Mimoidoči so mi dali moč

2223

Še danes se spominjam najinega prvega srečanja. Pisalo se je leto 2014 in prijetna kavarna na Obali nama je bila za ambient, beseda pa je tekla o njegovi najnovejši pesmi, s katero je skušal nagovoriti poslušalce, naj se za trenutek ustavijo in namenijo nekaj iskrenih besed drugim. Tudi tokrat sva se odločila pogovarjat ob Obali, vendar je bilo vse drugače. In drugačna sva bila tudi midva. V tem času sva se vsak na svoj način spremenila, se srečala s številnimi izzivi, ki so naju obogatili in nama pomagali, da sva se lahko tokrat pogovarjala drugače. Vsak opremljen z novimi izkušnjami in doživljanjem več.

»Vsak trenutek, ki se zgodi, je namenjen, da ga kot malenkost vzameš in podeliš še z nekom. Naj gre za pesem, rogljič, sliko na papirju ali malce drugače povedano vremensko napoved« so bile besede, s katerimi se je pričel najin tokratni pogovor. Primorski kantavtor Aleksander Novak je glasbenik, ki malenkosti izjemno dobro opazi. Nameni jim trenutek svojega časa, ter jim tako podeli vrednost in pomen.

Pogovarjala sva se o izjemno pomembni izkušnji, ki mu je pomagala ponovno najti sebe in dobiti potrditev, da je pot, ki jo je ubral, tista prava. Pogosto se sprašuje, ali je s svojim dejanji prizadel bližnje, pa čeprav si tega ni želel, vendar je srce narekovalo odločitve, ki jih je sprejel. Zanimive so mu razlike med spoloma in brez zadrege prizna, kako težko je moškim razumeti ženske, čeprav sam tovrstnih težav nima. Morebiti imam zato občutek, da v pesmih poje tudi v imenu drugih moških.

Ko prisluhnem vašim skladbam, me preplavi občutek miru. Tisti mir, ki nastane ob pomirjenosti s stvarmi, da so takšne, kakršne pač so.

Življenje je bilo na trenutke turbolentno, ampak sem se v tem času naučil si vzeti čas. Pomagalo mi je tudi življenje, ki mi je na pot pripeljalo ljudi, ki mi nekaj pomenijo in sem tudi zaradi tega v zadnjih mesecih precej bolj pomirjen.

V zadnjem obdobju se moja osebna slika sestavlja na novo. Vse to mi samo še poglablja to mirnost, katero sem začutil pred kratkim in jo v sebi nosim še danes. Seveda to ne pomeni, da je v meni manj strasti, ali da jo je manj v besedilih. Prej bi morda rekel nasprotno. Opazil sem, da sedaj, ko sem začutil tisti pravi notranji mir, tisto pomirjenost, lažje najdem prave besede za sočloveka in tudi dejanja mi gredo lažje od rok.

Všeč mi je prisluhniti okolici in si stvari predstavljati

Narava Vam je vzela nekaj, v izostreni obliki pa podarila nekaj drugega. S svojo senzibilnostjo in izostrenim sluhom uspete zaznati zvok kolesa in ga povezati s ptičjim petjem, čeprav ju skoraj ne vidite, vendar slišite, da sta tam.

Verjetno je v izrečenem nekaj resnice. Tudi sedaj, ko se pogovarjava, imam oči zaprte. Pogosto jih imam zaprte tudi na odru. Všeč mi je prisluhniti okolici in si stvari predstavljati. Ker sem zelo slaboviden, nekako ne vem, kako drugi vidijo svet, ki nas/jih obkroža in zato težko komentiram videnje in doživljanje nekega sveta skozi prizmo vida.

Tudi sam bi si želel zdravih oči, vendar žal to ni mogoče. Primoran sem, sočasno pa tudi z radostjo spoznavam, da lahko na ta svet pogledam na svoj način. Z drugačnega zornega kota.

Morebiti ravno zaradi situacije z vidom lažje poiščem tisti notranji občutek zadovoljstva. Pišem o ljudeh. O drugačnosti. Ljubezni. Ljubezni do okolja. O dotiku stare Ljubljane. O mestu rož.

Zanimivo je prisluhniti besedam, s katerimi ste opisali to, kar ste začutili v Ljubljani. Kako ste jo doživeli. Preprosto in sočasno izjemno bogato.

V danem trenutku sem Ljubljano zares vzel za svojo, ker sem jo preprosto kot takšno tudi začutil.

Počutil sem se utesnjeno in ranjeno, zato sem pobegnil v Ljubljano

V Ljubljani živim že tako dolgo, da sem nekako izgubila tisti pristni stik z »njo«. Zanimivo jo je bilo ponovno začutiti skozi besede in melodijo nekoga drugega. Nekoga, ki jo je prav tako kot jaz pred leti, začutil kot svojo.

Leta 2016 sem igral po ulicah na Obali. Ljubljana je predstavljala zaključek moje sezone »uličnega« igranja, saj sem imel v studiu že pripravljene skladbe in namenil sem se posneti nekaj čisto drugega.

Nenadoma me je spreletel tisti občutek, da nekaj pogrešam. Da nečesa še ni. Producentu sem izrazil željo, da potrebujem pred snemanjem še par dni življenja. Nekaj dni igranja po Ljubljani. Tri dni, v katerih bi lahko raziskoval teren. Tromostovje, Stara Ljubljana so bile moje želene destinacije, vendar si tega nisem želel početi sam.

Ugotovil sem, da sem s to gesto preprosto pobegnil iz Obale. V tistem obdobju sem se počutil utesnjenega, morebiti premalo opaženega. Zasebno precej ranjenega. Soočal sem se s težko družinsko situacijo, na glasbenem področju pa sem se spopadal z dvomi, nezaupanjem in negotovostjo, ki so rasli ob misli, da moja pot, tista glasbena pot, za katero sem se odločil, ni bila opažena.

Z igranjem po ulicah Izole, po plaži v Portorožu, sem si želel za trenutek ujeti ljudi. Ujeti njihovo pozornost in si tako dokazati, »da sem. Da kot glasbenik obstajam«. Iskal sem tisti stik, tisti trenutek, da bi si lahko z njihovo pozornostjo, s trenutkom, ki bi mi ga namenili, dokazal, da sem na pravi poti.

Dotik stare Ljubljane je dotik nje in dotik stare Ljubljane v enem

Vse to sem kasneje želel poiskati v Ljubljani. Potreboval in hrepenel sem po tistem trenutku. Po tisti roki človeka. Roki sočloveka. Morda celo roki dekleta. Ker nimam vozniškega izpita, sem si želel, da bi me po tej naši prestolnici, pa čeprav v ozadju, spremljala oseba, ki bi z menoj delila to izkušnjo. Da se zgodi še ta moment. In vse to sem tudi doživel.

V treh dneh sem takrat napisal dve skladbi. Prepoznal sem tisti čarobni trenutek. »Ljubljana je bila res to in midva greva tja domov«. To je bilo izlito iz duše. Dotik stare Ljubljane je dotik nje in dotik stare Ljubljane v enem. Takoj sem začutil, da moram posneti tudi videospot in ob tej skladbi sem že v štartu vedel, vse tisto, kar moram narediti.

Ste v Ljubljani iskali sebe?

Da. Že celo poletje sem na Obali skušal najti sebe, vendar mi nekako ni uspelo. Vsaj ne na način, kot sem si ga sam želel. Na način, da bi to tako zelo želeno potrditev zaznal.

Na Obali me ljudje poznajo in na ulici so me ogovorili. V Ljubljani pa je bilo drugače, saj me tam ljudje ne poznajo. In ravno zato mi je prestolnica dala tisto tako zelo iskano potrditev, ki je na Obali nisem uspel nekako prepoznati ali začutiti.

Hrepenel sem po občutku sprejetosti

Če Vas prav razumem, ste se želeli porazgubiti med množico. Ohraniti delček svoje anonimnosti in na ta način preizkusiti, kaj se bo zgodilo. Da bi lahko preko glasbe ponovno našli sebe?

Da. Medtem, ko igraš, ne moreš spremljati ljudi, saj v tem primeru ne daš od sebe tega, kar bi moral. Pred seboj imaš odprt kovček, ki ga nosiš s seboj in v katerem si potihem želiš najti rožico, morebiti celo kovanec. Če si že tam in igraš, je to tudi nekakšno ustvarjanje, za katerega si pripravljen marsikaj žrtvovati. Igram namreč svojo glasbo in po skoraj petih mesecih tovrstnega igranja na ulici, sem bil že resnično izčrpan. V Ljubljani sem se pa našel. Tisti vikend, v okolju, kjer te skoraj nihče ne pozna, sem od mimoidočih dobil tisti občutek, tisto potrditev, da je to, kar počnem, prav. Da to, kar delam, delam prav. Takrat sem želel Stari Ljubljani pokloniti pesem, ker me je tako zelo lepo sprejela.

Hrepenel sem po občutku sprejetosti. Da sem sprejet, ne glede na to, kakšen sem in kaj počnem. Ali nosim očala, dobro vidim ali ne. To na ulici nikogar ni zanimalo. Ravno to mi je dalo neko novo moč, potrditev in željo po novem ustvarjanju. V nekem trenutku sem skozi enostavne besede, melodijo izrazil to, kar sem doživel.

Ulica mi je resnično dala moč

Na ulici si ti ti. Tam ni nikogar, ki bi lahko tvojemu petju, vokalno še kaj dodal. Tam si v družbi svoje kitare, prepuščen sebi in temu, kar dejansko ti kot oseba si.

Igram svoje skladbe, kar je v današnjih časih, ko smo dnevno ujeti in preplavljeni z najbolj popularnimi skladbami, težko. Znotraj tega iskati neke nove rešitve, kako se približati ljudem, ni preprosto.

Pozitiven odziv mimoidočih mi je dal tisto moč, da sem lahko nadaljeval glasbeno pot, ki bi jo zelo verjetno drugače težko. Posnete skladbe pa so mi pomagale, da sem se lahko obdržal na glasbenem zemljevidu in sedaj nadaljujem s tistim, kar sem in kar nosim v sebi.

Zahvaljujoč ljudem, sta se mi vrnila moč in zaupanje vase, da sem lahko dosegel tisti notranji mir, ki sem si ga želel. Zelo sem vesel, da lahko v miru ustvarjam še naprej in da me ljudje sedaj tudi nekako bolj poznajo, poznajo mojo glasbo in moje sporočilo.

Mesto rož me vsekakor asocira na Portorož

Skladba Mesto rož opisuje zgodbo para. Tisti pomemben odnos med dvema, ki se na nekakšen način srečata. Če bi vsak od nas prinesel eno rožico v Portorož, bi lahko bilo tako lepo, kot je nekoč bilo.

Premišljujem, kako bi bilo lepo, če bi resnično vsak prinesel eno rožico v Portorož, sočasno pa se sprašujem, kaj simbolizira, ponazarja rožica. Vsak si bo namreč pod to rožo predstavljal nekaj drugega, glede na to, kakšen je.

Res je. To je bil namen in naj tako ostane. Zdelo se mi je smiselno to zgodbo o iskanju tovrstne rože narediti prav v Portorožu, saj že po imenu kliče po mestu rož. Mesto rož me vsekakor asocira na Portorož. Ne znam si predstavljati kakšnega drugega kraja, ki bi klical po rožah. Pesem spada med ljudi. V studiu lahko naredimo marsikaj, vendar če ti pesem ne zaigraš na plaži v Portorožu, je ne zapoješ v živo, ne moreš reči, da si napisal Melodijo morja in sonca. Vesel sem, da sem jo uspel približati ljudem.

Ženske imamo svojevrstno predstavo o moških. Vaše pesmi, besede, ki jih uporabljate in nežen glas, skozi katerega le te dobijo življenje, sem prepričana, da presenetijo in razorožijo marsikatero žensko.

Ko moški omenja svojo globino in kaj bi s svojo globino počel, se ženske pogosto ob temu (na)smejite.

Ženske imate veliko, res ogromno za povedat

Priznam, da sem se ravnokar tudi jaz. Ampak samo zato, ker je to nekaj izjemno lepega in ker si ženske potihem želimo, da bi kaj takega pogosteje doživele.

Mogoče se ta globina ponuja, tudi prodaja, ampak je ženske tudi ne zaznate, ker se vam morebiti ne zdi iskrena. Slišim, kako je za moškega pomembno, da lahko ženska ob njemu začuti tisto varnost. Ne tisto materialno, ampak točno tisto globino. Dotika, stavka, ki je lahko za žensko bistvenega pomena. Ženske imate veliko, res ogromno za povedat.

Moški imamo občutek, da smo vas nekako slišali. Nekako začutili tisto, kar ste nam želele povedat, vendar smo še daleč od tega, da bi to lahko tudi razumeli na način, na katerega si želite, da bi znali in zmogli. Te stvari se mi zdijo tako zelo zanimive.

Ženske govorite, medtem, ko mi, moški, na koncu potegnemo črto in sintetiziramo. To so tej predalčki, ki jih imamo moški. Vanje po področjih spravljamo stvari, ki jih slišimo, vidimo in o katerih premišljujemo. Ženske, pa se mi zdi, da imate to povsem drugače. Eno veliko škatlo, v kateri je shranjeno čisto vse in še to medsebojno tako zelo povezano, da se je v to moškim težko poglobiti. Ve pa to nekako pričakujete in v kolikor moškemu tovrsten izziv ne uspe, so lahko težave.

Imam malo pravih prijateljev, vendar je pogovor z njimi zelo dragocen

Ko prisluhnem vašim pesmim, se mi zdi, kot bi govorili v imenu moških. Stvari pišete na način, da se marsikateri moški lahko z vami identificira. Pri vas ali preko vas najde besede, ki jih sam nima ali pa se nekako ne zna najbolje izraziti.

Hm, hvaležen bi bil svojemu poslanstvu, če bi bilo temu res tako. Povem lahko svojo izkušnjo. Morda sem se zaradi svoje občutljivosti vedno lažje pogovarjal z ženskami. Včasih se mi zdi, da se je moškim resnično težje približati.

Imam resnično malo pravih prijateljev, vendar je pogovor z njimi zares dragocen. Pogovori z ženskami ali moškimi so zelo različni. V trenutku, ko te preplavi občutek nemoči, si resnično zmagal, če imaš priložnost spoznati pogled na dano situacijo od moškega in ženske. Odločitev je na koncu vedno tvoja, je pa podpora v trenutkih šibkosti tisto nekaj, kar ima v življenju izjemno vrednost.

Vračam se k sebi in samo še ustvarjam

Če se danes pogledate v ogledalo, kaj bi rekli o sebi. Kdo je danes Aleksander Novak v primerjavi s tistim fantom, ki se je šele podajal na glasbeno pot.

Rekel bi, da se vračam k sebi. Naj so se mi pripetile dobre ali slabe stvari, ves čas sem imel občutek, da se za nekaj borim. Dandanes pa imam občutek, da se za nič več ne borim, ampak da samo še ustvarjam.

Spoznal sem, da na tej poti ni enega koraka, ki bi te nekam izstrelil. Da ni tistega nekaj, kar bi te pripeljal do zaključka. Tista misel, »sedaj se mora zgoditi še ena pesem, še en festival, potem pa bo«. Potem bo kaj? Po koncertu je nov dan. Po festivalu je nov dan. In novi izzivi. Danes en korak, jutri še enega in potem še enega.

Več ali manj vse delam sam. Nimam nekakšnega velikega zaledja in ga iskreno tudi ne pogrešam, saj delam z ljudmi, ki smo si blizu. Delam zgodbo in ne zanima me odmevnost le te. Če je namenjeno, jo bodo ljudje srečali, našli, spoznali in to se bo zgodilo brez nekega velikega pompa.

Gledam za nazaj in skušam ugotoviti, kaj sem naredil prav in kaj narobe. Včasih sem mi zdi, da imam tudi jaz nekje en predal, v katerem je zloženih več stvari in se morebiti tudi zato lažje pogovarjam z ženskami in jih tudi lažje razumem. Sprašujem se, koliko sem bil dober v življenju do drugih? Kdaj in kje sem naredil kakšno napako? Morebiti se kdaj odzval celo drugače, kot sem si želel? Zakaj je v določenem trenutku moje zasebno življenje takšno, kot je?  Zakaj sem iskal stvari, ki sem jih iskal?

Poglabljam ta stik s svojim otrokom. Tudi sam sem bil kdaj v stiski in na odru preprosto nisem zmogel dati tega, kar sem si želel. Ljudje vidijo kar pač vidijo. Zadaj pa je izjemno veliko število pesmi, ki so romale v koš.

Glasbo vedno bolj doživljam in pojmujem kot nekaj pristnega

Obrnila sva se nazaj, spregovorila o dogajanju sedaj, pa dajva se še malo zazreti naprej.

Ravnokar smo pričeli s turnejo glasbeno-pogovornih večerov z naslovom »Vsi smo ljudje«, s katerimi nadaljujemo tudi prihodnje leto.  Obiskali bomo vsaj še Novo mesto in Novo Gorico. S tovrstnimi pogovornimi večeri skušam zgodbo še bolj približati ljudem. Za to si zelo prizadevam, saj si to najbolj želim. Za to ustvarjam.

Prihodnje leto bom izdal svoj tretji album, na katerem bosta tudi pesmi Dotik stare Ljubljane z letošnjega festivala Slovenska popevka, ter Mesto rož, za katero sem na festivalu Melodije morja in sonca prejel nagrado Danila Kocjančiča za najbolj obetavnega avtorja. In seveda še nekaj novih skladb, ki bodo kot najava albuma izšle v prihodnjem letu. Prva med njimi bo Da te prebudim, ki bo izšla takoj v začetku januarja 2018. Najlepši trenutek v prihodnjem letu pa bo zagotovo moj drugi otrok, ki ga pričakujeva z mojo Sabino.

Petra Petravič

PUSTITE KOMENTAR