Milko Škoberne: SREČN’GA PA ZDRAV’GA !

Novo leto je dan kot vsak drugi. To je ena, povem običajna noč, le z alkoholom ločena od svitanja. Ena hudo bizarna noč, zmedena z našim odštevanjem. Ena noč, prestrašena s petardami, ki se prezebla trese kot mali psiček izza WC školjke. To je samo še ena ponovno reprizirana noč, enaka kot njena včerajšnja predhodnica in podobna njeni jutrišnji naslednici. Tudi sama, začudena zaradi nas, nezavedna svoje posebnosti, trpi do zore. Gleda nas, tako siromašne a hudo evforične, praznih glav in polnih miz. In nismo ji jasni. Dolgočasni smo ji s temi stalno istimi, na pamet naučenimi čestitkami. Zaslepljujemo jo, tako temno oblečeno, na damski distanci, z našimi neokusno bleščeče osvetljenimi balkoni, okni, terasami. Žalimo jo z na silo posekanimi, umetno okrašenimi jelkami. Gnusimo se ji, ker smo zanjo nasilneži, ki kastrirajo njeno prijateljico Naravo. Mi odštevamo do polnoči, ona do zore. Gleda ves ta nered, ki ga puščamo za seboj. Ne tisti, našim očem zaznavni nered, ampak tisti, v naših srcih. Zgrožena je nad dejstvom, koliko in kako licemerno zaželimo lepe stvari povsem nebistvenim ljudem, ko pa smo v stanju, da tisto najhujše storimo svojim najbližjim. Nima nas rada. Komaj čaka, da nam pobegne. Da se odpočije od nas. Zato uporabimo to noč raje za neke bolj iskrene stvari. Bolje da ste tiho, kot pa da zaželite nekomu nekaj, kar ne mislite zares. Bolje, da se ugriznete v jezik, kot pa da, siti, pojeste še en povsem nepotreben krožnih francoske solate. Spomnite se onih pretresljivih fotografij lakote. Ne one, v Afriki, tiste naše, tukaj in zdaj, preden primete v roke denarnico, da kupite še eno nepotrebno darilo na razprodaji, ki to sploh ni. Bolje je, da tej osebi, domnevnemu obdarovancu, namenite iskreni objem. Ta se danes zelo, zelo redko poklanja. Naj bo novoletna noč vaša inspiracija za oproščanje. Zaradi tako vzvišene stvari kot je oproščanje, se vam bo ona – noč – predala kot zaljubljeno dekle, ki vam bo ob tem še nagajivo zašepetala na uho „izkoristi me“. Oprostite slabemu, bednemu postopanju drugih. Oprostite “oprosti-nisem-namerno” ljudem. Pa tudi onim, ki so “namerno”. Oprostite praznim denarnicam, še bolj praznim zgodbam, svojim napakam in pričakovanjem drugih. Oprostite grešnim z zavestjo, da ste tudi sami grešili. Vsem nam želim, privoščim eno lepše svitanje, v boljšem jutri. Da se nam vsem zdani, v glavi in v srcu. Želim vam tiste poljube, ki vzdramijo meso, ki naježijo kožo in sluznico. Knjige ki vam, ko ležete, namesto da bi vas uspavale, ne bodo pustile, da bi zaspali. Nasmehe neznancev, ki vas bodo spodbudili, da jim pristopite in da jih spoznate. Želim vam nove priložnosti, ob katerih boste lažje prebrodili prihajajoče težave. Čuvajte se steklenih zvonov, pisanih laži, duševnih zelencev in dobrih namer drugih. Vedno verjemite v srečo. Ne bom vam je zaželel, ker če v njo ne verjamete vi sami, je ne boste niti imeli, ne glede na to, kako močno vam jo jaz zaželim. In, ne nazadnje, želim vam – kolikor vam toliko tudi sebi – neke oči. Oči, ki vas bodo gledale, se vam smejale, vas zapeljevale, se izgubile v vas, jokale z vami, ki jih boste nestrpno čakali, ki si jih boste želeli imeti, s katerimi boste istočasno dosegli vrhunec, oči, ki vam bodo vrnile kar ste izgubili in vas naučile najti tisto kar iščete, po čemur hrepenite.

Živeli … in hvala za branje.

Milko Škoberne