Kultura nosi umetnost, umetnost pa kulture ne …

Da smeš sebe znotraj tega paradoksa umestiti, moraš biti vsaj pol stoletja del kulture, ki se je udejanjala s trdo roko komunistične revolucije za korist vseh. Poleg tega je treba doživeti in živeti tudi čas, ko je korist in uporabnost zamenjala brezbrižnost istih, z ignoranco do nje, do kulture, ki se členi v vse, kar tvori nacionalno in državno.

Ni dovolj, da si danes – kot ne tako daleč nazaj – ista politika kot vladajoča struktura za prioriteto izbira v zgodovini umetnike, ki jim že desetletja pripenja kolajne za zasluge obstanka naroda in jih povzdiguje čez sedanjost – pa še v prihodnost rine.

Sploh pa ni niti približno dovolj za identiteto svoje kulturne biti in pa nuje ohraniti jo in predati vnukom, ko se znori država ob dveh, treh praznikih in dela prostih dnevih; pa poleg svojo politično nekulturo uprizarja.

Seveda zapisujem grešne misli samozavedanja, zavedanja slovenske kulturne dediščine in upam tudi tradicije, ko zapisujem pota slovenskega jezika in strah za njega usodo. Zapisujem sebe v času, ko je vse drugo za sprotno politično manipulacijo in trendovsko lajkanje podrejeno vsemu drugemu, samo tistemu ne, da smo na svojem in hočemo tu obstati kot slovenski narod.

Umetnost je izraz neomejene svobode ustvarjanja. Ja. Če znaš izpovedati sebe in imaš znanja uporabljati orodja za njen izraz in imaš »grund«, kamor to postavljaš na ogled. Je pa hkrati umetnost tudi to, da delaš umetnost. Ja. Če znaš izpovedati želje in sanje pa strahove in skoraj vse, kar ljudem približa njihove sanje, hotenja in jih nagovarja z njimi samimi.

Sam si znam našteti še veliko reči, ki jih lahko pod umetnost porinem, in hkrati zmorem tudi marsikaj od tam izriniti in zavreči.

Težje je razčleniti umetnika. Osebnost svobode z zamejeno osebnostno svobodo duha in profilom človeka z dodatkom, »začimbo« intelekta in obrtnih znanj.

Da čas zahteva nek izraz sporočila, ki ga sme umetnik za umetniško delo postavit in morda prodajat ali pa ga vsiljevat, je neresnica. Čas ne zahteva nič. Ljudje, družba znotraj svojega časa, s svojimi dejanji pa lačni, nemo vpijejo po razodetju sebe skozi umetnost.

Sporočilo nosečnice v izrezani luknji državnega simbola dobi več pomenov, če ga pošlje javnosti umetnica, kot če bi ga poslala kakšna druga obupana ženska pred vrati socialne ustanove. Ko prva dobi čez čas nagrado, ker je nihče od »pametnih« ne upa vprašati, kaj hoče povedati s takšnim razgaljenim dejanjem, bi drugo, ki nosi le sporočilo osebnega obupa, pred »socialnim« hitro stlačili v rešilca in odpeljali na psihiatrijo.

Ne bom farizej. Umetnik si vzame pravico, kot cepljen z dolžnostjo pa razočaran nad neupoštevanjem, da izpostavi svoj kreativni ego v takšni ali drugačni podobi sebe ali svojih del. Problem nastane, ko njega interpretirajo diletanti in ga nevedneži izpostavljajo kot mejo njihovega lastnega dometa, ki jim ga za merodajnega tudi upravičenega, postavlja politična funkcija.

Psiček na dojki ni unikatno animalično humano dejanje, saj smo takšne podobe videli že večkrat in to z različnimi živalskimi sirotami. A v kontekstu laktacije je ta umetniški performans nagrajenke s cucki bolj sebi zadostna pornografija, kot sporočilo.

In če se vrnem na začetek. Kaj naj moji devetletni, v četrtem razredu, povem o kakovosti in nuji izbora komisije ob dodelitvi nagrad? Kako naj ji identiteto podobe s psom na dojki in trebušček, ki trga njeno zastavo, v glavico umestim kot smisel in kot vrednoto? Kako naj ji tokratni 8. februar, za vredno spominjanja, zapakiram?

Umetnost ni bau bau – je bogastvo, če se ga narod nauči spoznavati, vrednotiti,  za svojega jemati in nanj ponosen postati, sploh, če ga še kdo zunaj naših plank rad pogleda in nagradi. A umetnost v rokah politike, sploh te, ki nam že leta krade priložnosti, je nevarna manipulacija v podobi prevrednotenja potreb po meri idiotov. Ta politika, ki se ni po osamosvojitvi oprijela umetniškega pojma katarze, kaj šele je doživela, pa se je sklonjenih glav ponižno umaknila. Nima ne meril, ne znanja in ne programa, kaj s svojo kulturo in nje umetnostjo početi.

Janez Jemec

PS

Nekaj o fotografiji iz Večera (1979): Pokojni Bojan Štih, takrat direktor Drame SNG Maribor, je na moje ideje, režiserja in igralca, velikokrat rekel: »Gospod Jemc, vi ste norc…« in se pomirljivo zarežal. Pa sem se sam, kot mladi umetnik, dal v oblazinjeno celico norišnice in tam odživel agonijo »zagrožene mi« kazni, vsem na očeh. Dve leti za tem sem odšel na svobodo…