
Nekatere starodavne miselnosti temeljijo na prepričanju, da smo v svet poslani z določenim namenom, nalogo, ki nam je v naprej določena in jo samo mi lahko izpeljemo Vsako osebo, ki srečamo, vsak dogodek, pa naj bo še tako banalen in boleč, se nam pripeti z razlogom, ki nam v tistem trenutku ni vedno razumljiv in razlogov tudi ne vidimo. Prav tako nam je namenjena le ena oseba. Nekatere struje celo učijo, da nas bogovi zavežejo na določeno osebo, ljubezen, sorodno dušo, s katero smo bili močno zavezani že v preteklem življenju, ter imamo še nedorečene stvari. Vsi dogodki, vsi ljudje, ki pridejo v naše življenje so zgolj usmerjevalci poti, k tej usodni osebi.
Usodi ne moremo ubežati
Ker smo ljudje svobodna bitja, se včasih odločamo »napačno, drugače« in na ta način pot k usodni osebi podaljšujemo. A ne glede na to, kako močno spremenimo način življenja, ne glede na to, koliko »drugačnih« odločitev v življenju sprejmemo, niti z usodno osebo ne pretrgamo. Te poti so podobne vožnji po cesti iz točke A v točko B. Če je pot kot avtocesta, so stranske poti, ovire, naše »drugačne« odločitve. Če zadevo še bolj karikiramo, je to podobno poti iz Maribora do Ljubljane. Če gremo po avtocesti bomo tam v dobri uri in pol. Naše »drugačne« odločitve so zastoji, popravilo ceste, naši obvozi v Slovenski Bistrici in preko Slovenskih Konjic, Zreč, Vojnika na avtocesto v Celju, vmesni postanek na Tepanjski kremšniti, obisk Celjskega sejma in nadaljnja pot proti Ljubljani, s postankom na Trojanah in večnemu zastoju pri Domžalah. Čas 3 do 4 ure, ali dan, teden kasneje, a na cilj pridemo. Podobno je potem s »potjo« do osebe, ki nam je namenjena. Lahko pretečejo leta, desetletja, a enkrat se bosta naša svetova srečala.
Vse se zgodi z razlogom
Običajno imamo želeno pot zastavljeno, še posebno ko gre za ljubljeno osebo. Ko srečamo nekoga, ki je vsaj v tistem trenutku za nas ljubezen našega življenja, si v mislih narišemo celo življenjsko pot. Če je to oseba, ki so jo bogovi privezali na nas, je cilj dosežen, če ni, je potem le oseba, ki nas pripravi na ono pravo ljubezen. V trenutku zaljubljenosti je kaj takega težko razumeti, saj smo prepričani, da je to naša prava in edina ljubezen. Sama misel, da te osebe ne bi bilo več ob nami je nevzdržna, zadušljiva in ubijajoča. Še bolj nerazumljivo je, če si s to osebo že ustvariš dom, družino. Ideje, da mimo nas vsak dan hodi nekdo, ki nam je namenjen, a ga mi še nismo opazili, takrat ne pade na plodna tla. Bolečina ob izgubi je prevelika. A vendar, je ravno ta izkušnja tista, ki nam daje znanje, da bomo cenili in videli tisto kar je pomembno. Dokler plavamo na površju je vse motno in se zatečemo prvi vidni vidni stvari. Potrebno je gledati s srcem in šele takrat potem opaziš tisto osebo, ki je leta in leta hodil mimo, ima rad enake stvari, ga motijo enake zadeve, hrepeni po enakih ciljih, strmi k enaki prihodnosti in je v vseh trenutkih tista oseba, ki je druga polovica vas, oseba na drugi strani navidezne nitke.

Težko je razumeti, da se nam določene boleče stvari zgodijo z razlogom, ker drugače ne bi sprožili nek val dogodkov, ki nas privedejo do oseb, osebe, ki nam je namenjena. Običajno ob travmatičnem dogodku se sprašujemo zakaj ravno mi, zakaj se vse slabo dogaja ravno nam, redko pomislimo, da je to stopnica višje k cilju, ki nas čaka. Ko nam ljudje zadenejo nož v hrbet niti pod točko razno ne pomisliš najprej na to, da drugače ne bi videli njihovega pravega obraza, enako ko smo v stiski, ter ostanemo sami. Najbolj boleči trenutki nam mogoče v prvem trenutku osamijo, a so tam z razlogom, če ravno tega takrat ne vidimo, so le usmeritve na pot do cilja, ki nam je namenjen.
Ko se boste naslednjič znašli v situaciji, kjer se boste počutili izdane, prevarane, same in nemočne, se spomnite, da je vse z razlogom in da vas čaka nekaj boljšega, ter ste se na ta način le znebili prtljage, ki vas je ovirala k resnični sreči.
Ne glede na starodavna prepričanja smo le mi tisti, ki se odločamo kaj bomo počeli in vsi odgovori so v nas, če le zaupamo vase. Res je, da se le s težavo odločamo za nove stvari in stvari, ki niso v skladu z našimi načrti, a če smo iskreni, vedno vemo, kako je na stvari, le poguma, da si priznamo še ni bilo.
Ines Logar