Odločba, da ali ne? Vprašanje, ki vedno ostaja odprto, ne glede na to, da je starš že čisto prepričan, da ja in da je to najboljše za otroka. Pa pride en tisti prijatelj, ki z besedami: »pa daj, raje ne, najdi mu inštruktorja, ga ja ne boš menda ožigosala, ga bodo imeli za kriplja; pa daj, ne, no, saj on to zmore; ne delaj mu potuhe …« vse postavi na glavo.
Pridobitev odločbe ni nakup v trgovini in je ne dajo nekomu, ker se staršem ne da z njim ukvarjati. Pot do odločbe je dolgotrajna, pretirano birokratska in ne prinese vedno želenih rezultatov, je pa vsekakor v pomoč. Že sami statistični podatki povedo svoje, kajti vrtec obiskuje malo več kot 85.000 otrok, odločbo ima le 1.379 otrok, osnovno šolo obiskuje nekje 170.700 otrok, odločbo ima 11.077 otrok, ter srednjo šolo obiskuje malo več kot 74.000 otrok, odločba je bila izdana 4.786 otrokom. Torej je ne prejme vsakdo in tudi ko jo, težave zanj še zdaleč niso končane.
Mogoče je zame bila situacija malce drugačna, ker nimam bistvenih zadržkov do tega, da otrok gre k psihologu ali terapevtu, prav tako je sama odločitev o odločbi zame bila samoumevna, čeravno sem bila notranjo bitko, a okoli sebe opazujem mamice, katerih otroci bi šolo veliko bolj z veseljem obiskovali, če bi imeli odločbo in tisto eno ali dve prilagoditvi. Razumem strah in tisoč in eno vprašanje, ki se ti vrtijo takrat v glavi. Nikoli ne bom pozabila stavka in občutkov, ko sem prvič slišala predlog »za vašega sina bi bilo fino, da mu uredite odločbo«. Kakšno odločbo? Kaj bi radi od njega? Kaj bi radi od mene? Imelo me je, da bi gospo, ki sem jo sicer spoštovala in jo še vedno ter sem ji zdaj hvaležna, takrat najraje nekam poslala. Ona to resno? Ker ima sin nesposobno razredničarko, mora imeti odločbo, pa saj ima v večini same 5! Jeza, žalost, bolečina in bes so plesali ples. V nadaljevanju je sledilo zgolj navodilo, vam bom jaz napisala mnenje, ostalo uredite v šoli pri socialni delavki. Dobila sem nekakšen recept za »zdravilo«, ki je imel vmesno pot na šoli. Nočem vedeti, kako sem zgledala takrat, ko sem nekako razložila socialni delavki, da mi je psihologinja rekla, da moram pri njej urediti neko odločbo. Po približno 5 minutah moje nestrokovne razlage je ugotovila, da bi rada vlogo za usmerjanje otrok S POSEBNIMI POTREBAMI. Reakcije ni potrebno posebno opisati, a vsekakor mi je para puhala iz ušes, ker moj otrok ni to. Posebne potrebe, lepo vas prosim. Kako je lahko nekdo s prav dobrim do odličnim uspehom otrok s posebnim potrebami, posebej na šoli, ki ima višje kriterije in je vsesplošno znana za najtežjo v regiji? Kaj kmalu sem dobila razlago, da je to zgolj besedna zveza in da tudi ti, ki so izjemno nadarjeni, spadajo sem. Prosim? In na tem mestu ostaneš brez besed.
Starši, ki premišljujete o tem, ker so vam omenili, da bi bilo za vašega otroka bolje, da ima odločbo, ne razmišljajte preveč, le skočite. Niti ena alternativna metoda ne bo ublažila težav, ki jih ima otrok zaradi svoje drugačnosti v šoli. Nobena očala, čudežne zapestnice, ogrlice in terapije. Otroka boste mogoče umirili, a nikakor to ne bo pripomoglo k temu, da bi lahko bil v tisti zlati sredini.
Mogoče je odločba res bergla, a ko je človek slaboviden, nihče ne dvomi o očalih, nihče ne premišljuje o tem, kaj bodo drugi rekli, četudi bo zaradi tega »špeglar«. Podobno je z odločbo, tam je, ker otroku pomaga, tako kot mu očala, da vidi. Okolica bo vedno imela pripombe, ker žal živimo v takšni državi. Šole bodo vedno proti, ker zanje to pomeni dodatno delo. A zaradi tega dodatnega dela bo otrok imel enake možnosti za izobraževanje in doseganje vrhunskih rezultatov kot tisti, ki so v zlati sredini. Vaš otrok je zaradi drugačnosti unikaten. Mogoče ne bo vrhunski športnik, bo pa izumitelj, znanstvenik ali pevec svetovnega kova …
Ko vas bo naslednjič kdo podučil o tem, da je odločba le bergla, da jo dobijo le otroci, ki so nevzgojeni, in o ostalih neumnostih, ki jih uspejo ljudje povedati, se mu le nasmehnite. Nikoli ni stal v vaših čevljih, nikoli v čevljih vašega otroka in biti pameten na področju, ki ga ne poznaš, je včasih veliko lažje kot priznati lastne napake. Noben otrok ni popoln, vaš ima vsaj izgovor za to, kaj pa njegov?
Alenka Gabrovec
VIR: Zastarse.si
