Domen Pociecha: »Moj vzornik je pokojni oče Aleš.«
»Varstveno-delovni center Zasavje (VDC) je prostor, kjer se s sodelovanjem prav vsak počuti varnega, vrednega in vključenega. Skupaj rastemo, delamo, se prilagajamo spremembam in se veselimo življenja,« je v enem od odgovorov povedal naš tokratni sogovornik Domen Pociecha, dvakratni udeleženec zimskih olimpijskih iger v sankanju na umetnih progah.
Svoje življenje je namenil družini, športu in delu z uporabniki VDC. Po končani osnovni šoli v Zagorju ob Savi je maturiral na Gimnaziji Trbovlje in potem leta 2009 diplomiral na Fakulteti za šport v Ljubljani ter postal profesor športne vzgoje. V času študija je opravljal veliko študentskega dela. »Največ in dokaj redno sem delal kot pismonoša, potem sem se 2010 zaposlil na OŠ Moravče kot učitelj športne vzgoje, 2011 pa sem se zaposlil v VDC Zasavje, kjer sem zaposlen še danes,« nam še pove. Je poročen. Z ženo imata hčerko in sina. Rodil se je v Trbovljah, od desetega meseca naprej pa pravi, da je čistokrvni Kisovčan. Domen, s katerim se poznava že vrsto let, je bil pogosto gost v mojih športnih oddajah na ETV (tako kot pred njim njegov oče Aleš), zadnja leta pa pogosto skupaj z uporabniki VDC, kjer s srcem in dušo opravlja svoje poslanstvo.

Z družino v Cortini ob olimpijskih krogih. Foto osebni arhiv DP.
Katera je tvoja dobra lastnost?
Hm… kar težko govorim o sebi. Če že moram, bi rekel, da je to moj čut za sočloveka, nasmejanost in pozitiven pogled na svet.
Kaj je tvoja slabost?
Za slabo lastnost pa bi zase rekel, da včasih kaj pozabim oziroma čakam do zadnje sekunde.
Kdo je tvoj vzornik / vzornica in zakaj?
Moj vzornik je moj pokojni oče Aleš, ki je z zgledom pripomogel, da sem postal, kar sem postal. Vsak dan se spomnim kakšnih njegovih besed, misli, pogledov, ki jih je delil z mano, in vedno, ko sem v kakšni dilemi, pomislim, kaj bi mi on svetoval.
Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?
Iskreno povedano, sem srečen skoraj vsak dan, oziroma imam v glavi vedno to, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Definitivno pa so bili najsrečnejši trenutki, ko sta na svet prijokala Tinkara in Bine.
Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?
Jah, pa ne vem, kaj bi rekel. Res gledam na svet, kot da je vsaka stvar za nekaj dobra.

Del nogometne ekipe VDC med snemanjem oddaje. Foto Osebni arhiv DP.
Kdaj in kje si izgubil nedolžnost (katerokoli)?
UUU to je pa bilo, mislim, da sem bil mlad fant, tam leta 1998. Če se prav spomnim, je bilo to novembra. Spomnim se, kako so mi kolegi govorili, kako je to. Kaj moram narediti, na kaj moram paziti, kje pritisniti, kje se sprostiti. Povedali so še, da ne bo trajalo dolgo, ampak da bom na koncu izredno zadovoljen. Pogledal sem si tudi marsikakšen posnetek, ki se ga je dalo takrat dobiti. Spomnim se, kako sem bil nervozen, kako sem v glavi premleval vse možne scenarije. Vedel sem, da sem pripravljen, vendar, ko je prišel ta trenutek, sem kljub strahu globoko vdihnil se ulegel na sani in se spustil po progi v avstrijskem Iglsu. Ko sem se prvič peljal po zaledeneli progi, sem videl, da res ni tako grozno in tako sem se prisankal skozi cilj in res sem bil »zadovoljen«. Tako sem izgubil svojo sankaško nedolžnost.
Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina, glasbenik in naj film ali odrska predstava?
Berem čisto premalo, vendar nekaj pa sem. Tako bi se odločil za knjigo RIS. Po duši sem roker in skupina, ki me spremlja, je Metallica. Za film pa bi se odločil, da je to Forest Gump.
Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero jed sam rad pripraviš?
Najraje spijem domačo šabeso in na krožniku vidim testenine. Tudi sam si to pripravim.
Tvoj najljubši praznik je…
Božič. Obožujem božični čas.
Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?
Mislim, da je najboljša jedrska elektrarna. Kljub temu, da je najbolj nevarna, če gre kaj narobe. Mislim, da največ da od sebe in da so strokovnjaki tako usposobljeni, da je popolnoma varna.

Domen z uporabnikom VDC. Fotografija, ki pove vse. Foto osebni arhiv DP.
Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?
Egoizem. Rešitev pa je, da vsi delamo na tem, da pomagamo sočloveku in da najdemo sočutje drug do drugega.
Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenil?
Ravno to, medsebojne odnose, empatičnost in sočutje.
Domen, bil si prvi Zagorjan, ki je se je udeležil zimskih olimpijskih iger, leta 2006 v Torinu, kjer si bil 26., in leta 2010 v Vancouvru, kjer si bil 27. Kje je bilo lepše? V sankanju na umetnih progah je za tabo tudi veliko tekem svetovnega pokala. Kako to, da si se odločil za ta šport, ki v Sloveniji ni ravno poznan in množičen? Kako je danes s tem športom pri nas?
Tako kot skoraj vsi v tistem času v Kisovcu, sem v prvem razredu pričel z igranjem nogometa. Potem sem relativno hitro rasel in sem vmes treniranje za nekaj časa prekinil, ker me je močno bolelo koleno. Ko sem star 13 let prišel od zdravnika k mami v službo povedat, kaj je rekel, mi je njena sodelavka rekla, da naj pridem sankat. In res sem šel. Takrat v Lontovž, kjer so trenirali na saneh s koleščki in takoj sem se znal peljati. Tako sem vztrajal celo leto in ko je prišla zima mi je bilo na ledu še bolj všeč. In tako sem sankal vse do leta 2010. Pot me je nato vodila na treninge v tujino, na tekme za mladinski svetovni pokal, kjer sem kot mlajši mladinec končal na skupnem 5. mestu. Nato sem bil starejši mladinec in se preizkušal tudi v članski kategoriji. Potem pa sem prvo leto kot član že dosegel uvrstitev na zimske olimpijske igre v Torinu 2006 in kasneje še v Vancouvru 2010. Seveda so oboje bile sanjske, vendar so bile tiste v Vancouvru zaradi samega vzdušja, ljudi, zanimanja in vsega ostalega veliko slajše.
Sankanje je še vedno živo pri nas. Za mano je bil na olimpijskih igrah Tilen Sirše in sicer v Pyeongchangu. Kasneje pa še na mladinskih olimpijskih igrah 2020 Ema Kovačič, Lovro Kovačič in Tian Badžukov ter leta 2024 Miha Vozelj. Imamo mladinsko ekipo, ki še vedno sanka in seveda ciljamo na Olimpijske igre 2030.

Domnove olimpijske igre v Kanadi. Foto osebni arhiv DP.
Si diplomant Fakultete za šport v Ljubljani. Nekaj časa si deloval kot učitelj športne vzgoje na osnovni šoli, dolga leta pa si že zaposlen v Varstveno-delovnem centru Zasavje (VDC), kjer ravno tako, poleg drugega dela, skrbiš za vrhunsko športno ekipo športnikov specialne olimpijade. Tako tistih v domačem VDC kot športnikov iz celotne Slovenije. A športne panoge v specialni olimpijadi so nekoliko drugačne kot so športne panoge, ki jih poznamo z olimpijskih iger, mar ne? Kako potekajo treningi? Kje?
Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, prek njih pa tudi njihovih družin in programov. Rezultat te ideje je ohranjanje psihofizičnih sposobnosti in vsesplošna socializacija oseb z motnjami v duševnem razvoju. Slogan specialno-olimpijskega gibanja se glasi: »Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu.«
V Sloveniji je 12 športov, kjer redno potekajo tekmovanja. Atletika, plavanje, balinanje, namizni tenis, judo, nogomet, kolesarstvo, MATP, košarka, alpsko smučanje, tek na smučeh in krplanje. Discipline so podobne, razlika je le ta, da je kje kakšno pravilo rahlo spremenjeno oziroma prilagojeno športnikom specialne olimpijade. Pri specialni olimpijadi je najpomembnejše to, da so športniki na tekmovanjih razdeljeni v skupine po sposobnostih, tako da le enako sposobni tekmujejo med seboj. VDC Zasavje je v Sloveniji znan kot zelo športno naravnan VDC. Pri nas redno potekajo treningi in telovadba, saj se zavedamo pomena telesne aktivnosti in njenih pozitivnih učinkov. V VDC-ju imamo manjšo telovadnico in veliko športnih pripomočkov, vendar glavni so zaposleni, ki naše uporabnike spodbujajo k aktivnosti. Zaposleno imamo tudi kineziologinjo in veliko zaposlenih je športnikov po duši, ki poskrbijo, da je gibanje vsakodnevno. To nas dela uspešne tudi na tekmovanjih. Treninge izvajamo tudi v športni dvorani Zagorje, Proletarcu, nogometnem igrišču, Evroparku, bazenu Hrastnik in še kje.

Domen in udeleženca specialne olimpijade. Foto osebni arhiv DP.
Delaš z odraslimi osebami z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Ne vem, če sem te že kdaj videl med delom drugačnega kot nasmejanega, polnega pozitivne energije. Meni obiski med uporabniki VDC vedno polepšajo dan, kaj tebi pomeni delo v tem zavodu? In mimogrede, opažaš da okolica dandanes lepše sprejema uporabnike VDC kot nekoč, se jim znamo bolj približati, prijateljevati z njimi kot denimo desetletja nazaj?
Delo v VDC-ju me izpopolnjuje. Ko sem bil še zaposlen v OŠ Moravče, sem bil tudi prostovoljec. Ko je VDC organiziral regijske igre, so me povabili, da sem podeljeval medalje. Takrat sem bil ves prevzet in sem začutil, kaj želim delati v življenju. Tako me je pot pripeljala do sem, kjer sem. Delo je nekako način življenja. Najlažje bi ga opisal kot smo ga skupaj z uporabniki zapisali v viziji VDC-ja: VDC Zasavje je prostor, kjer se s sodelovanjem prav vsak počuti varnega, vrednega in vključenega. Skupaj rastemo, delamo, se prilagajamo spremembam in se veselimo življenja.
Ustvarjamo priložnosti, širimo srčnost, gradimo prihodnost.
V zadnjih 15-ih letih, odkar sem v VDC-ju, se je naredil ogromen korak naprej k vključenosti. Menim, da družba vse bolj sprejema »drugačnost«. Veliko delamo na tem in se zavedamo, da smo prehodili dolgo pot in hkrati vemo, da nas čaka še dolga, ki jo bomo prehodili skupaj.
Kako gledaš na slovenski šport in na to, da imamo kar nekaj športnikov, ki so v svoji panogi najboljši na svetu? Omenim naj Tadeja Pogačarja, pa Janjo Garnbret, Niko in Domna Prevca in še bi lahko našteval. Zakaj smo Slovenci tako dobri športniki?
Prednost Slovenije in organiziranosti športa v Sloveniji je ta, da se imaš možnost ukvarjati s tako različnimi športi v radiju cca 50 km. Poglejmo primer Zasavje in katere vse športe imaš možnost trenirati: od nogometa, košarke, rokometa do smučanja, smučarskih skokov, streljanja, lokostrelstva, plesa, borilnih športov, kolesarstva, kajaka in kanuja, sankanja… Tako imaš dobesedno na dosegu roke različne športe. Menim, da je predvsem to prednost Slovenije. Po drugi strani pa smo Slovenci zelo vztrajni in delovni, kar zagotovo doprinese k temu, da s trdim delom uspemo.





