Tokrat sem se poglobil v branje knjige našega najbolj plodovitega pisatelja Ivana Sivca, ki bo zelo verjetno še v tem letu izdal 199. in zatem še svojo jubilejno dvestoto knjigo. Lokvanjev cvet, z lepim posvetilom, mi je prijatelj Ivan Sivec podaril letos aprila, ko sem ga imel čast gostiti v zagorski knjižnici oziroma sem vodil pogovor z njim.
To njegovo delo, ki je luč sveta ugledalo lani, prebral v teh dneh. Morebiti je knjiga nekoliko drugačna, kot kakšna druga njegova, ki sem jo prebral pred tem. Ne, nisem prebral vseh njegovih knjig, vsaj dvajset pa zagotovo. Res pa je, da sem prebral največ njegovih knjig, ki govorijo o naših bolj ali manj znanih Slovencih, od Prešerna, Gregorčiča, pa o družini Ipavec, do tistih, v katerih opisuje naše grofe in grofice, o katerih zelo malo vemo.
Ta knjiga, Lokvanjev cvet, pa nas popelje v sodobni čas, pravzaprav v čas, ko smo prvič slišali za prav posebno mamilo, s katerim spolni predatorji, zame ničvredneži, omamijo mlada dekleta (verjetno tudi mlade fante), da se potem lahko nad njimi spolno izživljajo, ali po domače povedano, storijo posilstvo. Tako se je zgodilo tudi glavni protagonistki zgodbe Taji, ki jo imata starša v letu pred maturo dobesedno zaklenjeno v stanovanje. Ker njuna hči mora uspeti, mora biti najboljša na maturi, kajti zanju nič drugega ni sprejemljivo. Verjetno njena mati pričakuje, da bo njena hči po uspešnem šolanju ravno tako lagodno in brezplodno delovala na kakšnem ministrstvu, kot ona na kulturnem, kjer bo le kradla čas, a zraven za svoje brezdelje mastno služila. Kar je na las podobno razmeram pri delovanju aktualne vlade, kjer drastično raste število zaposlenih in nekaj šteje le, če si naš.
A kljub temu se Taji kdaj uspe izmuzniti ven. Ko jo enkrat pot zapelje na srečanje s fantom (na začetku zveze), se po nesrečnem slučaju znajde v krempljih tistih, ki s pomočjo omamnih substanc dosežejo tisto, česar sicer ne bi. Kakopak se tudi tu pravosodje izkaže za brezzobega tigra.
Kaj se je po tem dogajalo s Tajo, vam seveda ne bom razodel, le toliko vam lahko namignem, da je zgodba na las podoba dogajanju iz razvpite afere Fotopub, ki je ena najbolj odmevnih slovenskih afer, ki se je začela pred dobrimi tremi leti po objavi anonimnih pričevanj o domnevnih spolnih zlorabah, fizičnem nasilju in omamljanju na zabavah umetniškega društva Fotopub. Avtor na koncu knjige zapiše, da je prav vsaka podobnost z bližnjimi dogodki, ki jih poznamo, nenamerna.
Powered by Contextual Related Posts
