Milko Škoberne: Selitev

Torej, prijatelj moj, zapornik številka 16/15, kriminalec, seliš se na pol odprtega. Po treh dneh. Nisem vedel, ali je to hitro ali ne, a bil sem zadovoljen. Razpakiral sem svoj komplet službenih oblačil in se oblekel. Hlače, bela majica, srajca, bunda. Vse mi je bilo prav, natanko tako, kot je želel skladiščnik, ki me je opremljal. Obul sem še teniske. Svoje stvari sem že pred tem zložil v obe potovalki. In napravil sem veliko culo iz posteljnine.

Naj se vendarle že začne, sem si rekel in čakal da grem. Da se selim. Prvič.

Seveda se stvari niso odvijale tako hitro, kot bi si človek mislil in želel, tako da sem po dobrih desetih, petnajstih minutah spet sedel na postelji. In čakal. Vsaj časa je bilo v izobilju. Minute pa so se vlekle. Pogledal sem se v ogledalu. No, saj kar še nekako izgledaš v teh cunjah. Zaporniških. Potem pa znani zvok odklepanja vrat. Tudi zaradi tega sem bil vesel, da grem. Prekleti, zoprni, ubijalski zvok! V trenutku sem pomisli, da upam, da je tokrat zadnjič, da slišim ta osovraženi zvok. Pa ne samo, ker grem od tu »tja gor, na hrib« ampak tudi zaradi tega, ker sem še vedno pričakoval, da bo sodba, po kateri sedim, kmalu razveljavljena. In to hitro ali vsaj hitreje, primerno hitro, saj gre vendarle zame, za bivšega sodnika in človek pričakuje, da bodo do včerajšnji kolegi vendarle pokazali vsaj malo hitrejšega postopanja, kot v ostalih primerih, ko za rešitev zadeve zamenjaš več koledarjev. Čeprav, po drugi strani, sem se že lahko prepričal, kako je tekel dosedanji postopek zoper mene in o tem res nisem imel lepega mnenja. Prej nasprotno.

»Škoberne, ste pripravljeni?« me z vrat vpraša paznik. »Seveda sem.« »No, potem pa vzemite svoje stvari, poglejte da niste kaj pozabili in – greva.« Dve potovalki, vrečka in cula posteljnine. Upam, da vsega tega ne bo potrebno dolgo nositi, po drugi strani mi je vseeno, samo da grem od tu in da se rešim te kletke. Še zadnjič se ozrem po sobi, ki me je gostila dobre tri dni in tri noči, kjer sem bil zaklenjen najdlje v svojem življenju in kjer je ostal dobršen del mene, mojih misli in veliko trpljenja. Kar naj ostane tam, sem si mislil. In kjer sem napravil trdne sklepe za prihodnost. Zaporniško prihodnost. Sobo sem zapuščal v pričakovanju in v nelagodju obenem. V pričakovanju večje svobode in v nelagodju kam grem in kaj se bo tam, kamor grem, zgodilo. Vedel sem, da grem med zapornike, med ljudi, s katerimi bom živel in bival in da odslej zagotovo ne bo več vse tako, kot je bilo v tej sobi, kjer sem bil sam zase in svoj gospodar. Ampak v teh treh dneh, skupaj s tistimi 21 dnevi v priporu na Povšetovi pred nekaj leti, sem psihično že toliko zrasel in se utrdil, da sem vedel, da ni stvari, ki bi me lahko zlomila in ne ljudi, s katerimi ne bi zmogel. Imel sem trdne cilje, ki so bili vsi usmerjeni v en in edini cilj: preživeti s čim manj posledicami zame in nekoč od tu oditi ponosen nase in z dvignjeno glavo. Tri dni sem lahko vsako popoldne gledal zapornike, ki so se sprehajali po ograjenem prostoru in tri dni sem se prepričeval, da bo med njimi vse v redu. Ker mora biti. Prepričan, da sem s svojim sojenjem v času sodniške službe pustil takšne sledi, ki, upam, nikomur od obsojencev niso naredile (pre)velike krivice. Ker tega pač ni mogoče povsem izključiti glede na zbrane dokaze v spisih, za katere sem včasih, roko na srce, resno podvomil, da so resnični ali verodostojni. Ampak takšna je pač sodniška služba, kjer dobiš stvari servirane v kazenskem spisu, s katerim greš na obravnavo in samo in zgolj od tebe je odvisno, ali boš zbranemu slepo sledil ali pa boš skušal v celoti in po resnici ugotoviti neko dejansko stanje, ki bo osnova za sodbo. Tvojo sodbo in ne sodbo tistih, ki so zbirali, iskali ali celo ponarejali dokaze. Ker kljub tistemu »Sodba v imenu ljudstva« pod njo stoji tvoj podpis. In ne sodnikov porotnikov ali kogarkoli drugega. Kakšno ljudstvo neki! Tvoj in samo tvoj. In to sem v tem okolju takoj vzel v zakup. Vendar so me izkušnje minulih dni in srečanj z drugimi zaporniki že naučile, da bo, upam, vse v redu.

Na hodniku me je pričakal uniformiran moški, ki se je predstavil kot komandir pol odprtega oddelka. Po stisku roke mi je pojasnil, da bom v njegovem spremstvu od tu odšel na pol odprti oddelek. Deloval je prijazno, zmerno nasmejan in s pravo mero službene zadržanosti, kar prinesejo izkušnje pri tem delu. Moj prvi vtis je bil tako dokaj pozitiven. Ko sva malo počakala v preddverju sprejemnega oddelka in izmenjala nekaj besed v smislu kako je bilo tukaj in kam greva, sta se nama dokaj hitro pridružila še dva zapornika. S katerima je komandir ponovil postopke kot z menoj. Ampak, nekoliko bolj zadržano, kar mi ni ušlo. Zanju mi je komandir že prej povedal, da ju bova počakala in da bomo skupaj odšli na oddelek. Gor. Zaradi službenih oblačil je tako ali tako takoj jasno kdo je kdo, kdo je uniformiran, kdo je zapornik. Tudi ona dva sta očitno zaključila svoje bivanje na sprejemnem oddelku in tudi zanju so v strokovnem timu napravili oceno, da ne bosta zlorabila milejšega režima zapora kot je na pol odprtem oddelku. In potem sem prvič neposredno lahko doživel to hipno, za zapore tako značilno spoznavanje kdo, kaj in zakaj. Ko se v trenutku izmenja ogromno informacij o človeku, ki ti stoji nasproti. Milko, Vojko, Jože. Človeška stiska in specifične razmere pač naredijo svoje. Roka, ime, koliko dolgo je bil kdo tukaj, kako hvala bogu gremo od tu na, upajmo boljše in približno zakaj in kako dolgo bo človek še tu. Otovorjeni vsak svojimi balastnimi, a za nas v tistem trenutku tako potrebnimi in nujnimi stvarmi, smo zapustili prvi blok, sprejemni center.

Za njiju takrat nisem vedel, ali sta bila pred tem zunaj na sprehodih, a jaz sem bil tokrat prvič zunaj prostorov sprejemnega centra, prvič na zraku in na nekakšni »svobodi«. Ker do takrat sem vse dni striktno zavračal možnost sprehodov zunaj stavbe, v ograjenem in zastraženem prostoru. V tistem trenutku se mi je zdelo, kot bi prišel iz nekega podzemlja, iz nekega rudnika in vdihnil sem s polnimi pljuči. A ta svoboda je smrdela po hrani, ki se je pripravljala v centralni kuhinji. Ker dan je bil meglen, kot so po večini vsi zimski dnevi v tisti kotlini na Dobu in pritisk je dobesedno silil k tlom. Ampak, komu mar! Mi gremo od tukaj, na boljše, predvsem pa brez norega zvoka zaklepanja vrat in brez rešetk in zamrežitev. Vsaj nekaj.

Pred vrati nas je pričakal voziček. Nanj smo odložili potovalke, škatle, cule s posteljnino. Vso navlako, ki smo jo tovorili s seboj. Voziček, ki, če bi znal govoriti, bi nam lahko povedal koliko tisočkrat je že bil naložen s podobno zaporniško kramo in kolikokrat jo je že razvažal med bloki in drugimi oddelki zaporov. Vojko je prijel za vlečni drog spredaj, z Jožetom pa sva porivala zadaj. Komandir je hodil ob nas. Prvi blok ni kdo ve kako oddaljen od vratarnice, ki smo jo vsi trije še dobro poznali od prihoda na prestajanje kazni. Kaj hitro smo ugotovili, da sta bila oba dlje časa na sprejemnem oddelku kot jaz, kot tudi, da sta dokaj hitro ugotovila, kdo sem jaz. In v trenutku sem dobil ime, ki se ga potem v zaporu nisem nikoli več rešil – Sudja. Vedno in povsod Sudja sem, Sudja tja. Sudja.

Vojko, ki je vlekel voz, je bil, po govorici sodeč, z Dolenjske, na videz bi lahko bil nekoliko Roma, vendar je bil svetlolas in ga zato na prvo žogo nisem povsem etiketiral kot Roma. Jože je bil vsaj na videz nekoliko starejši od mene, po govorici bi lahko prihajal iz Prekmurja in kar takoj mi je dal vedeti, da ima odobren vikend zapor (zapor ob koncu tedna, medtem ko med tednom lahko dela, ves dopust, praznike in morebitno bolniško pa mora biti v zaporu), vendar da je s tem še nekaj problemov, ki niso rešeni in bo zato nekaj dni še notri. Vojko razen osnovnih podatkov o sebi, tudi zaradi tega, ker je bil pri vozičku spredaj, ni povedal.

Zelo hitro smo prispeli do kapije (vhoda v centralni zapor). Odprla so se prva zamrežena vrata, voziček smo porinili v vmesni prostor, saj so bila na drugi strani še ena vrata, ki so ostala zaprta. Zapustili smo vmesni prostor in odšli skozi pregledovalni prostor vratarnice, skozi skener, povsem enak kot na letališčih ali na vratih sodišč. Odložili smo vse kovinske predmete, ure, pasove, kovance … in ko ni več piskalo, smo lahko šli skozi. Seveda so nas pregledali tudi z ročnim skenerjem, če je bilo to potrebno zaradi lokalizacije piska. Običajni postopek, ki ga je deležen prav vsak zapornik, ko gre v ali iz centralnega dela zaporov. Človek se tega tako navadi, da sploh ni več moteče. Medtem je paznik očitno že pregledal tudi naš tovor, tako da so se odprla sprednja vrata in smo lahko izvlekli voziček izven ograje in varovanega prostora zaprtega dela. Kakšno olajšanje! Z nasmehom smo pogledali drug drugega, komandir pa nam je dejal: »Kaj je fantje, ste se rešili najhujšega.« Pa še res je bilo.

Pol odprti oddelek je na hribu nad centralnim delom zapora. Zato smo voziček vlekli in potiskali po hribu navzgor, pri čemur ne gre za neko ekstremno klančino. Gre pač za asfaltirano cesto, ki vodi do vhoda v centralni zapor in Upravne stavbe na levi strani.

Ko sem tako z velikim zadovoljstvom zapuščal okolje zaprtega dela Doba, sem pogledal navzdol, kjer mi je pogled na zaprti, zamreženi in ograjeni del dajal turoben vtis koncentracijskega taborišča, zvočna kulisa krakajočih vranov, ki jih je tam v izobilju, pa je še poudarjala zloveščnost kraja in prostora.

Zelo malo ljudi ve, da je na kraju, kjer so po vojni zgradili zapor Dob, dolga stoletja stal dvorec, ki se je v slovenščini vedno imenoval Dob, nemščini pa Wazenberg ali Watzenberg. Dvorec se prvič omenja v pisnih virih 14. stoletja. Lastništvo je prehajalo skozi roke rodbin z nemškimi imeni Aych, Pyrsch in Schranckler, dokler ga leta 1621 niso kupili Wazenbergi. Leta 1723 so ga prodali Francu Bernardu Lambergu, ta pa leta 1740 grofu Joštu Vajkardu  Barbo  Waxensteinu. Grofje Barbovi so posestvo združili s posestvom v bližnjem Rakovniku pri Šentrupertu, na kar je ostalo v lastništvu njihove rodbine do druge svetovne vojne. (¹)

V noči iz 26. na 27. december 1942 so dvorec Dob napadli slovenski partizani. V dvorcu je takrat pod zaščito grofice Stelle Barbo-Waxenstein in njenega moža Felixa Logothettija začasno prebivalo tudi 9 članov družine slovenskega župana Šentruperta, Jožefa Mavsarja, ki so se zbrali ob obhajanju Božičnih praznikov. Partizani so na mestu pobili grofico, grofa in njunega sina Deodata, grad povsem izropali in požgali, sedem  članov družine Mavsar pa zajeli. (²)(³) Po pričevanju očividcev in zdravniške komisije, ki je pregledala mesto požiga, so partizani vseh sedem  zajetih članov Mavsarjeve družine po celodnevnem mučenju še žive zažgali na grmadi.(4) Po koncu vojne in prevzemu oblasti s strani komunistične partije, so bili zadnji ostanki dvorca Dob zravnani s tlemi, na mestu pa postavljen spomenik, ki je spomin na dejanje partizanov proti »okupatorju«. Na njegovem mestu, na mestu dvorca Dob, pa je bil v letu 1963 je bil zgrajen današnji zapor, v katerega so premestili večino zaposlenih, obsojencev in opreme iz ukinjenega KPD Maribor. Izgradnja novega zapora je tako potekala na prostorih takrat nenaseljene Dobske gmajne, naziv Dob, ki ga ne nosi noben kraj ali vas na tistem območju, pa je ostal od prej omenjenega dvorca Dob.

Proti vrhu hriba smo zavili levo, nad parkiriščem za uslužbence in prišli do prve zgradbe paviljonskega tipa na zgornji strani, za katero nam je komandir sproti pojasnil, da je del namenjen za bivanje zapornikov, v zadnjem delu pa je velika jedilnica za zapornike pol odprtega oddelka z razdeljevalnico hrane. Ker smo novinci v tej stavbi seveda ne bomo bivali, ampak v centralni stavbi, saj je ta namenjena za zapornike, ki so že nekaj časa na pol odprtem oddelku in ki so adaptirani na sistem, delajo v okviru zavoda ali so pred iztekom zaporne kazni. Na pol odprtem oddelku je nekje 70 zapornikov, za katere je bila podana ocena, da ne bodo zlorabili milejšega načina, nas je podučil in takoj pristavil, da vsaka kršitev hišnega reda ali pravil pomeni vrnitev na zaprti oddelek, v matični blok. In da teh primerov niti ni malo, zato naj pazimo kaj počnemo in spoštujemo prepovedi, hišni red in pravila. Če že ne moremo izbirati s kom se družimo, sem pripomnil in izzval kar nekaj smeha. Prišli smo do druge zgradbe paviljonskega tipa, pri kateri smo zavili blago navzgor, da smo šli ob njej tako, da je bila na naši spodnji strani. Tudi ta naj bi bila, po besedah komandirja, namenjena za bivanje zapornikov s statusom, kot prejšnja. V njej pa je tudi soba za obiske za tiste zapornike, ki še nimajo NOZZA, za kar se mi niti sanjalo ni kaj bi to bilo. Torej ta stavba spet ni za nas. Fazane. Po cesti zgoraj so se prosto sprehajali zaporniki, kar seveda nikomur od nas treh ni ušlo in smo se nezavedno ob tej ugotovitvi spogledali in nasmehnili. To je torej ta svoboda gibanja, sem pomislil. Opazil sem, takoj sem opazil, da ni nikjer nobenih rešetk, nobenih ograj, mrež, omejitev prostora ali podobnega, kar pomeni, da morajo obstajati neke navidezne meje, do katerih je gibanje dovoljeno in katere se spoštuje. Saj drugače sistem ne more delovati. Povsem drugače kot na zaprtem delu, kjer je vse zamreženo in ograjeno ter varovano. Zaklenjeno. Povsem drugače.

Pred to stavbo je bil ob, za moje pojme, dokaj zdelani samokolnici, moški v modri delovni halji, ki je pometal listje in ga spravljal v samokolnico. Očitno je bil zadolžen za urejanje okolice, sem pomislil. Ob njem smo se ustavili in komandir mi je pojasnil, da je to moj sostanovalec. Stopila sva drug do drugega, si podala roke, najine oči so se ujele in takoj opazil sem manjšo okvaro enega od očes. Ker pač imam navado človeka vedno pogledati v oči. In njegove so bile takrat kar nekako žalostne. Kar se mi je zdelo povsem razumljivo, čeprav o njem nisem vedel ničesar, razen, da je v zaporu. In tu so oči pogosto žalostne.  To je bil moj prvi stik z Vladom, človekom, ki mi je pomagal prebroditi osnovne začetniške težave in nesporazume, s katerimi se srečuje vsak novi zapornik. S človekom, ki me je na začetku vpeljal v sistem in omogočil dokaj miren prehod na pravo, tipično zaporniško življenje, z vsemi pravili in lumparijami takšnega, specifično omejenega življenja. Z Vladom, s katerim se je življenje poigralo na kar najbolj krut in grd način. Kot po svoje z menoj. Z mojim prvim cimrom.

Ko smo zavili še nekoliko navzgor, smo prišli do večje, rumene dvonadstropne centralne stavbe, pred katero smo se ustavili. V njej je vodstvo oddelka in pazniki ter moja pisarna, je pojasnil komandir. Vsak novo zapornik se najprej namesti tu, je nadaljeval. Presenetljivo, ker je bil januar in sorazmerno mrzlo, naokrog ni bilo kdo ve kako velike množice zapornikov, bili pa so. Navajeni na prihod novih in novih obrazov jih mi trije nismo preveč zanimali. Tu je bila miza s klopmi pod lipo, tu je bila večja miza s klopmi kot prostor za druženje, ob stavbi je bil koš za košarko, spredaj nogometno igrišče, igrišče za odbojko. Odprt prostor, svobode polni žepi. Tu boste bivali, vsi trije, je povedal komandir. Kar nam je bilo takrat že vsem jasno. Pustite stvari na vozičku, nihče vam ne bo ničesar vzel (kar sem vzel zelo z rezervo, saj smo vendar v zaporu), gremo najprej do vaši sob, potem pa boste vso to kramarijo odnesli vsak v svojo sobo in se tam namestili. Kot novinci, ki smo prišli iz sprejemnega centra, smo bili seveda oblečeni v službena oblačila, medtem ko so vsi ostali zaporniki, ki so nas, nekateri, iz vseh kotov po stavbi zvedavo opazovali, bili oblečeni vsak v svoja oblačila. Tako smo bili vidni in prepoznavni kot medvedi v cirkusu. Tolažil sem se s tem, da je vsak od njih enkrat prišel sem gor in je vsak odigral to isto vlogo cirkuškega medveda. Zato se mi to ni zdelo nič posebnega, po drugi strani pa sem si le želel čim prej sleči to zavodsko uniformo in si nadeti svojo trenerko, biti enak z ostalimi. Zaradi navzočnosti komandirja pa prav nihče z nami takrat še ni skušal priti v stik.

Po stopnicah, za katere nam je komandir pojasnil, da so na vsaki strani stavbe, smo se povzpeli v drugo nadstropje, v najvišje ležeče sobe. Jože je končal v dvojki, jaz v štirici, Vojko v petki. V tem, zgornjem nadstropju, sta imeli sobi ena in dve svoje stranišče, tri, štiri in pet svojega. Sobe od ena do štiri so bile tri posteljne, petica štiri posteljna. Na drugi strani od vhodov v sobe so bili umivalniki. Tušev takrat še nisem opazil, ker jih tam tudi ni bilo. Pri enki je bila konec hodnika čajna kuhinja z velikim oknom in kotno sedežno garnituro, zaradi našega prihoda so se zaporniki iz sicer precej zakajenega prostora umaknili vsak po svoje. Pred vhodom v mojo sobo je bila v kotu miza z dvema stoloma, šahom in kartami, kjer je Delo prebiral nek zapornik, ki se je zaradi našega prihoda tudi umaknil nekam. Po navodilih komandirja smo vstopili vsak v svojo sobo, na kar nam je dejal, da se naj namestimo na postelje, ki niso zasedene in so brez posteljnine, da sta naši omari tako ob teh posteljah in da naj znosimo vsak v svojo sobo svoje stvari. Ko bomo končali naj se javimo pri njemu v pisarni v pritličju, da nam pove še vse ostalo, pravila in obveznosti.

Ko sem vstopil v svojo sobo, v štirico, je bila soba prazna. Nikogar. Vlada sem srečal spotoma, kdo je tretji cimer nisem imel pojma. Bom že izvedel, sem si mislil. V njej so bile tri vzporedno z okni postavljene postelje, od katerih sta bili tista prva, pri vratih in tista na sredini, pospravljeni, z vzorno urejeno posteljnino, ki očitno ni bila zavodska temveč zasebna. Kar je dovoljeno. Vsak zapornih lahko uporablja svojo posteljnino, brez ovir. Jaz sem za enkrat še imel le zavodsko. Moja je torej postelja ob oknu, ob zunanji steni. Ob postelji sta bili dve leseni, novejši omari, tipski, kot sem ju imel že na sprejemnem oddelku. Ozki, a dovolj veliki za potrebe zapornika. Omari sem odprl in ugotovil, da sta bili v presenetljivo dobrem stanju. Posteljo sem pregledal, poučen s slabo izkušnjo rušečega se letvenega dna iz sprejemnega centra. Tu je bilo vse v redu, jogi je bil soliden in na prvi vtis je bilo vse na mestu in v redu. Stanje postelje je namreč bistvenega pomena za življenje in bivanje v zaporu. Ob steni, nasproti vznožja postelj, sta bili dve mizi, na eni je bila televizija. Zelo, zelo majhna televizija. Ok, bomo že prinesli notri večjo, sem pomislil. Čas je, da znosim v sobo svoje stvari in se namestim.

Ko sem šel po stopnicah navzdol do vozička nisem srečal nikogar. Pa sem si že prav želel koga srečati, da vsaj vidim reakcijo. Pri vozičku je Vojko že jemal svoje stvari. Jožeta še ni bilo. »Kako je Vojko, bomo zmogli ?« ga vprašam. »Ziher da, mi odvrne. Samo da je onega doli konec.« »Hvala bogu, mu pritrdim.« Tudi jaz sem vesel tega. Za začetek sem zagrabil svojo prvo potovalko in culo posteljnine, ko mi je pristopil moški, za katerega me je takoj prešinilo, da mi je od nekod znan. Odložil sem potovalko iz desne roke in sprejel ponujeno roko »neznanca«. »Živjo, mi je rekel, jaz sem Stoyan …« Strogo resno in uradno. Stoyan. Kot blisk mi je potegnilo kdo je in od kod mi je znan. »Stoyan, ne me zajebavati,« sem mu odvrnil, »kolikokrat sva se srečala na sodišču? A sediš zaradi kakšne moje obsodbe ali kakšne druge?« »Ne, ne, je rekel, ene druge. Pizda jim materina, pa tega res nisem napravil … Pri tebi je bilo drugače, veš.« »Enih par krat sva se pa srečala tam, na sodniji,« mu odvrnem, »mar ne?« »Ja,« je rekel. »Glej, Sudija, če kaj nucaš, povej, jaz ti bom pomagal, bom jaz malo skrbel zate …« »V redu je, Stoyan,« sem mu odvrnil, »trenutno sem še v fazi nekega uvajanja, spoznavanja, nič še ne vem kje in kako, povem, če bom kaj rabil ali potreboval pomoč.« »A ti pomagam nesti gor?« se je ponudil. »Hvala, Stoyan, vsaj to zadovoljstvo mi pusti, da sam znosim svoje stvari gor, no.« »Ne bo ti hudega tukaj,« je odvrnil. »Ljudje so v redu, ni zajebavanja, ti pa si sploh nekaj posebnega, Sudija moj … boš videl. Vse je ok. Nič bat.« In je odšel s prižgano cigareto po svoje.

No, in tako sem srečal svojega prvega obsojenca v zaporu.

Milko Škoberne

Viri:

1. Gradovi v Sloveniji: Dob II.
2. Krainer, Hans. 1981. “Die Partisanen in Krain 1941–1945. Das Ende des Krainer Deutschtums.” Der Donauraum: Jahrbuch für Donauraum-Forschung 26: 23 ff., p. 34.
3. von Ehrenkrook, Hans Friedrich. 2000. Genealogisches Handbuch der adeligen Häuser 21(121): 198–199.
4. Jože Mavsar, Tragedija Mauserjeve družine, Zgodbe mučeništva Slovencev, Slovenska Beseda, Buenos Aires, 1949