MILKO ŠKOBERNE: INTER URINAS ET FAECES HOMO NASCITUR

Ko sem šel po stopnicah navzdol do vozička nisem srečal nikogar. Pa sem si že prav želel koga srečati, da vsaj vidim reakcijo. Pri vozičku je Vojko že jemal svoje stvari. Jožeta še ni bilo. Kako je Vojko, bomo zmogli?, ga vprašam. Ziher da, mi odvrne. Samo da je onega doli konec. Hvala bogu, mu pritrdim. Tudi jaz sem vesel tega. Za začetek sem zagrabil svojo prvo potovalko in culo posteljnine, ko mi je pristopil moški, za katerega me je takoj prešinilo, da mi je od nekod znan. Odložil sem potovalko iz desne roke in sprejel ponujeno roko »neznanca«. Živjo, mi je rekel, jaz sem Stoyan … Strogo resno in uradno. Stoyan. Kot blisk mi je potegnilo kdo je in od kod mi je znan. Stoyan, ne me zajebavati sem mu odvrnil, kolikokrat sva se srečala na sodišču? A sediš zaradi kakšne moje obsodbe ali kakšne druge? Ne, ne, je rekel, ene druge. Pizda jim materina, pa tega res nisem napravil … Pri tebi je bilo drugače, veš. Enih par krat sva se pa srečala tam, na sodniji, mu odvrnem, mar ne ? Ja, je rekel. Glej, Sudija, če kaj nucaš, povej, jaz ti bom pomagal, bom jaz malo skrbel zate V redu je, Stoyan, sem mu odvrnil, trenutno sem še v fazi nekega uvajanja, spoznavanja, nič še ne vem kje in kako, povem, če bom kaj rabil ali potreboval pomoč. A ti pomagam nesti gor ?, se je ponudil. Hvala, Stoyan, vsaj to zadovoljstvo mi pusti, da sam znosim svoje stvari gor, no. Ne bo ti hudega tukaj, je odvrnil. Ljudje so v redu, ni zajebavanja, ti pa si sploh nekaj posebnega, Sudija moj … boš videl. Vse je ok. Nič bat. In je odšel s prižgano cigareto po svoje.

No, in tako sem srečal svojega prvega obsojenca v zaporu.

Svoje stvari sem znosil v svojo novo sobo. Štirico. Sobo, za katero sem upal, da bo moj drugi dom čim manj časa in da bom hitro ali vsaj kmalu zapustil to okolje in ta lunatični  svet. Upajoč, da bo Vrhovno sodišče postopalo hitro in le razveljavilo mojo obsodbo. Sam pri sebi sploh nisem mogel verjeti, da lahko takšna sodba vzdrži strokovno presojo na drugi stopnji. Pa jo je, brez problema in brez pomislekov. Prav spomnim se obrazov višjih sodnikov in kot danes jih vidim pred seboj. Zapomniš si, ko te nihče ne pogleda v obraz, v oči. Ko vsi gledajo navzdol, v papirje, listine, spis. Ki bi ga tako ali tako že morali in mogli poznati. In ni ti vseeno, ko te obravnavajo, kot da si pobil cel blok ljudi. Sploh ne. Drugopis odgovora tožilstva na naše pritožbe, na pritožbe mene in mojih odvetnikov, so mi vročili kar na seji senata sami. Prebral sem ga medtem, ko je sodnica poročala o zadevi. Presenetilo me je to, da tožilstvo kar naenkrat ni več predlagalo zame maksimalno zagroženih osem let zapora, temveč samo, da naj se sodba prvostopenjskega sodišča potrdi. Moja odvetnika sta povzela vsak svojo pritožbo, mene so slej ko prej ustavili pri podajanju moje, češ, da to tako poznajo, da naj se ne ponavljam. Kot da pred seboj nimajo izkušenega kazenskega sodnika. Kar sem tako ali tako, ponavljanje namreč, storil bolj ali manj namenoma in poudarjal samo nekatere, morda najbolj bistvene kršitve na prvi stopnji. Ker pritožbi, moji in obeh odvetnikov, po strokovni plati tako ni bilo več kaj za dodati. Ko je sodnica poročevalka domnevno povzela predlog tožilstva in njihovega odgovora na naše pritožbe, da tožilstvo predlaga zame maksimalno kazen osmih let, sem prvič pomisli, da je konec. Da je konec, da je zadeva v naprej odločena, vendar sem takrat sam pri sebi še stisnil zobe in si rekel, da mene nihče v tej državi ne bo zaprl. Ker mi je bilo kot kazenskemu sodniku, morda celo z bistveno več izkušnjami pri sojenju kot pri teh, ki so mi sodili, povsem jasno, da niti odgovora tožilstva niso do konca prebrali. Kaj šele obširno gradivo spisa. Od takšnega sodišča korektnosti pač ne moreš pričakovati. In nisem se zmotil.

Culo, narejeno iz rjuh in odej sem, skupaj z vzglavnikom, vrgel na posteljo, potovalki odložil na tla. Spet sem sedel na posteljo in, preden sem karkoli naredil ali pospravil svoje stvari, s pogledom objel celotno sobo. Pošteno povedano, pričakoval sem slabše razmere in slabšo namestitev. Tri solidne, iz masivnega lesa narejene postelje, brez pogradov, tri dvodelne, masivne omare, dve mizi, stoli, nikjer nalepljenih fotografij golih lepotic, soba pospravljena v nulo, celo na televizorju ni bilo prahu. Tla takisto očiščena, soba brez vonja po cigaretah, še več, na mizi posodica z dišečimi palčkami. Nekako se mi ni skladalo z mojimi predstavami o zaporniških sobah, res ne. Ponovno sem odprl omari in v njiju našel celo obešalnike. Z veseljem sem slekel službeno bundo in jo obesil na obešalnik. Potem sem začel prazniti potovalki, po nekem sistemu zlagati stvari v omari, kot se mi je zdelo, da mi bodo najbolj pri roki. Kozmetika, kolikor so mi jo pustili, perilo, oblačila, knjige, osebni predmeti. In ponovno sem pomislil koliko vsega sem si prinesel s seboj. Ampak, ne moti. Vse je v omari. Slekel sem še službena oblačila in si z užitkom spet oblekel majico in trenerko. Svojo majico in trenerko, ki sta še dišala po domu, po »domačem« mehčalcu in mi nehote spet pričarala nasmeh na usta. Pismo, kako malo je potrebno, sem pomislil in kako hitro iz enega sveta končaš v čisto drugem. Za katerega si mislil, da je tu za neke druge ljudi. Opravljeno, sem pomislil, ko sem končal. Torej, grem k komandirju na razgovor, kot mi je bilo prej naročeno.

Ko sem se spuščal po stopnicah v pritličje, v pisarno komandirja, sem na hodniku srečal dva, tri zapornike. Vsi so pozdravili in jaz sem odzdravil. Pomislil sem, da se bo treba navaditi, da so ti v isti godlji kot jaz in da misel, da so zaporniki, niti ni prava. Konec koncev si zapornik tudi ti sam, sem »pametno« ugotovil. Torej, o njih ne razmišljam več kot o zapornikih temveč, hočeš nočeš, kot o sebi enakih, ne glede na status, kaznivo dejanje, dolžino zaporne kazni, pizdarijo, ki so jo napravili. V hodniku pritličja najdem v kotu pisarno z napisom Komandir. Rekli so mi, da moram potrkati preden vstopim in počakati da se človek znotraj oglasi z »da«,»ja« ali karkoli podobnega, kar sem upošteval, bilo pa mi je kar malo smešno. A tako pač je. Komandir me je posedel v zelen, nizek fotelj, ki je verjetno tu še iz onih, pozabljenih časov in je pač končal v tej pisarni. Služi namenu, da zapornik sedi povsem nizko, komandir pa precej višje, za svojo pisalno mizo. Morda je zgolj naključje, ne bom trdil, da je bil tu nekdo tako pameten in je razmišljal o teh psiholoških momentih, o sedenju višje in nižje, o položaju nad in podrejenosti, morda pa le. Če je, je brez potrebe, ker je komandir pač logično avtoriteta nad teboj, ki prestajaš zaporno kazen. Zame, kot bivšega sodnika, so vse te male stvari igrale svojo vlogo. Vsi tisti mali, psihološki momenti, ki so nastajali tudi nehote in v katerih si se nenehno prepoznaval kot čisto običajni robijaš, ki mu tudi na ta način dopovedujejo, da ni več tisti, ki odloča, ki sodi, ampak tisti, ki uboga. Kaj kmalu sem spoznal, da tako pameten sistem pač ni, kaj šele ljudje v njem, in da gre za splet naključij, ki sem jih samo jaz kot nekakšen strokovnjak za neverbalno komunikacijo ter pomen stvari tako zaznaval. Predvsem pa jim tega nisem dal vedeti. Pa stvari in odnosi niso bili mišljeni tako. Sploh ne.

S komandirjem sva opravila hitro. Povedal mi je kaj se pričakuje od mene, kakšno ravnanje in kakšno obnašanje, kakšna so pravila pol odprtega oddelka, kje so meje svobode gibanja in kakšne so zahteve po redu in disciplini. Na hitro je povzel pravila Hišnega reda, sistem dela in življenja ter osnovna pravila funkcioniranja oddelka kot celote. Na koncu sva se rokovala in zaključila spoznavno srečanje. Ko sem zapiral vrata njegove pisarne sem ponovno doumel, da je samo od mene odvisno s koliko škode zase in s koliko nepotrebnimi neprijetnostmi bom prišel skozi tole. Ker sistem bo deloval po svojih pravilih naprej, z mano kot tistim, ki se bo sistemu prilagodil in se mu poklonil ali z menoj kot upornikom, ki bo dokazoval svoj prav. Ker že na prvi pogled sem imel kar nekaj pomislekov.

Ko sem zapustil pisarno komandirja sem se znašel v vakuumu prostega časa, ki ga je bilo potrebno nekako zapolniti. Ogledal sem si kopalnici v pritličju, desno na hodniku opazil pisarne »vzgojnih«, ki jih takrat še nisem poznal, si ogledal sobo za obiske z avtomatom za pijače in prigrizke, na hodniku, pri drugem vhodu opazil avtomat za kuhanje kave, na drugem koncu pa telefonsko govorilnico za klicanje ven in telefonsko govorilnico za klicanje notri. Med obema je bila pisarna vodje oddelka, desno od druge fitnes, levo od prve dežurna pisarna. Okej, torej lahko med 6.00 in 22.00 uro telefoniram ven komurkoli in kdorkoli me lahko pokliče notri. Prav nasmehnil sem se ob tem. Komunikacija je sicer omejena na govorilnico, na katero pride okrog 30 ljudi, a večina njih, to mi je bilo poznano, ima tako minimalne stike z ljudmi zunaj. Torej bo časa za klicanje verjetno dovolj.

Povzpnem se spet v svoje nadstropje. Spet srečujem ljudi, predstavim se, predstavijo se oni meni. Imen si tako ali tako ne zapomnim, vsaj na začetku ne. V svojem nadstropju, za mizo pred mojo sobo, srečam višjega, atletskega, že nekoliko redkolasega fanta. Kadi, bere Delo. Damjan. Milko. Sudija, mi reče. Pogovor steče, študira pravo, dolgo je že v zaporu, ima zanimivo zgodovino. Ocenim, da je načeloma upornik, če ne gre po njegovo. Borec za svoj prav. Eden tistih, ki kašnega spoštovanja do moje bivše funkcije sodnika ne pokaže. Prej nasprotno. Kar mi je načeloma všeč, ker tudi sam, glede na svojo izkušnjo, nisem več ravno navdušen nad sodniki. Vsaka čast izjema, toda – ne. Klepetava na splošno. Kličejo me z druge strani hodnika – Sudija, pridi na kavo! Grem.

Na drugi strani hodnika je manjši družabni prostor, kotna sedežna s čajno kuhinjo z indukcijskim kuhalnikom. Kava zadiši. Povem, da imam kavo tudi jaz a me hitro zavrnejo, da je kave dovolj in da bo še ogromno priložnosti, da jo bom jaz kuhal. Okej, odvrnem. Imena kar dežujejo … Jani, Ivan, Peter, Marjan, Marko, Džemo … nekateri od njih kadijo, drugi si šele zvijajo cigarete, pri čemur uporabljajo nekakšne škatlice in strojčke. Nihče od njih še ni zaposlen, kar je privilegij in pride sčasoma, zato imajo ali bolje rečeno imamo čas, da posedamo, se pogovarjamo, beremo, igramo karte ali šah, gledamo televizijo in čakamo na kosilo. Ali samo tavamo naokoli. Malica ob 10.00 uri je že bila, a do te imajo pravico samo tisti, ki delajo v okviru zavoda ali oddelka, mi pojasnijo. Bodisi v kuhinji, pralnici, pri konjih, hišnih delih. Kjerkoli. Seveda me najbolj zanima telefon. Kar takoj povprašam kako je s tem, ali rabiš kakšno dovoljenje in kako je s klici. Informacije dežujejo iz njih. Kliči, kolikor hočeš, kdaj hočeš, kogar hočeš. Rabiš samo kartico, imaš one s 50 impulzi, a je bolje imeti ono s 300 impulzi, ker dlje traja. Povedo mi, da jo dobiš v kantini ali ti jo prinesejo od zunaj med obiski, to je dovoljeno. Gre za običajno telefonsko kartico Telekoma, kot se uporablja tudi v govorilnicah zunaj. Nobenih kod ni, kot na zaprtem, nobenih dovoljenj koga klicati. Ampak jaz imam še kartico z zaprtega, ki je nisem porabil in za katero so mi rekli, da jo lahko porabim tudi na pol odprtem, povem. In so te nategnili, kot vse nas, mi povedo. Lahko si jo vtakneš v rit, tu ti ne koristi. Dobro, samo 10 evrov je šlo, odvrnem. Ja, na ta način telekom pač še nekaj zasluži, zaslišim. Med tem nekdo že prinese novo kartico za 300 impulzov in mi jo ponudi. Pojma nimam koliko stane, vendar mi reče, da mu bom že plačal ali pa vrnil kartico, moramo si pomagati, veš, Sudija. No, to je pa zame nekaj novega, nekaj kar sploh nisem pričakoval tukaj notri. Več kot očitno so odnosi tukaj bistveno drugačni od onih zgodb na zaprtem oddelku. Pa ko boš telefoniral, lahko za isto ceno kot na stacionarnega telefoniraš tudi na mobilnega, mi pojasnijo. Samo 00 386 odtipkaj najprej in nato brez nule številko mobilnega in to je to. Glej, mi pojasnijo, to smo naštudirali in to deluje. Vedno. Notri pa te tako lahko kličejo brez omejitev, ko zvoni, nekdo dvigne, pa te potem pokliče, tako to deluje. Vem, da mi niso povedali nič drugače kot vsakemu novincu, pa vendar se mi zdi, da z menoj ravnajo zelo korektno. Pravzaprav to, da praktično vsi vedo kdo sem niti ni več neka ovira, prej prednost. Pojasnijo mi, da so mojo zgodbo spremljali preko časopisov in televizije in to, da sem dobil teh pet let je zagotovo »nameštaljka«. Nekomu si hudo stopil na žulj, pa so te zjebali. To je to. Ne more biti drugače. Ali pa si komu zjebal kakšno babo. Ni druge variante. Sodnik v zaporu, pa ne me jebat, no! Adijo pamet. Ne vem, verjetno sem se takrat samo prizanesljivo nasmihal, čeprav sem imel svoje teorije in že dokaze kaj je zadaj in kdo je avtor mojega scenarija. Kot sem točno vedel kdaj in kdo je prisluškoval mojemu, sicer takrat službenemu telefonu, da to vedno ni bila policija, kot se je predstavljalo, jasno, najprej še brez odredbe sodišča, kar ni nekakšna znanost, kot tudi, da so mi na moj avtomobil proti koncu nezakonito namestili sledilno napravo, ki so jo potem v nekem nespretnem manevru, ko je avtomobil sicer uporabljal moj sin, z v nebo vpijočim manevrom zasledovanja tudi hiteli odstraniti. Kot bi rekel moj ovaditelj: Za sodnikovo glavo je šlo, samo za to. Zato so se mi zdele pripombe preprostih ljudi, ki me do pred petimi minutami niti niso poznali, povsem logične, v sistemu, kjer vrana vrani ne izkljuje oči, včasih pa je le odrejeno, da je potrebno zapreti kakšnega sodnika, če že vsi govorijo o korupciji na sodiščih, pa kakšnega odvetnika, tajkuna, pa potem duhovnika ali stečajnega upravitelja. Tako, teatralno, da je raja zadovoljna. Kot tudi ni slučaj, da je izbor padel name. Sploh ne.

Popil sem kavo, ki je bila, za moj okus, premočna. In tukaj se pije iz velikih skodelic. A kaj bi to. Spoznanje, da se bom lahko vključil v skupnost brez nepotrebnih sporov okrog moje minule in že odvzete funkcije, brez očitkov, da sem sodil in zapiral ljudi, ob sicer običajnih trditvah, da so vsi tukaj notri nedolžni, kar sicer sploh ne drži, je bilo prijetno. In, priznam, kar oddahnil sem si, čeprav je bil vzorec petih, šestih ljudi za to vsekakor premajhen. In da naj kar takoj prinesem v kuhinjo svojo kavno šalico, so mi še zabičali, fantje, ki so takrat že vsi po vrsti kadili. Bil sem edini nekadilec v tisti družbi, v kateri se je dim vlekel kot megla. V zaporu je namreč kajenje dovoljeno vsepovsod, vendar je na pol odprtem oddelku tihi dogovor, da se v sobah ne kadi. In tega se praviloma držijo in smo se držali.

Katero »vzgojno« pa imaš, je bilo naslednje vprašanje. Vzgojno?, sem vprašal. Ja, socialko, ki bo zadolžena zate. Ojoj, sem pomislil, o socialnih delavkah imam še s sodišča povsem svoje mnenje, ki niti ni najboljše, zdaj pa bo tu neka od njih odločala o mojih pravicah, ugodnostih, izhodih?  Nimam pojma, sem odvrnil, pol ure, uro sem šele na oddelku. Jasno, ti bodo že povedali, čez kakšen dan ali dva. Saj ne veš, katera ja hujša ali katera je boljša. Tri so, tebe bodo sigurno dali oni ta starejši, ona se rada pogovarja, pa ful se zavzame za svoje, veš. Jaz pa nisem imel pojma, o kateri se pogovarjamo, ker nobene od treh še nisem srečal in edini stik do sedaj sem imel s komandirjem. Potem sem pokasiral zelo natančen opis osebnosti vsake od njih, z opozorilom kaj je kateri všeč in kaj ne. Prava mala šola psiholoških profilov ljudi, ki so odvisni od tistih, ki jih opisujejo. S pridevniki in medmeti vred, v zaporniškem, slikovitem besednjaku. O njihovem zasebnem življenju mi takrat še niso razlagali. Le da jaz vsega tega še nisem mogel zložiti po predalih, ker do takrat predalov še nisem imel in tudi prave sheme delovanja oddelka ne. Da bi lahko informacije, ki sem jih dobil, umestil v prostor in čas. In informaciji dal ime in obraz. Nekaj koristnih informacij pa sem sam imel tudi že od prej, od primorskega prijatelja Srečka, ki mi je ob izrednem pršutu in refošku opisal sistem delovanja in dodal psihološke profile »vzgojnih«, »vodje« in ostalih, ki so temeljili na njegovih lastnih izkušnjah. In ta opis ni bil daleč od opisa, ki sem ga bil pravkar deležen. Pa brez skrbi, so mi še dejali, pazniki so tudi kar v redu … in potem je spet sledil rafal imen, ki mi takrat niso pomenila ničesar … Namestnik, Župnik, Lačni Franc, Robi … spet z opisom karakteristik vsakega od njih.

Šel sem v sobo po denar in plačal za telefonsko kartico. Veliko hvala. Potem pa me je kar odneslo do govorilnice doli, da sem lahko telefoniral svojim. Seveda mobitel. 00 386 in številka brez nule. Super. Hej, jaz sem … Kako pa to da me kličeš dopoldan in na mobitel? … Premestili so me na pol odprtega, danes, zdajle, pa te kličem … da ti to povem. Super novica, mi odvrne, super res! Hvala bogu da nisi več zaklenjen. Kako je, me vpraša. Na kratko zrecitiram kar sem že videl … pa ni ograje ne rešetk, povem, lahko grem kar daleč naokoli, pa lahko kličem kogar hočem, pa fantje so mi skuhali kavo za dobrodošlico … in se zavem, da solze kar polzijo … jokam, brez veze, jokam, da ne vidim niti več števca na telefonu, kako se res počasi vrtijo impulzi … solze sreče, ker se mi je zgodilo nekaj lepega … te pokličem potem zvečer, pa se pogovoriva, ne vem še vsega, da se zmeniva za obiske … ja, lepo bodi, saj bo vse dobro, boš videl. Zdrži, radi te imamo, vse bo v redu … O, jebemti, pomislim, kakšen slabič sem postal, kar solze, pa solze … ali pa je to samo znak, da tisti močni JAZ v meni zopet vstaja. Vse bo še dobro. A da pravi moški ne joče? Globoko v nas so vsajena čustva in odlike, ki so univerzalne in neodvisne od našega spola. To so ljudskost, spoštovanje, iskrenost, ljubezen in dobronamernost. Zato sodim, da je moč jokati pred komurkoli in kadarkoli, ker s tem, ko jočeš, ne pokažeš da si slabič, temveč da si človek. In danes je tem svetu potrebnih več onih, ki so toliko hrabri, da pokažejo svoje občutke, kot onih, ki mislijo, da je hrabrost skrivati čustva.

Pomirjen spotoma do sobe spoznam še nekaj zaporniških obrazov. Nikogar, ki bi ga jaz poslal sem dol, vendar tu sta še dva paviljona in ljudje, ki so na delu. Bomo videli ali s kom še lahko delim izkušnje iste obravnave in sodbe. V sobi sedem na posteljo in se zazrem v strop. Vse po principu – če ležanje v postelji in gledanje v plafon ne bo rešilo problema, potem ne vem kaj ga bo. Življenje nas včasih res postavi pred težavne izpite, ne da bi se naučili kaj novega temveč da bi obnovili znanje. Da se prepriča, če v resnici nekaj znamo ali samo lajamo v luno. Da vidi, kako nam v praksi gre tisto o čemur teoretiziramo.  Ker mu je dovolj odličnjakov, pa želi praktike. Včasih se povsem skurba, se zavije v ovčjo kožo, napudra šape in meketa pred našimi vrati. Lačnim meče pisane laži, da bi videlo, ali so se naučili, da laži ne odpravljajo lakote, žejne napoji s slano vodo, da bi videlo, ali so se naučili, da ne gredo spet žejni preko vode. Potem pa nam pokaže vse nianse, sence in odtenke svoje bizarnosti, ko sili žalostne da se smejejo na pogrebih, vesele pa, da jokajo na porokah. Včasih, da bi preživeli, nas sili, da plešemo kot Barišnikov, da v pričakovanju pletemo ljubezen kot Penelopa, da rabljem šepetamo uspavanke kot Šeherezada, da za en sam vdih svobode bijemo suženjske bitke kot Spartak, da leta in leta noro ljubimo samo s pogledi kot Petrarka in da zaradi firbca izgubimo raj kot Adam. Eh, življenje, čeprav me tako dobro poznaš, si se zajebalo, ko si sestavljalo tale izpit zame. Ne moreš me tako dolgo tunkati, kolikor dolgo lahko jaz zdržim brez daha pod vodo. Ne moreš me lačnega dodatno izstradati, ko pa jaz že davno tega vem, kako je živeti na kruhu in vodi. Bolj ko se trudiš, ne moreš me prizadeti in mi prizadejati več zla, kot si ga tistega januarskega dne leta 2011, ko si me privedel v pripor na Povšetovi. Pa še takrat si mi napravil uslugo. Ker jaz sem takrat že znal bitil lačen, žejen, gol, bos, bolan in sam, v tistem priporu. Kaj mi pa zdaj moreš? Misliš, da mi boš prizadejal zlo z nekaj izgubljenimi priložnostmi in nekaj neprespanimi nočmi, s par knedli v grlu pred strahom, da me kdo od zapornikov razbije in z tisto malo prepiha na mojem transakcijskem računu? Jaz, če bi se ustrašil vsega, s čimer si navalil name, bi odstopil od vsega tega preden sem se napotil sem dol, na Dob. Zdaj je prepozno. Izšolal si trdoglavega, sebi enakega cinika. Zato mi danes ne moreš nič, ker je moj cilj višji od tvojih ovir, ker moja motivacija ni nič materialnega, s čimer ti vladaš, temveč je ljubezen do življenja, ki sem jo skril pred tvojo minljivosti globoko v sebi. Danes mi ne moreš več ničesar, ker jaz tako močno verjamem v svoj boljši jutri, kot slepec, ki verjame, da sonce obstaja.

Svoboda. Mogoče je zdaj res ne vidim, zato pa jo občutim. Tam nekje, enkrat.

Milko Škoberne