Bolj donosno je lenariti

Davnega leta 1886 so se delavci na 1. maja podali na ulice, ter pričeli s splošno stavko, z jasnim sporočilom, da zahtevajo več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8 urni delovnik, ki naj bi pričel delovati ravno na ta dan. 4. maja so se ponovno podali na ulice, kjer je po začetnem miru pred policijsko četo eksplodirala bomba in ubila 8 policistov. Policisti so se odzvali, število žrtev se je ustavilo pri številki 11. Pravica do 8 urnega delavnika je bila uveljavljena. Od takrat dalje se 1. maj, kot praznik dela po svetu praznuje drugače, ter vsaka ureditev je želela dodati nekaj svojega in prazniku dati svoj pomen. Cerkev je med drugim prvi maj razglasila za dan Svetega Jožefa Delavca. Na Slovenskem pa že desetletja večer pred prvim majem gorijo kresi in prvi maj zaznamujejo rdeči nagli.

Smisel dela ni samo plačilo

Delo je način, kako posameznik poskrbi zase in ima bistveno večji pomen, kot sam zaslužek. Delo v človeku prebudi občutek sposobnosti, pomembnosti in varnosti. S svojim znanjem prispeva k boljši prihodnosti. Delo daje smisel življenja. A se v zadnjih letih zdi, da delo izgublja na pomenu. V ospredju je postavljeno plačilo in s tem je bistvo dela razvrednoteno. Vsekakor je pomembno, da je nekdo za opravljeno delo ustrezno plačan. Vendar je težava veliko bolj širša, kot si to znamo priznati. Dostikrat je moč slišati stavek »V Jugoslaviji nam je šlo boljše«, kar je načeloma res, saj je delo še bilo vrednota in ne samo nuja za preživetje.

Nekoč je delo dejansko potekalo le 8 ur. Ljudje so službe dobilo z lahkoto, oni ta leni, pač niso delali in so iskali načine, kako ne delati. Časa za družino je bilo bistveno več. Nihče se ni ukvarjal s tem, ali so trgovine odprte ob nedeljah. Nakupi v trgovinah niso bili brezglavi, saj so se ljudje zavedali, da ni moč vsega kupiti, nič ni bilo samoumevnega in tisto, kar je bilo narejeno z lastnimi rokami je bilo cenjeno.

In zdaj? Kupiti je moč vse, samo zdravje in srečo ne. 8 urni delavnik poznajo le redki, delavni pogoji so prevečkrat nemogoči, plačilo … vse prej kot ustrezno, če ga delavec sploh dobi. Delavec je postal suženj, ponižan, izdan in razvrednoten. Tisto, kar naredi ni več cenjeno in je samoumevno. Delo je razvrednoteno in delavec prevečkrat sliši, da je lahko srečen, da sploh lahko dela. Pomen dela je vržen na bistveno nižjo raven, kot je bilo pred protestom 1886. Za povrh pa je nagrajeno ne-delo. Spodbuja se lenoba, ter se opravičuje s tisoči izgovori. Posameznik je dandanes postavljen v situacijo, ko se mo veliko bolj finančno splača ne-delati, ker na ta način družina boljše preživi. Za nekaj 100 EUR manj je družina skupaj, sicer z eno etiketo, a vendar živijo veliko bolje, kot če bi starša delala, bila pod stresom in otroke videla le zvečer in ob vikendih.

Res je, da ne-delo v človeku pusti pečat in prebudi občutek nemoči, nesposobnosti in manjvrednosti, a nasmeh na obrazu otroka, čas ob otroku pretehtata ta občutek. Leta minevajo, otrok raste in posameznik resnično nima več občutka, da bi sploh lahko še delal, ali da bi zmogel kvalitetno delati. Kar posameznika pahne še v večjo bedo.

Delo je popolnoma razvrednoteno

Če ravno število brezposelnih pada, če tudi na račun tega, da se jih je nekaj upokojilo, nekaj jih je na spodbudah, ki jih ponuja država, nekaj jih je odprlo s.p./d.o.o. … je delo še vedno necenjeno in vse bolj zgublja pomen. Mladi še vedno rastejo v duhu »uči se, da ti ne bo potrebno delati«, ter »brez dobrih vez nimaš možnosti za delo«. Preveč je zaposlovanja po sistemu »poznanstev«, ne glede na znanje posameznika in motivacija za delo pada. Še vedno smo fenomen, ki ima na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih ogromni diplomatov, ki dostikrat dela za katerega so se izobrazili, ali zaradi zakonodaje, ali zaradi neznanja, ne morejo opravljati. In bistvo dela je visoko plačilo. Miselnost, da začneš v podjetju, kot vajenec z nižjim plačilom, ter potem glede na svojo prizadevnost in pripravljenost napreduješ po lestvici, je postalo tuje. Pomembno je le, da ko prideš v podjetje, dobiš visoko plačilo za čim manj opravljenega dela. Težko je najti posameznike, ki so delavni, iznajdljivi in niso v dodatno breme delodajalcu. V vsakem podjetju je vsaj en tisti, ki opravi bistveno več dela, kot bi ga naj, ter bistveno bolj zahtevno delo, kot ima to zapisano v pogodbi, za bistveno manjše plačilo, kot kolega oz. kolegica, ki nima pojma kaj počne tam, je pa odličen/a v blefiranju pred šefu, spletkarjenju in se delanju, da dela. Sami pogoji dela so se tekom let spremenili. Ni toliko v tem, da bi se šefi bolj drli, da bi bilo več nadlegovanja, ali da bi imeli delavci več zakonsko določenih pravic, ampak bolj v tem, da se je kmečka pamet izgubila in vsi poznajo le svoje pravice, odgovornost je postranska stvar.

Z takšnim odnosom do dela, ki ga je moč zaslediti danes smo na poti k popolnemu ne-delju, saj se lenoba splača, delo ni več vrednota, ampak samo način pridobitve denarja, ki omogoča dobrine. Ker se denar da pridobiti tudi na drug način, če ravno ni legalen, delo ni potrebno. V ljudeh je potrebno ponovno prebuditi smisel dela, delo na novo ovrednotiti in ne pustiti več, da se bolj splača ne-delati, kot delati.

Karl Košir