»Vera je opij za ljudstvo«, je ena izmed najbolj provokativnih izjav Marxa. Ljudje že od davnine verjamejo v nekaj – v bogove, Boga, modrece … a sočasno z verniki so bili prisotni tisti, ki so dvomili – t.i. ateisti. Vera oziroma verovanje je intimna izbira posameznika in ne bi smela biti nikoli sredstvo za dokazovanje česarkoli, ali obstoja Boga, ali obstoja Nič, ali vsiljevanje svojega prav v imenu katerega koli boga.
Niti verujoči, niti t.i. ateisti ne bi smeli drug drugemu vsiljevati svoje prepričanje in poglede na svet. Vsak posameznik dojema svet okoli sebe drugače, nekomu pomaga, da svoje dvome opredeli preko vere v božanstva, drugemu preko nadnaravni sil, tretji preko znanosti in znanstvenih dokazov, a za nikogar ne moremo reči, da ima 100% prav, ali narobe. Vse je v precepciji dojemanja sveta.
Ateizem prisoten že od nekdaj
Predpostavka, da bog/božanstva ne obstaja/jo in da obstoj le tega ni moč dokazati, je prisotno že od same antike dalje. Heraklit Mračni je že takrat zapisal: »Tega sveta ni ustvaril nihče od bogov in nihče od ljudi, temveč je bil, je in bo večni ogenj, ki po določenih zakonih plamti in ugaša«. Prav tako je marsikateremu mislecu bila jasno, da so si ljudje naravne pojave, kot so potres, poplave… razlagali kot »jezo bogov«. Kritij pa je šel celo korak dalje in menil, da so se bogove izmislili zakonodajalci, da bi z njihovo avtoriteto prebudili v ljudeh moralni čut in na ta način preprečili prekrite zločine.
Z vzponom krščanstva in s popolnim zlitjem državnega in cerkvenega se je ateizmu slabo pisalo, saj ni bilo prostora za dvom o Boga, prav tako pa ne za novosti, duhovnost, ki je bila izven okvirjev krščanstva.
Humanizem je prineslo vljudni ateizem v obliki panteističnih tez, ki pa je kasneje spodbudilo premnoge še danes znane mislece – D’Helbach, C.A. Helvetius, D.Diderot, Feuerbach (»Človek je ustvaril boga in ne obratno.«), Nietzsche (»Ateizem je stvar poštenja.«)– da so izoblikovali ateistična stališča, ki so odprla pot za novodobne ateiste.
Kljub Nietzschejevem poskusom, da bi dokazal, da Bog ne obstaja in bitki nasprotnikov, da Bog obstaja, je to področje še vedno odprto za dokazovanje, enega, ali drugega in hkrati tudi prostor, kjer filozofi skušajo dokazati eno ali drugo, ter vsekakor prostor za manipulacijo in premnoge sprevržene prakse.
Ateizem postaja »močna vera«
Na svetu je kar 11 % ljudi, ki se opredeljujejo za ateiste in še vedno je v 7 državah po svetu (Afganistan, Iran, Mavritanija, Pakistan, Saudska Arabija, Sudan in Maldivi) javno nepriznavanje Boga in odmik od najbolj sprejete vere kaznivo dejanje – s predpisano smrtno kaznijo.
V Sloveniji imamo kar 54 verstev, a kljub temu se najmanj 28 % državljanov opredeljuje za ateiste. V Sloveniji od leta 2008 deluje tudi Združenje ateistov Slovenije, ki se je razvila iz Posvetnega združenja SVIT. Zanimivo je tudi dejstvo, da le 38% vernih verjame v Boga.
Ne glede na to, kaj in v kaj ljudje verjamejo, ni težava v veri, ampak v ljudeh. Boga, pa naj bo to Bog, Jezus Kristus, Buda, Krišna, Alah, mogoče res ni mogoče znanstveno dokazati, a tudi ljubezni ne. Pa vseeno večina verjame vanjo, verjame, da je na svetu nekdo, ki mu je namenjen. Mu daje veselje, žalost, podporo … v bistvu podobno kot posamezniki vidijo v svojem bogu. A tako kot v imenu ljubezni marsikdo naredi kaj, kar je kaznivo, sprevrženo in vse prej, kot ljubezen, tako tudi v imenu vere, počnejo posamezniki marsikaj. Torej ni težava v veri, ampak v ljudeh, v njihovem egu in potrebi po moči.
Bog in ljubezen, ne poznata moči, ampak … »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,1-13)
Verujoči, neverujoči, ateisti … človek, ki je v svoji osnovi zloben, bo z zlobo in močjo osvajal svet, ne glede na svoje prepričanje, zato opredeljevanje, da ateizem samo po sebi ni mogoče, saj le ti verjamejo v to, da ne verjamejo, je brezpredmetno. Vsaka skrajnost pa je vedno prinesla slabo, pa naj bo govora o pretirani ljubezni staršev, pretirani domoljubnosti posameznikov, ali fundamentalističnem verskem prepričanju. Zlo ne prihaja od boga, ali hudiča, ampak od ljudi.
Alenka Gabrovec
