Milko Škoberne: QUOD LICET IOVI, NON LICET BOVI ALI SAGA O NEKEM SENDVIČU

Nekoč je bil neki poslanec in nekoč je bil neki sendvič. In potem sta se nekega lepega dne v prestolnici poslanec in sendvič srečala. Šlo bi za povsem običajno srečanje v katerem bi sendvič potegnil kratko, če …

Kot je na eni torkovi seji odbora DZ-ja za kmetijstvo povedal poslanec, ki se liči z doktorskim nazivom, se je iz parlamenta odpravil v trgovino po sendvič. Lačen? Morda. Zadevo je pojasnil takole: »Vmes sem si šel po sendvič tjale dol v trgovino. In bom zdaj eno samoprijavo naredil. Čakam tam pri pultu, trije ljudje so se med sabo pogovarjali. Ma, tri minute sem zagotovo čakal. Ker me niso upoštevali, sem se odločil, da bom preveril njihov sistem kontrole, če ti odneseš kaj iz trgovine. Prvič v življenju sem to naredil, šel sem lepo ven in nihče ni pritekel za mano, nihče ni tulil. Ampak da sem si opral vest, sem potem eni gospe, ki je prosila malo drobiža, dal malo več, kot je stal ta sendvič. Torej sistemi delujejo, a ne stoodstotno,« je pojasnil.

Kasneje je zaradi tega banalnega dogodka predal predsedniku državnega zbora odstopno izjavo. Pri slovesu od mandata poslanca in državnega zbora je dal krajšo izjavo, v kateri je dejanje obžaloval. Zanikal je krajo sendviča, dejanje, ki ga je stalo poslanski mandat, pa je opisal kot »družbeni eksperiment«. »Žal mi je, opravičujem se javnosti, trgovkam in poslancem, ker nisem ravnal prav – četudi sem šel sendvič kasneje plačat,« je izjavil.

Kot rečeno, poslanec ima doktorat znanosti, pred vstopom v politiko je imel, kot izhaja iz njegovega življenjepisa, bogato raziskovalno, univerzitetno in uradniško kariero. Bil je raziskovalec, docent na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, dvakrat direktor Zavoda za varstvo narave, generalni direktor Direktorata na ministrstvu za okolje in prostor, nazadnje pa je bil raziskovalec na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je možakar izredno inteligenten, korekten, pošten, v določenih momentih ekscentričen, tako da ta njegova poteza ne preseneča. Žal pa se očitno ni zavedal, da v politiki stvari tečejo drugače.

Javnost je njegovo dejanje brez pomislekov označilo kot – tatvino. Eden od komentarjev v družbenih omrežjih je bil zelo pronicljiv in presenetljivo točen za naše okolje: Če ukradeš milijon evrov si junak, če ukradeš sendvič si tat in bedak. Če enega ubiješ si morilec, če ubiješ jih milijon si osvajalec. Sam je, kot navedeno, svoje dejanje označil kot družbeni eksperiment, ker naj ne bi šlo za tatvino, ker manjka bistveni element – naklep. Ali res?

Tatvino v naši zakonodaji opredeljuje prvi odstavek 204. člena Kazenskega zakonika-1, ki pravi, da kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let. V drugem odstavku istega člena je opredeljena tako imenovana mala tatvina – če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. V tretjem odstavku je navedba, da se kazenski pregon za dejanje male tatvine začne na predlog oškodovanca, v četrtem odstavku istega člena pa se navaja, da če storilec vrne oškodovancu ukradeno stvar, preden je zvedel, da je uveden kazenski postopek zoper njega, se mu sme kazen odpustiti. To je po zakonu to.

Pravna teorija navaja, da to kaznivo dejanje lahko stori vsakdo, torej tudi poslanec. Kaznivo dejanje tatvine se lahko stori le z direktnim naklepom, pri čemur se storilec mora zavedati protipravnosti svojega ravnanja in imeti namen trajne prilastitve tuje premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi uresniči. Povedano drugače, tat se mora zavedati da izvršuje tatvino, to hoteti in imeti namen nekomu nekaj ukrasti, za kar ve, da ni njegova last. V teoriji in sodni praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je tatvina dokončana, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in na ta način lastniku ali nekemu drugemu, ki je do tedaj imel stvar v posesti, onemogoči da z njo še naprej razpolaga, storilec pa si na ta način omogoči razpolaganje z ukradeno stvarjo. Zanimivo je, da za obstoj kaznivega dejanja zadostuje le protipravna prilastitev tuje premične stvari, pri čemur ni pomembno, da bi si imel storilec s tem namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Tat si tako tujo stvar lahko prilasti bodisi zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi ali pa zaradi maščevanja, stave, objestnosti, zlorabe, nagnjenja do tatvin (tako imenovane kleptomanije), iz čustvenih vzgibov (uživanja ob gledanju umetniških slik) in podobno. Če oškodovanec pristane na odtujitev, če gre za izvršilni postopek, zaseg stvari v davčnem ali carinskem prekršku, protipravnosti seveda ni. S pojmom premične stvari je mišljenih cela vrsta opredmetenih stvari, tudi toplota, energija za svetlobo, pogon, prenos glasu, slike, besedila na daljavo, računalniška zmogljivost do denarja, listin in vozovnic. Razen človeka, dokler je živ, medtem ko truplo in deli človeka sodijo med premične stvari. In sem seveda spada tudi sendvič.

Sendvič je vreden nekaj evrov. Torej ne gre za klasično tatvino temveč tako imenovano malo tatvino, kjer vrednost odtujene stvari ne presega 500 evrov. Za tovrstno tatvino sta potrebna dva pogoja, najprej da gre za stvar majhne vrednosti in da si storilec želi prilastiti stvar takšne vrednosti. Brez dvoma naš poslanec s tatvino sendviča spada v to kategorijo. Vendar, kazenski pregon za to kaznivo dejanje se začne šele, če je podan predlog za pregon s strani oškodovane trgovine. Tega pa, iz do sedaj znanih javnih podatkov, ni bilo. Zato kazenskega pregona ni in ga očitno tudi ne bo.

Ali gre torej za družbeni eksperiment, kot ga je označil spoštovani poslanec? Nikakor ne. Gre za tatvino v čisti, izvirni obliki. Poslanec se izgovarja na pomanjkanje naklepa. Po pravni teoriji je naklep pojem, s katerim kazensko pravo označuje največjo intenzivnost storilčevega psihičnega odnosa do kaznivega dejanja. Pojem naklepa je zgrajen na dveh psiholoških prvinah – zavesti in volji. Torej, če se storilec zaveda svojega dejanja in ga hoče storiti. Zavedati se svojega ravnanja je zavestna ali intelektualna sestavina naklepa, hoteti ali želeti storiti dejanje pa je voljna ali voluntaristična sestavina naklepa. Velja omeniti še vzročno zvezo med ravnanjem storilca in prepovedano posledico, ki jo zasleduje, česar se mora storilec zavedati.

Če povzamem: gospod poslanec je nadpovprečno inteligentna in izobražena oseba, ki ima doktorat znanosti. Torej z njegovim dojemanjem sveta, pravil ki vladajo v njem in prištevnostjo ni težav. Iz njegove izjave izhaja, da je pri pultu čakal tri (!) minute, nato pa se je odločil, da bo preveril njihov sistem kontrole, če kaj odneseš iz trgovine. In je s sendvičem v roki ( ali žepu ) odšel mimo blagajne iz trgovine, pa nihče ni pritekel za njim in se drl nanj. Zavestno se je torej odločil, da bo stvar, sendvič, za katerega je vedel, da ga mora plačati, odnesel iz trgovine (ker je čakal cele tri minute ) ne da ga bi plačal. Torej gre za tatvino, majhno tatvino. V celoti se je zavedal kaj počne in da to kar počne ni družbeno sprejemljivo in da je prepovedano, pa je to hotel in želel narediti. In je tudi storil. Ker se je zato zavestno in hote odločil. S tem, ko je sendvič odnesel iz trgovine je onemogočil razpolaganje z njim pravemu lastniku, sam pa je z njim od tega trenutka naprej lahko razpolagal. In tudi je. Lačen ali ne, uresničil je vse znake kaznivega dejanja (male) tatvine.

Družbeni eksperiment? Dajte no, daleč od tega. O tem bi lahko govorili le, če bi bila zadeva dogovorjena, na primer s poslovodjo trgovine, ki bi bil z njegovim početjem seznanjen v naprej in bi na ta način testirali, kako sistem deluje. Pa tega ni bilo. Vsak tat se na svoj način odloča, da bo preveril »njihov sistem kontrole« in neredkim, žal, tudi uspe. Večini na srečo pač ne. Ker sistem kontrole običajno deluje. In sendviča že iz higienskih razlogov ne moreš vrniti trgovini, če se skesaš, mar ne. Marsikdo, kot tudi sam, ne razumem njegovega ravnanja, sploh pa ne opravičevanja z družbenim eksperimentom. Vsakemu od nas se kdaj mudi, pogosto čakamo v vrsti mnogo dlje kot tri minute, da nekaj plačamo, pa zaradi čakanja niti ne pomislimo, da bi enostavno odkorakali mimo blagajne. Ker se zavedamo, da je to tatvina, pa nimamo doktorata znanosti. Nekateri tudi, ker se zavedajo, da sistem kontrole deluje. Vendar morda res ne pri vsakem sendviču. Čeprav mi ostaja neznanka čemu in zakaj dogodek s »samoprijavo« kot anekdoto servirati na seji odbora v državnem zboru, se mi zdi dobro in pohvalno vsaj to, da je gospod poslanec brez odlašanja in nagovarjanja uvidel, da je naredil napako, zanjo v celoti prevzel odgovornost (če zanemarim izmotavanje z družbenim eksperimentom) in ponudil svoj odstop. Kot moralno dejanje. Ali je bilo zaradi tega res potrebno odstopiti pa je že drugo vprašanje. In tu se vsekakor strinjam z že navedenim citatom iz družbenih omrežij: Če ukradeš milijon evrov si junak, če ukradeš sendvič si tat in bedak. Če se samo spomnim TEŠ 6 pa drugega tira in neke makete …

Milko Škoberne