Igor Gošte:Športna kolumna malo drugače – Primož in drugi cestni gladiatorji

V teh dneh sem kar malce jezen, kajti namesto, da bi užival kje zunaj, popoldneve presedim pred televizorjem in spremljam kolesarsko dirko po Italiji. Na srečo je v zadnjih dveh tednih malce ponagajalo kislo vreme, tako da se ne ubadam kaj dosti s slabo vestjo. Slabo vestjo zaradi tega, ker sedim ali ležim in buljim v tisto, kar se dogaja po italijanskih cestah in malo zato, ker se vmes bašem s sladkarijami. Hkrati se še malce jezim, ker na naši nacionalki ni prenosa, ali pa na kateri od naših komercialnih postaj, ki so polne denarja. Še dobro, da je v teh dneh kar naprej deževalo in tako nisem imel kaj delati zunaj. Ko malo pomislim, se mi pogosto dogaja, da zaradi tega ali onega športnega junaka kar nekaj ur presedim pred televizorjem. V zadnjih letih je glavni krivec za to moj sokrajan Primož Roglič. Čeravno oba že nekaj časa ne živiva v Kisovcu. Jaz malce naprej ali nazaj na Izlakah, Primož pa bog ve kje vse v zadnjih letih. Ampak, ko si enkrat Kisovčan, ostaneš Kisovčan za vedno, pa kjerkoli živiš.

Moram pa nekaj povedati. Čeravno Primož Kisovčane, ki smo živeli v samem centru tega nekoč rudarskega ali knapovskega kraja, že od kar pomnim gleda z viška. Prosim, ne pomislite, da sem to zapisal zato, ker bi mu mogoče športna slava stopila v glavo. Kje pa. Veste, Strahovlje, kjer je odraščal in se kalil, kjer še vedno živita njegova starša, ležijo nad Kisovcem, od koder Primož  hočeš ali nočeš na Kisovčane resnično gleda zviška. Zviška nas je gledal tudi, ko je bil na naletni rampi kisovške petdesetmetrske skakalnice. Mi, starejša generacija smučarskih skakalcev, smo takrat skakalne smuči že postavili v kot in smo Primoža in njegove vrstnike spremljali od spodaj. Tam nekje, kjer so Primož in fantje (tudi dekleta) pristajali. Zelo nizko spodaj. Kasneje smo Primoža in druge naše junake spremljali tudi spodaj pod planiško velikanko. Nekdo še višje zgoraj pa je hotel, da Primož reče skokom adijo. Padec je bil hud. Takrat je bil boleče spodaj. A se je pobral!

Sam se lahko pohvalim, da sem ga kot dolgoletni urednik kisovške televizije spremljal od njegovih otroških let, ko se je začel spoprijemati s skakalnicami. Zaradi njega sem lani celo postal precej slaven, skoraj zvezda. Nekje iz naftalina so nekatere evropske televizijske postaje potegnili ven posnetke mojih športnih oddaj Skok v šport in svetovni javnosti pokazale mojega večkratnega gosta, malega in malo bolj odraslega Primoža. Sprva kot skakalca, potem pa že tudi kot kolesarja. On je odraščal, jaz pa sem se staral. Kakorkoli, tako je naneslo, da sem zaradi Primoža tudi jaz postal za nekaj časa zvezda. Le da jaz to nisem več (tudi nisem bil, če sem pošten), Primož pa je iz dneva v dan večja. Tudi zame. Če sem nekoč ure in ure presedel pred televizorjem in navijal za Bojana Križaja, pa potem za zame najboljšega košarkarja Dražena Petrovića, kasneje za Matejo Svet, Primoža Peterko, Tino Maze, Ilko Štuhec, me v zadnjem času pred televizijo redno spravlja Primož Roglič.

Čeravno je sedaj velik zvezdnik, eden najboljših kolesarjev na svetu, mu njegovega življenja niti najmanj ne zavidam. Ko pomislim samo, da na eni sami kolesarski etapi ponavadi kolesari dolgih pet ur s povprečno hitrostjo 40 kilometrov na uro, me takoj mine, da bi ga posnemal. No, ja. Enkrat ali dvakrat sem ga poskušal. Seveda imam tudi jaz doma kolo. Letos je varno zakolesirano nekje ob zadnji steni naše kolesarnice, ampak sezona je še dolga in bom zagotovo kdaj sedel nanj in pedaliral. Pa ne pet ur. Kakšno uro ali dve, potem pa tako in tako vsaj nekaj dni ne bo šlo, ker moja zadnjica tega mučenja enostavno ne prenese. Ne vem kako Primoževa. Ne vem tudi, kako zadnjice drugih cestnih gladiatorjev. Vsak dan pet ur, tri tedne! Saj so nori. Včasih slišim nogometaše, da bi tudi na drugi ali tretji turnirski tekmi lahko zmagali, ampak kaj, ko so imeli vmes le tri dni počitka. Niso bili še regenerirani. Ne vem, kako se regenerirajo kolesarji, še manj kako Primož, da je lahko najboljši med že tako najboljšimi. Včasih pomislim, da je tako kot je, ker je zrasel dobesedno na premogu (kulmu, rečemo tu v Kisovcu), ki mu je že Valvazor rekel zmajeva kri. Primož mora imeti nekaj zmajevskega, da je tako dober, kaj dober najboljši. Pa mi sploh ni mar, kako se bo končalo njegovo gladiatorstvo na tej težki dirki po Italiji. Tisti, ki vemo, skozi kaj vse je šel po padcu na velikanki, zanj ne moremo reči drugega kot to, da je najboljši. To da je sedel na premogu ni iz trte zvito. V Zasavju so premog najprej začeli kopati v Strahovljah. Malce premog, malce naša knapovska trma, pa si Primož. Seveda ne gre tako lahko. Vsi smo želeli biti Primož, a je le njemu uspelo. Ker je še bolj trmast kot mi, ker je še bolj vztrajen kot mi in ker je še stokrat bolj nadarjen kot mi. Zato, Primož,  kar glej nas z viška. Veš, najrajši te vidimo, ko stojiš na mestu, kjer te vsaka na eno lice poljubita dve mični dekleti. Pa še kak telemark naredi. Ampak prosim, ne s kolesom.

Igor Gošte