Dr. Drago Čepar o financiranju šolstva: Podpirati ali podirati?

228

Ko je kljub nasprotovanju liberalnih in nemških krogov škof Jeglič uvajal prvo gimnazijo s poukom v slovenščini, je J.E. Krek zapisal, da pri katoličanih izginja občutek manjvrednosti. Upravičeno je to zapisal za takratni čas, še bolj upravičeno katoliško šolstvo zbuja ponos Slovencev in kristjanov danes. Žal je dobrih sto let pozneje katoliško šolstvo deležno podobnih nasprotovanj in celo trditev, da ogroža javne šole. Pa bi moralo biti deležno podpore in pohvale.

Od leta 1988 do 1996 sem kot član Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje sodeloval pri ponovnem uvajanju gimnazije; posvečali smo se tudi narodnostni in državljanski vzgoji, skladnosti šolske vzgoje z družinsko, možnosti  uresničevanja posamičnih osebnih darov in oblikovanja skupnosti vrstnikov ob prenatrpanosti obveznih programov. Pozneje sem pod temi vidiki zasledoval razvoj zasebnih šol, posebej gimnazij. Skozi različne srednje šole sem spremljal svojih pet otrok, najmlajšega skozi Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani (ŠKG), ki jo dobro poznam.

Njen uspeh na državno primerljivi maturi je bil vedno nad povprečjem. Uspela je dijakom zbuditi in utrditi veselje in ponos, da so Slovenci in državljani Republike Slovenije; uspela je z vzgojo, ki vzgoje staršev ne podira, ampak jo podpira. Sin je rad hodil v šolo: zatajil je vročino, da ni manjkal pri pouku, medtem ko se starejši štirje niso branili ostati doma kak dan dlje. Po maturi ni odšla v življenje množica posameznikov, ampak  skupnost, ki se srečuje in ima uspešne skupne projekte še 10 let in več po maturi.

Svetopisemsko priliko o talentih so vzeli zares. Darov dijakov ne zakopavajo. Posluha ali glasbenega predznanja ni med kriteriji za sprejem, vendar letni koncert zborov in orkestrov Zavoda sv. Stanislava redno zapolne Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, njen oder pa je premajhen za vse nastopajoče pevce in glasbenike, saj na njem stoji piramida pevskih zborov od osnovnošolskega preko petih gimnazijskih, do zborov nekdanjih dijakov ter godalni in pihalni orkester. Okrog 40 odstotkov vseh dijakov igra ali poje; podobno v osnovni šoli. Ta piramida je edinstvena v Sloveniji, z njo in z uspehi njenih zborov vključno z Megaronom, ki je pevski zbor njenih bivših dijakinj in dijakov, pa se lahko ponašamo tudi v Evropi in zunaj nje.

Dijake je umestila v mednarodni prostor. Na gostovanjih njenih številnih pevskih zborov so ambasadorji slovenstva. Na srečanju zborov na Poljskem so pred slovesom avtobus slovenskega zbora obstopili pevci sodelujočega zbora s Slovaške in jim zapeli »Oj, Triglav, moj dom«. Lepe spomine, prijatelje in koristne stike imajo v slovanskih katoliških državah pa tudi v pravoslavnih in protestantskih od Norveške do Bolgarije ter v Kanadi in ZDA.

Materinščini, dviganju kulture jezika in javne besede, sožitju, solidarnosti in redoljubnosti štiri katoliške gimnazije in osnovna šola posvečajo posebno pozornost. Obiskujejo jih dijaki različnih ver, pri čemer je zgledno rešen nekonfesionalni verski pouk, katerega umanjkanje je velika pomanjkljivost javnih šol.

V vse slovenske zasebne šole (katoliške in druge) hodi manj kot 2 odstotka osnovnošolcev in srednješolcev. Tudi, če bi bile slabe in za državo dražje, s tem deležem ne bi mogle ogrožati nikogar. Ker so v povprečju boljše in za državo cenejše, so velika obogatitev za slovensko šolstvo. Javni denar je tu dobro in varčno vložen. Njihovih dobrih rešitev so posredno deležne tudi državne šole, saj so ob teh zgledih tudi same izboljšale nekatera področja, za katera je pred nekaj desetletji veljalo, da na njih ni mogoče ničesar storiti.

Prav zaradi katoliških šol sem posebej vesel in ponosen, da sem slovenski katoličan. V slovensko šolstvo od osnovne šole do univerze so prinesle novo kakovost in zagon. Predstavljajo enega najuspešnejših in najbolj koristnih projektov naše mlade države in dolgoročno krepijo njene temelje.

Zavarovane so z Ustavo RS. Ustavno sodišče je to ugotovilo in zahtevalo, da se jih financira enako kot vse druge. Prav bi bilo, da bi se njihove koristnosti zavedale vlade vseh barv. Da bi ne doživeli poskusa spremeniti ustavo, s čimer bi se vlada izognila uresničitvi odločbe US. In da bi zdaj ne bili v položaju, ko lahko le Državni svet reši zdravo pamet države in nam prihrani absurdno in nepotrebno dilemo: prenehanje delovanja zasebnih šol ali njihova dosegljivost samo za bogate.

Dr. Drago Čepar

PUSTITE KOMENTAR