Bogovič: EU – dva meseca po volitvah v Evropski parlament

Pred dvema mesecema je bila kampanja za volitve v Evropski parlament na vrhuncu. Še enkrat najlepša hvala vsem, ki ste glasovali za skupno listo SDS in SLS, in še posebej tistim, ki ste mi zaupali preferenčni glas ter mi omogočili, da vas ponovno zastopam v Evropskem parlamentu. Upam, da bo v Sloveniji do naslednje jeseni dovolj politične volje, da se bo spoštovalo odločbo Ustavnega sodišča RS in spremenilo volilno zakonodajo, tako da bomo imeli volivci možnost odločati, kdo nas bo zastopal v slovenskem parlamentu. No, pa o tem kdaj drugič, sedaj pa nazaj k dogajanju po evropskih volitvah.

Najprej sem opazil, da je bilo po volitvah kar nekaj javnomnenjskih in medijskih favoritov razočaranih, saj so bili prepričani, da bodo dobili mandat v Evropskem Parlamentu (EP), na drugi strani sem opazil veliko presenečenih, da sem bil že drugič izvoljen v EP po volji ljudi, kljub temu, da so me merilci javnega mnenja in nacionalni mediji že zdavnaj »odpisali« ali pa »izbrisali«, kakor vam je ljubše.

V drugem mandatu evropskega poslanca mi je bilo zaradi izkušenj iz prvega mandata veliko lažje začeti z delom, po drugi strani je bilo zaradi velike razpršenosti mandatov takoj jasno, da bo delo v EP in v EU nasploh zahtevnejše. V EP imamo zahtevno razmerje med političnimi skupinami. Največji politični skupini EPP in SD sta izgubili vsaka okoli 40 poslanskih mest. EPP ima sedaj 182 poslancev, SD 153 poslancev, tako da prvič nimata več večine (376 poslancev) v EP. Sledijo evropski liberalci, ki so se preimenovali v Renew EU s 108 poslanci, Zeleni s 74 poslanci. Te politične skupine so t. i. proevropske skupine, ki imajo skupen imenovalec v tem, da se prizadevajo za nadaljnjo krepitev in povezanost držav znotraj EU. Skupaj imamo ta hip te štiri skupine skupaj 518 poslancev, med 747 poslanci v Evropskem parlamentu, saj 4 poslanci še niso prevzeli mandatov (sicer bi jih ob polni zasedenosti bilo 751).

Evropski konzervativci imajo 62 poslancev, med njimi tudi štirje (4) britanski konzervativci, ki si po večini prizadevajo za Brexit. Na novo je oblikovana politična skupina Identite in demokracije (Identity and Democracy Group), v kateri so tudi 3 evroskeptične stranke: AFD iz Nemčije, Le Penova ENF iz Francije in Salvinijeva Liga iz Italije. To politično skupino sestavlja 73 poslancev in si prizadevajo za drastično zmanjšanje pristojnosti na ravni EU, ostro migrantsko politiko, mnogi med njimi so tudi pristaši razpada EU in vrnitev vseh pristojnosti nazaj na nacionalne države. V parlamentu imamo tudi 29 britanskih poslancev iz stranke Brexit, katere edini cilj je izstop Združenega kraljestva iz EU in razpad EU, in niso uvrščeni v nobeno izmed političnih skupin ter sodijo med nepovezane poslance, ki jih je skupaj z njimi 57. V parlamentu je še oblikovana skupina Levice, ki ima 41 poslancev.

Rezultat volitev je takoj napovedal zahtevna politična usklajevanja ob konstituiranju EP in glede imenovanja bodočega predsednika oz. predsednice Evropske komisije ter ostalih kandidatov na visoke politične funkcije. EU zelo komplicirana skupnost 28 držav, v kateri je treba doseči dogovor za visoke položaje tako znotraj EP, kakor tudi Evropskega sveta (ES), ki ga sestavljajo voditelji oz. predsedniki vlad držav članic EU. Dogajanje v zadnjih tednih je samo potrdilo napovedi o zahtevnem novem mandatu Evropskega parlamenta.

Kako je bil po volitvah pokopan postopek vodilnega kandidata (Spitzenkandidata)

Pred evropskimi volitvami je bilo strinjanje večine političnih skupin (liberalci so edini nasprotovali postopku vodilnih kandidatov), da postane novi predsednik Evropske komisije tisti, ki ga pred volitvami izberejo politične skupine, kandidira na volitvah in se tako pred volitvami v Evropski parlament tudi predstavi volivcem po evropskih državah, ter seveda tisti izmed njimi, ki volitve tudi zmaga. Gospod Manfred Weber iz zmagovalne Evropske ljudske stranke (EPP), ki je bila zmagovalka volitev, bi tako moral postati bodoči predsednik EK. Weber je bil na kongresu EPP v Helsinkih na transparenten in demokratičen način izvoljen vodilni kandidat EPP, pred volitvami se je predstavil po vseh državah EU. Tudi sam sem glasoval zanj na kongresu EPP, ga dobro poznam, saj je bil vodja naše EPP poslanske skupine v zadnjem mandatu. Prihaja iz Bavarske CSU stranke, ki skupaj s CDU v Nemčiji vodi nemško vlado že vrsto let. Zame je bila njegova velika prednost, da je zelo povezovalen politik, ki zna prisluhniti, poenotiti stališča in poiskati kompromisno rešitev. Kot Bavarec zelo dobro pozna tudi razmere v srednji Evropi, v državah novih članicah, v katerih imamo zaradi zgodovinskih in gospodarskih razlogov zalo različne poglede na posamezne probleme, kot so migracije, selitev mladih iz podeželja v mesta in iz manj razvitih regij, držav v bolj razvite v zahodni Evropi.

Weber, kot kandidat za predsednika EK, je v EP takoj naletel na odločno nasprotovanje socialistov, liberalcev in zelenih, s katerimi naj bi sestavljali t. i. proevropsko koalicijo v EP, ki ima nekaj več kot 500 poslanskih mest. V Evropskem parlamentu se je, podobno kot v Sloveniji, v Španiji, in na Portugalskem, naredila koalicija proti EPP strankam, ki so zmagale volitve, niso pa imele večino za sestavo vlad, nakar so leve stranke, sicer poraženke volitev, sestavile vlado. Tudi v EP bi te levosredinske stranke zagotovo ponovile isti scenarij, na srečo nimajo večine v EP, saj je v parlamentu v ostalih poslanskih skupinah slaba tretjina poslancev, ki komaj čakajo na napake in neumnosti omenjenih štirih proevropskih političnih skupin. Sam sem zelo razočaran nad takim početjem kolegov iz omenjenih treh političnih skupin, saj rušijo dogovorjena demokratična pravila, kar je vse skupaj slaba popotnica za delo v naslednjih petih letih. Izkušnje iz preteklega mandata so tudi takšne, da se je zelo težko zanesti na dogovore s socialisti, ki velikokrat požrejo dano besedo in so tudi zelo neorganizirana politična skupina, ki se ne zna dogovoriti za skupna stališča. Velikokrat so njihova politična stališča zelo daleč od naših v EPP, kar še toliko bolj otežuje sodelovanje, zato se v EP velikokrat delajo projektne koalicije za posamezne primere.

Na drugi strani se je v Evropskem svetu prav tako naredila antikoalicija proti Webru. Na čelo te antikoalicije se je takoj postavil predsednik Francije Macron, ki je v nasprotju s pogajalsko skupino liberalcev predlagal za predsednika EK najprej Francoza Barniera, ki je iz vrst naše EPP, in je bil uspešen pogajalec EU za Brexit. V nadaljevanju je prav nespodobno predlagal na mesto predsednice EK tudi nemško predsednico vlade Angelo Merkel in po mojih informacijah je gospo Merkel povprašal, če bi ona podprla njega za predsednika EK. Drug velik nasprotnik Webra je bil tudi madžarski predsednik vlade Orban, ki je proti Webru organiziral celo Višegrajsko skupino (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska). Še v času kampanje je Weber, po mojem mnenju povsem nepotrebno, v nekem intervjuju izjavil, da ne želi biti izvoljen za predsednika EK z glasovi Orbanovega Fidesza. Cena te izjave je bila zelo velika za g. Webra, ki si posledično ni mogel zagotoviti potrebne večine na Evropskem svetu, ki EP predlaga kandidata za predsednika EK. Ker ni bilo večine za Webra se je zgodila kravja kupčija Merklove, Macrona in socialistov, ki so v Osaki na Japonskem, med zasedanjem G20, sprejeli t. i. »Sushi dogovor« po katerem je kar naenkrat postal kandidat za EP iz vrst poraženih socialistov g. Timmermans. Seveda je bil takšen dogovor povsem nesprejemljiv za EPP, kot tudi za višegrajsko četvorko, ki ima veliko zamero do komisarja Timmermansa, zato je tudi ta predlog propadel.

Sledil je tretji predlog, katerega avtorica je bila nemška predsednica vlade Merkel. Ta predlog se je v zadnjih treh tednih tudi uresničil. Tako smo dobili paket vodilnih funkcij v EU. Na osnovi tega dogovora je bil za prvo polovico mandata EP izvoljen predsednik parlamenta, socialist iz Italije g. David Sassoli, drugo polovico mandata bo predsednik EP iz vrst EPP, za predsednico EK je bila izvoljena Ursula von der Leyen, Nemka iz vrst EPP, ES pa naj bi vodil liberalec Charles Micheliz Belgije, visoki zunanjepolitični predstavnik EU bo španski socialist Josep Borrell, Evropsko investicijsko banko naj bi vodila Francozinja Christine Lagarde. V tem paketu sta zagotovljeni še dve pomembni mesti v EK za socialista Timmermansa iz Nizozemske in dansko dosedanjo komisarko, liberalko Margrethe Vestager.

Ta predlog sem z glasovanjem, tako za predsednika Evropskega parlamenta g. Sassolija kot za predsednico EK ga. Ursula von der Leyevo, tudi sam podprl, saj sem delil mnenje mnogih kolegov, da je politična realnost v EP in ES takšna, da žal ne moremo več priti do edinega pravilnega in pravičnega razreza funkcij glede na rezultat na volitvah, po katerem bi g. Weber postal predsednik EK. V kolikor ne bi izglasovali omenjenega paketa, bi EU sledila institucionalna kriza, ki si jo v času Brexita, migrantske krize, zahtevnih zunanjepolitičnih izzivov in v času, ko moramo sprejeti finančni okvir EU za bodočih sedem let, EU enostavno ne more privoščiti.

Dobro veš, da ste socialisti in liberalci takoj prižgali rdečo luč Manfredu Webru, ki je bil edini legitimni vodilni kandidat. Izbran na kongresu EPP, obiskal je vse države članice in zmagal volitve. Sushi dogovor je bil že posledica vašega spotkopavanja demokratičnega postopka

— Franc Bogovič (@Franc_Bogovic) July 16, 2019

Moram priznati, da je tudi zame, kot še za mnoge moje kolega v EP, paket kot celota razočaranje in tudi poraz za Evropski parlament in demokratične procese v EU. Naj pojasnim, kaj me moti.

1. Velika nenačelnost kolegov v EP iz vrst socialistov, liberalcev in zelenih, ki niso priznali volje ljudi, izražene na volitvah, in so želeli podobno, kot so to storili že v nekaterih državah, izigrati zmagovalko volitev EPP. Gre za neodgovorno in nenačelno početje, kar so spretno izkoristili predsedniki vlad, člani ES, ki so popolnoma diktirali postopek izbire vodilnih EU funkcij. Prav zaradi tega je EP poraženec tega postopka, hkrati je za v bodoče zelo ogrožen postopek vodilnega kandidata, ki so ga evropski volivci sprejeli, kar se je pokazalo z višjo volilno udeležbo. Prav posebno vlogo sta v tem izigravanju dogovorjenih postopkov imela tudi slovenska poslanca iz vrst socialistov. Po analizi rezultata volitev za predsednico EK je ocena, da približno ena tretjina socialistov ni dalo podpore ge. von der Leyen, kljub temu, da smo poslanci EPP dva tedna prej v skladu z dogovorom podprli socialista Sassolija na mestu predsednika EP. Naša poslanka Tanja Fajon in Milan Brglez sta v tej skupini nenačelnih socialistov, ki se ne držijo dogovorov. Njuno sprenevedanje in zavajanje javnosti gre še korak naprej, da sedaj očitata nedemokratičnost postopka, češ da gospa von Leyen ni sodelovala na volitvah v EP. Namerno pozabita, da sta bila od vsega začetka v prvih vrstah nasprotnikov g. Webra, ki je bil vodilni kandidat zmagovalne EPP, in bi moral postati predsednik EK. Takšno obnašanje poslanke Tanje Fajon je zelo pomenljivo, saj se je ves čas prizadevala postati bodoča evropska komisarka.
2. Nepotreben političen spopad med Webrom in Orbanom, ki ima za posledico neizvolitev Webra na mesto predsednika EK, na drugi strani smo tudi zaradi tega spopada in nezmožnosti dogovora za skupnega kandidata, države, ki smo vstopile v EU po letu 2000, ostale brez pomembnih vodilnih funkcij. To, da imajo vse vodilne funkcije le predstavniki držav EU 15, je slaba popotnica za ta mandat. Lahko še naprej pričakujemo pritiske na področju migrantske politike, na drugi strani so to predstavniki držav, kamor se množično preseljujejo mladi iz manj razvitih držav EU. Zunanje in notranje migracije v EU (izseljevanje prebivalstva iz revnejših in manj razvitih EU držav v bolj razvite) sta zame ključna problema EU, ki lahko zelo nevarno ogrozita enotnost znotraj EU.
3. V ES je vse preveč posameznih predsednikov vlad, ki so v pogajanjih iskali priložnost zase, da bi zasedli katero od pomembnih političnih funkcij v EU. Zame je bila v tem postopku zelo zanimiva vloga ge. Merkel. Nikakor se ne morem otresti občutka, da je ves čas zelo rezervirano podpirala Webra, ki prihaja iz bavarske CSU in je izkoristila nenačelnost političnih skupin v Evropskem parlamentu in maščevalnost Orbana, da je na mesto predsednice EK postavila svojo Ursulo. Najbrž je v tem primeru šlo tudi za notranji nemški obračun s Sehoferjem, ki je kot predsednik CSU imel zelo drugačne poglede na migrantsko krizo.

Zaradi vseh teh razlogov menim, da bomo morali biti v naslednjih letih zelo pozorni, kakšno politiko bomo sprejemali, upam pa, da se bodo »špilferdeberji« v tem postopku kaj naučili za v bodoče.

Avtor: Franc Bogovič,
evropski poslanec (SLS/EPP) in podpredsednik SLS