Avtor: Amadej Jazbec
Samomor. Ena izmed neprijetnih tem, o kateri se težko pogovarjamo. Še posebej nam je neprijetno, ko naletimo na katerega od samomorilčevih svojcev. Če je kdo že bil na pogrebu samomorilca, se je verjetno počutil nelagodno, še posebej, če je stopil v stik s svojci in jim ob tem tudi skušal izraziti sožalje. V tem primeru zelo težko najdemo besede tolažbe, prav tako jih je težko vprašati, kako je do tega prišlo, ali se celo o tem pogovoriti.
Svojci samomorilca so zaznamovani s samomorom
Čeprav imamo pri samomoru v prvi vrsti pred očmi življenje samomorilca, ob tem nikakor ne smemo pozabiti njegovih svojcev. S samomorom so namreč svojci potisnjeni v nelagoden položaj, ki mu rečemo zaznamovanost s samomorom. V kraju, od koder izhajam, je namreč v zadnjih letih storilo samomor nekaj oseb. Vedno, ko hodim ali se vozim mimo hiš, kjer so bili doma samomorilci, se spomnim, da živi tam družina, zaznamovana s samomorom.
Ob tem lahko rečemo, da je samomorilec povsem osredotočen na samega sebe, kar se izraža v njegovem egoističnem pogledu na samega sebe in na njegovo smrt. V trenutkih, ko se odloča za samomor, misli izključno na samega sebe, saj ne pomisli na to, da bo ob njegovem samomoru najbolj trpela njegova družina.
Vsaka smrt je namreč boleča in pomeni udarec za svojce. Še posebej hud udarec je smrt, ki je nepričakovana, najbolj pa boli smrt samomorilca, saj si je sam vzel življenje in se na ta način prostovoljno ločil od svojcev. S tem je postavil pod vprašaj ljubezen med njim in svojci, po drugi strani pa s samomorom pade na družino velika senca zaznamovanosti, ki se prenaša tudi na naslednje rodove.
Slovenija je v Evropi po številu samomorov na drugem mestu
Na svetovni ravni letno stori samomor 800.000 oseb. Ko govorimo o Sloveniji, je bilo med letoma 2003 in 2016 opaziti konstantni upad samomorov: z 562 na 371. Leta 2017 se je število spet povečalo na 411. V povprečju tako stori samomor več kot ena oseba na dan.
Po statističnih podatkih je Slovenija po številu samomorov v Evropi na drugem mestu. Pred njo je samo še Litva. Slovenski prostor je tako s samomorom precej zaznamovan. Razlogi za to so različni, eden izmed njih je verjetno tradicionalna zaprtost, saj se ne želimo pogovarjati o svojih težavah in raje govorimo o težavah drugih ter tako pozornost s samega sebe preusmerimo na drugega.
Ljudje gledamo na življenje kot na pravico, in ne kot na dar
Razloge za samomor lahko iščemo tudi v pojmovanju življenja, ki ga mnogi jemljejo preveč na lahko in kot samo po sebi umevnega. Še posebej v zadnjih desetletjih smo na življenje začeli gledati kot na pravico, in ne kot na dar. Tako smo začeli odločati o prekinitvi življenja na samem začetku, saj jemljemo splav kot pravico močnejšega nad šibkejšim. Ginekolog namreč ob prvem obisku nosečnico vpraša, če bo otroka obdržala ali ne. Na ta način se že v samem začetku novo življenje obravnava celo kot tujek, in ne kot nekaj največjega, kar se lahko zgodi človeku.
Podobno v luči pravice gledamo tudi na konec človekovega življenja, kar s strokovnim izrazom imenujemo evtanazija. Če gledamo na življenje v luči pravice do smrti na njegovem začetku in na njegovem koncu, je logična posledica, da gledamo na celotno človekovo življenje kot na pravico – v smislu, da ga lahko vsak konča, kadar koli želi.
Namesto da bi gledali na življenje kot na dar in priložnost, ki nam je darovana od samega Boga, ga vse bolj jemljemo kot breme. Ne nazadnje lahko okoli sebe opazimo vse več simbolov smrti, ti se pojavljajo že na domala vsakem prodajnem artiklu. Paradoksalno je, da si ljudje o smrti ne upamo govoriti, po drugi strani pa uveljavljamo kulturo smrti s tem, ko npr. nosimo obleke, na katerih so podobe smrtnih glav. Na ta način postaja človekova mentaliteta samomorilna, saj človek postaja s svojim načinom življenja znanilec smrti, pri tem pa je vse bolj sam po sebi umeven tudi samomor.
V čem je smisel krščanskega pogreba?
Ker trenutno še živimo v vsaj navideznem krščanskem okolju, je voditelj pogrebnega slovesa v večini primerov katoliški duhovnik. Ko nekdo umre, svojci izrazijo, da želijo za pokojnika krščanski pogreb, in se o tem z duhovnikom tudi pogovorijo. Ob tem najprej pojasnimo, v čem je pravzaprav smisel krščanskega pogreba.
V prvi vrsti je pogrebno slovo namenjeno občestvu, ki je navzoče ob truplu oziroma zdaj že večinoma ob pepelu pokojnika. Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Krščanski pogreb ne podeli rajnemu ne zakramenta ne zakramentala, ker je že prešel onkraj reda zakramentov. Ni pa zato nič manj liturgično opravilo Cerkve. Službena Cerkev želi tukaj izraziti učinkovito občestvo z rajnim kakor tudi napraviti, da bi pri tem imela delež skupnost, ki se je zbrala k pogrebu, in ji oznaniti večno življenje.« (KKC 1684)
Na ta način »Cerkev, ki je kot mati zakramentalno nosila kristjana v svojem naročju med njegovim zemeljskim romanjem, ga spremlja ob koncu njegovega potovanja, da bi ga položila nazaj v Očetove roke. Cerkev v Kristusu ponudi Očetu otroka njegove milosti in v upanju položi zemljo v kal telesa, ki bo vstalo v slavi. To darovanje se v polnosti izvrši z evharistično daritvijo; blagoslovitve, ki so pred daritvijo in po njej, so zakramentali.« (KKC 1683)
Krščanski pogreb je tako zakramental ali blagoslov, za katerega je primerno, da vključuje tudi sveto mašo ali zakrament evharistije, s čimer smo s pokojnikom in z vsemi rajnimi združeni z nebeškim Očetom. Z obredom krščanskega obreda izrazimo upanje, da je tudi pokojnik, od katerega se poslavljamo, že deležen večnega življenja.
Je samomorilec obsojen na pogubljenje?
V primeru, ko se poslavljamo od samomorilca, je takšno upanje težko izraziti neposredno, saj je samomorilec prekinil svoje življenje samovoljno, kar pomeni, da je prekršil Božjo zapoved »ne ubijaj«. V zvezi s tem Cerkev poudarja, da je »človeško življenje sveto, ker od vsega začetka vključuje stvariteljsko Božje dejanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Samo Bog je gospodar življenja od njegovega začetka do njegovega konca: nihče in v nobenih okoliščinah si ne sme prilastiti pravice, da bi neposredno uničil nedolžno človeško bitje«. (KKC 2258)
Edini darovalec življenja je tako po cerkvenem učenju Bog, zato je samo Bog tisti, ki lahko odloča o tem, kdaj se bo človekovo življenje končalo. »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.« (KKC 2280)
Če stvari logično povežemo, potem je samomorilec prekinil svoje življenje proti Božji volji, zato lahko upravičeno postavljamo pod vprašaj njegovo večnost. V preteklosti je za takšne ljudi Cerkev sklepala, da so pogubljeni, zato jih niso pokopavali na pokopališču, ampak zunaj cerkvenega obzidja. Po takrat razširjenjem mnenju je namreč človek, ki se je ubil, zagrešil smrtni greh, ker je neposredno prekršil Božjo zapoved »ne ubijaj«, s tem pa je bil obsojen na večno pogubljenje, saj ni imel časa obuditi kesanja, ki je potrebno za odpuščanje grehov.
Ob tem je treba najprej poudariti, da pogrebno slovo samo po sebi nima nikakršnega vpliva na večno življenje pokojnika. Človek ima lahko še tako slovesen pogreb, vendar nima s tem nikakršnega zagotovila za večno življenje pri Bogu. Po drugi strani je lahko nekdo pokopan brez cerkvenega obreda ali celo brez vsakega obreda, pa s tem ni rečeno, da človek ne uživa nebeškega veselja.
Depresija zmanjša odgovornost za greh
Z razvojem psiholoških znanosti se je omehčal tudi cerkveni pogled na samomorilce. Gotovo je, da redko kdo naredi samomor pri polni zavesti, ampak je navadno navzoča huda notranja stiska, ki človeka dobesedno sili v samomor. Za takšno stanje rečemo, da ni povsem svobodno, saj je eden od pogojev za greh človekova svobodna privolitev vanj. V primeru, da je človek pod vplivom hudega psihičnega pritiska, katerega ne more več obvladati, ne moremo govoriti o svobodnem stanju, ampak je to pravzaprav bolezensko stanje, ki mu rečemo huda depresija.
To velja tudi za primer samomorilcev in zato Cerkev tudi zanje poudarja upanje: »Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.« (KKC 2283)
Da samomorilcev ne moremo obsoditi na večno pogubljenje, nam govori tudi življenje arškega župnika Janeza Vianeja. Nekega dne je namreč prišla k njemu gospa, katere mož je skočil z mostu in tako storil samomor. Zaradi moževega samomora je bila vsa obupana, še bolj jo je mučilo dejstvo, da je njen mož verjetno v peklu. Ko jo je Janez Vianej zagledal, ji je rekel: »Rešen je. Med ograjo na mostu in vodo je imel še čas, da je obudil kesanje.« (Arški župnik, 337)
Po smrti bomo presenečeni nad našim »predalčkanjem« ljudi
Primer videnja Janeza Vianeja nam govori, da Bog določene ljudi obdari z nadnaravnimi darovi, kot so videnja, zato da razblinijo marsikatero zmoto, ki je zasidrana med ljudmi. Med temi zmotamo je tudi mišljenje, da so samomorilci zagotovo pogubljeni. Zgornji primer nam govori, da za nobenega človeka ne moremo trditi, da je pogubljen v peklu. Tudi če ima človek na razpolago samo trenutek, ima možnost, da obudi kesanje in se na ta način izogne pogubljenju.
Ljudje na splošno radi klasificiramo ljudi in jim tudi »lepimo etikete« o njihovi dobroti oziroma hudobiji. Verjetno bomo po smrti zelo presenečeni, ko bomo v nebesih videli ljudi, za katere si nismo nikoli mislili, da bi lahko prišli v nebesa. Po drugi strani bomo ob pogledu v pekel prav tako presenečeni, ko bomo tam zagledali ljudi, ki smo jih za časa življenja kovali v zvezde in jih razglašali celo za svetnike. Rečemo lahko samo, da človeška sodba navadno ne vsebuje objektivnega pogleda, saj ljudi presojamo po simpatičnosti in drugih interesih. Bog pa vidi naše življenje v najmanjše podrobnosti, predvsem ga ne presoja v moralnem smislu, ampak pod lučjo ljubezni, ki ne pozna nobenih meja.
Viri:
Slovenska škofovska konferenca. 1993. Katekizem Katoliške cerkve. Ljubljana: Družina.
Trochu, Francis. 2009. Arški župnik. Koper: Ognjišče.
