Športna kolumna malo drugače: Mi, sanjači

Avtor: Igor Gošte

Priznam! Dolga leta, še tudi potem, ko me je mladost počasi in vztrajno začela zapuščati, sem sanjal, da bom vsaj tako dober nogometaš kot Vili Ameršek, košarkarski Mozart Dražen Petrović, tako dober letalec kot Miran Tepeš (seveda, v tistih letih sem se prav tako poganjal po naletu kot on) in tudi približno tako hiter, kot je bil takrat Carl Luis. Približno tako daleč kot on sem želel tudi skakati v daljino. Ko sem tisti njegov skok blizu devetih metrov materializiral – se pravi, da sem to dolžino primerjal z dolžino naše dnevne sobe, sem željo, da bi ga posnemal, hitro opustil. Dvakrat preskočiti dnevno sobo je noro! Še enkrat bi mi v najboljših letih komaj uspelo. Ampak sanjal sem. Tako kot sanja vsak mlad fant ali dekle. Če ne živijo v nekem namišljenem svetu, obdani s pametnimi telefoni, televizorji, računalniki in ne vem s kakšno tehnologijo še, ki današnjo mladino vabi v svoj objem. No, ja, tudi mnoge, ki jih je mladost že zapustila.

Mi pa smo se nekoč pred štirimi ali več desetletji podili po travnikih, se šli skrivalnice in zbirali fičnike za eno kolikor toliko normalno žogo, ki smo jo seveda potem imeli tako za nogomet kot za košarko ali rokomet. Karkoli je bilo pač v danem trenutku aktualno. Če se je naša, takrat jugoslovanska reprezentanca, z redkimi Slovenci v njej, uvrstila na rokometno evropsko ali svetovno prvenstvo ali pa na olimpijske igre, smo mulci na našem makadamskem dvorišču igrali rokomet, če na košarkarsko, smo igrali nekaj podobnega košarki, le da smo mi žogo metali v smetnjake (kante, smo rekli), ali pa tudi skozi kakšen obroč od soda, ki smo ga pribili nad vrata naših kleti, ki so stale nasproti naše hiše, kjer je bilo dvanajst rudarskih stanovanj. Dokler se katera od naših mam, predvsem mam družin, ki so živele v pritličju, ni naveličala prašenja in je ponoči ali pa kar podnevi vpričo vseh nas jeznih fantov izpulila pritrjene obroče in se zraven jezila, češ, zaradi vaše košarke pa „fuzbala“ moram še enkrat oprati „žehto“.  Naše mame so namreč perilo sušile na napeljanih vrveh med enim in drugim stebrom pred vhodnimi vrati vsakega od šestih spodnjih stanovanj, ali pa na začetku našega dvorišča, kjer so bili v trdo zemljo zabiti slaba dva metra visoki leseni koli. Od enega do drugega so bile napeljane vrvi, kamor so obešale perilo in ostalo, kar so oprale na roko, in kasneje, ko so naša stanovanja obiskali pralni stroji, seveda v njih. Ker so slabo ožemali in je bilo perilo težko – danes so stroji taki, da perilo tudi čisto osušijo – so obešeno na vrveh podprli z nečim podobnim preklam za fižol. Nam je perilo kar prav prišlo. Imeli smo dva gola, ko smo igrali nogomet, pravzaprav dva kamna, ki sta označevala gol. Zadaj za enim je bila sosedova garaža, kjer je bil parkiran  fičko, edini avto takrat v naši hiši, na drugi strani pa je viselo perilo, in žoga se je ustavila tako kot v garažnih vratih kot tudi v perilu. Zato se ne gre čuditi, da so bile naše žoge pogosto tarča napadov z ostrimi noži – te so izvajale naše mame in se privoščljivo smejale. Ampak otroci smo hitro zbrali denar za nakup nove, ali pa se je takrat mogoče začelo atletsko prvenstvo in smo bili tako in tako vsi v bližnjem gozdu, kjer smo eni iskali pravo vejo za kopje, drugi  za skok s palico ali pa kje poiskali kakšen okrogel ali ploščat kamen za met krogle ali diska. Nekajkrat smo metali tudi kladivo – mi smo vzeli kar očetovega iz drvarnice ali pa sekiro – in eno ali drugo zalučali po dvorišču (spet na našem dvorišču), kar pa je bilo vse skupaj zelo nevarno. Si lahko mislite, kako letita sekira ali kladivo, da o kopju ne razpredam? Ni čudno, da jo je kdo od nas kdaj skupil. Zvečer in tudi že med igro pa smo sanjali, da bomo tako dobri športniki kot prej omenjeni. Pravzaprav so bili omenjeni moji, vsak je imel namreč svojega, na katerega je prisegal in se je bil za njega pripravljen tudi stepsti. Pošteno stepsti. Ampak mi takrat nismo sanjali o tem, koliko ta ali oni športnik zasluži. Ne! Mi smo hoteli biti tako dobri, kot so bili ti reprezentanti. Denar nas ni zanimal. Kasneje, ko smo bili v puberteti, smo temu ali onemu zavidali tudi kakšen športni avto, s katerim se je prevažal ali bahal. Ne sam, s kakšno dobro »mrho«. Ja, tako smo mi rekli »fejst« in zalemu dekletu. Leta so minevala, le redki med nami s(m)o uspeli doseči to, o čemer s(m)o nekoč sanjali. Mislim, da nihče ne živi od svojega športnega znanja. Še najbližje sem bil sam, ko sem na lokalni televiziji denar služil (tudi) s športnimi oddajami, ki sem jih posnel okrog 700. Sedemsto sred zaporedoma. Noro!

Ampak vsi smo se trudili. V vseh športih. Temu primerno smo še kar zdravi, če ne štejem nekaj zlomljenih kosti, pri vsakemu vsaj deset zvinov, izpahov in kakšnega pretresa možganov, verjetno zaradi udarca težke in od dežja razmočene nogometne žoge. Sicer pa smo kar fit. No, ja, kakšen kilogram gor ali dol. In kakšno tabletko za sladkor, tlak ali nezdrave krvne maščobe tudi kdo zaužije. Sam še ne. Verjetno tudi zato ne, ker se ambulantam in zdravnikom na široko izogibam, pa četudi od koga slišim, da je začela delati kakšna privlačna zdravnica. Slišim pa, da so ambulante polne. Verjetno ne polne nas, nekdanjih športnih sanjačev. Zdaj jih verjetno polnijo tisti, ki sanjajo o tem, da bi imeli vsaj pol toliko na računu, kot ima Messi. Verjetno so pogosto gostje tudi tisti, ki preveč »športajo«. Ne na travnikih, dvoriščih ali v športnih dvoranah. Verjetno tisti, ki doma ali kjerkoli preživljajo dneve in dneve ob pametnih napravah. Le zakaj bi se potili, če lahko sedijo, jejo čips, kebab in pijejo Coca Colo?