Avtor: Amadej Jazbec
Kdo izmed nas si kdaj ne zaželi, da bi videl v svojo prihodnost? Vsak izmed nas ima namreč v sebi zakoreninjeno hrepenenje po varnosti, gotovosti in sprejetosti. Posebej se to hrepenenje pojavi v prelomnih časih, ko se odločamo za poklic, življenjski status, v smislu samskosti ali poročenosti, ipd. Ko se znajdemo v negotovem stanju, še posebej ko doživljamo osebno krizo, nam večkrat zmanjka potrpežljivosti in življenjskega poguma, zato je zatekanje k vedeževanju ena izmed pogostih človekovih aktivnosti.
Po statističnih podatkih naj bi se k vsakodnevnemu vedeževanju zatekalo približno 200.000 prebivalcev naše države, kar je približno ena desetina. Če k temu prištejemo še tiste, ki poiščejo odgovore pri vedeževalcih manj pogosto ali občasno, lahko sklepamo, da se zajeten del Slovencev ukvarja s to dejavnostjo.
Človek se lahko svobodno odloča, kaj bo v življenju počel
V čem je osnovni problem vedeževanja? Predvsem v tem, da človek svojo svobodo zamenja za odvisnost od skrivnostnih sil, ki naj bi odločale o usodi njegovega življenja. Človek je namreč bitje, ki je svobodno, zato lahko po svoji naravi sam odloča o tem, kaj bo v življenju mislil, govoril in delal. Edino, česar si človek ne more sam izbrati, je to, kje in kdaj se bo rodil in kdo so njegovi starši. Obstajajo še tudi druge, delne pogojenosti, kot je rojstvo v določenem prostoru in v določeni kulturi. Prav tako je človek pogojen, če se je rodil v diktaturi, kjer je človekova svoboda nekoliko omejena.
Kljub vsem okoliščinam, ki smo jih našteli in so bolj ali manj zunanje narave, je človek v svojem mišljenju svoboden. Kaj človek misli, je izključno njegova svoboda in na podlagi mišljenja se lahko svobodno odloča o svoji življenjski poti. Pri tem mislimo na pot proti življenjskemu cilju in vsakodnevno pot, ki po etapah vodi k temu cilju. Seveda je pri tem pomembno, da človek ve, kaj je njegov življenjski cilj.
Strah in nepotrpežljivost sta glavna vzroka za zatekanje k vedeževanju
Glavni vzrok za zatekanje k vedeževanju je strah. Človek je v osnovi časovno pogojen, zato lahko razmišlja le na podlagi svoje preteklosti in sedanjosti. V prihodnost nima noben človek vpogleda sam od sebe. V stvarstvu obstajata samo dve bitji, ki poznata tudi prihodnje dogodke, saj nista vezani na prostor in čas: to sta Bog in hudič (slovenski izraz za hudiča je nekoliko nedoločen, če ga prevedemo iz grškega originala pomeni tisti, ki ločuje, razdiralec, διάβολος). Za to pa je že ključnega pomena človekova vera. Iz razodetja v Svetem pismu lahko zasledimo, da je Bog določenim osebam omogočil vpogled v prihodnost, vendar tudi to vedenje ni bilo točno določeno.
Če je npr. Abrahamu Bog dal vedeti, da bo postal oče množice narodov, mu je bilo dano vedeti samo, da se vera v Boga ne bo začela in končala z njim, ampak bodo Boga sprejeli v svoje življenje tudi njegovi potomci. Koliko jih bo in kje bodo ti potomci ter na kakšen način bodo verovali, ali še bolj podrobno, na kakšen način bo njegovo ljudstvo odrešeno, pa Abrahamu ni bilo razodeto. Bog je tudi Abrahamu je dal toliko vedenja, kolikor ga je v življenju potreboval.
Glavna zvijača hudiča je, da daje ljudem vtis, da ga ni
Osnovna težava, ki se pojavi v človekovem življenju, je, da ne priznava niti Boga niti hudiča. Prav tako nastopi težava, če človek sicer veruje v Boga, ne veruje pa v obstoj hudiča. Največja prevara hudiča je namreč v tem, da ljudem vsiljuje miselnost, da ga ni. V tem primeru bo nekdo, ki sicer veruje v Boga, na podlagi nekega okultnega dogodka, npr. vedeževanja, izvedel za svojo prihodnost, vendar bo mislil, da mu je bila razodeta od Boga, v resnici je to bila manipulacija hudiča, ki, kot je bilo rečeno, tudi vidi v prihodnost. Zato se bo, misleč, da mu prek vedeževalca govori Bog, tja vedno bolj zatekal. S tem pa bo postajal vedno večje orodje manipulacije hudiča.
Iz do sedaj zapisanega je razvidno, da sicer obstaja možnost, da vedeževalci napovedo komu prihodnost, vendar jo je razodel hudič, z namenom, da bi človeka zvlekel v svoje kremplje. Zato marsikdo, ki hodi k vedeževalcem, v resnici izve za svojo prihodnost, vendar mu bo to vedenje prej ali slej škodovalo. O škodljivosti vedeževanja govorijo marsikatera pričevanja, ki so dostopna tudi na spletnih straneh.
Vedeževanje človeku omejuje svobodo in prazni denarnico
Človek, ki se zateka k vedeževanju, sčasoma ne uporablja več svojega mišljenja in svoje svobode. Kjer pa je odsotnost nečesa, v tem primeru odsotnost svobode, se ta odsotnost napolni z nečim drugim. Zato lahko sčasoma pri človeku, ki se zateka k vedeževalcem, prevzame miselnost hudič, s tem pa mu vzame tudi osebno svobodo. V skrajnih primerih lahko pride tudi do obsedenosti s hudičem. Obsedenost pa se lahko rešuje ali reši s pomočjo eksorcista oziroma izganjalca hudiča.
Pri vedeževanju gre v prvi vrsti za manipuliranje z ljudmi. Kakor pri vseh storitvah gre tudi tukaj predvsem za zaslužek. Ta zaslužek je sad človekovega strahu pred soočanjem z realnostjo življenja. Vedeževanje je neke vrste poskus hoje po življenjski bližnjici. To je danes še posebej aktualno, saj smo si s pomočjo sodobnih naprav naredili veliko »bližnjic« v smislu, da ne porabimo več toliko časa za eno stvar, kot smo ga še pred nekaj leti. Npr. včasih si moral premagati kar nekaj poti, če si hotel priti do določene knjige, danes lahko do določenih knjig pridemo z nekaj kliki na spletu. Na podlagi našega življenjskega sloga, ki mu v veliki meri primanjkuje potrpežljivosti, vedeževalci pristavijo svoj »piskrček«, v katerega se nalagajo nemajhne vsote.
Vedeževanje ima na človeka velik psihološki vpliv. Marsikomu je bila že napovedana kakšna nesreča. Na podlagi napovedi, ki jo je shranil v svoje možgane, predvsem v podzavest, je v resnici prepričal samega sebe, da bo doživel nesrečo. Zato je vse svoje življenjske sile usmeril v tej smeri in nesreča se mu je v resnici zgodila.
Za človeka bi bilo vedenje o njegovi prihodnosti preveč obremenjujoče
Na začetku je bilo rečeno, da človek pozna samo svojo preteklost in sedanjost. Na podlagi preteklih izkušenj lahko živimo sedanjost in hkrati delamo načrte za prihodnost. Če pa bi imel človek vpogled v celotno prihodnost, bi bilo to zanj preveč obremenjujoče. Za primer lahko vzamemo zelo zahtevno planinsko pot. Verjetno je že marsikdo, ko je osvojil kakšen težko dostopen vrh, rekel, da se na tako zahtevno pot ne bi podal, če bi že vnaprej vedel, kaj vse ga čaka. Za človeka je zato najbolje, da ne ve, kaj vse ga čaka, ampak je dovolj, če pozna samo naslednji korak. Podobno kot na poti v gore je najpomembneje, da vidimo naslednjo markacijo.
Vedeževanje, ki nam ponuja in obljublja vpogled v celotno življenje, je zato za človeka preveč obremenjujoče in preveč stresno.
Prelaganje osebne odgovornosti na sile zunaj človeka
Prav tako je življenje, če je njegovo stanje odvisno od položaja zvezd in drugih nebesnih teles, obsojeno na životarjenje. Če verjamem, da je moja usoda zapečatena v zvezdah, potem nima smisla, da se trudim za kar koli, če bo na koncu življenje urejeno glede na mojo usodo. S tem tudi prelagam odgovornost za svoje življenje na zvezde. Če npr. koga ubijem, nisem pri tem nič kriv, saj je bil za to kriv položaj zvezd v trenutku umora.
Zanimivo je, da smo takšnemu razmišljanju podvrženi ljudje 21. stoletja, ki tako radi govorimo, da smo napredni in da je vse, kar se je dogajalo v preteklosti, staromodno. Če je moje življenje npr. odvisno od ene mačke, ki mi prekriža pot, potem sem s tem dokazal, da nimam osnovnega zaupanja v samega sebe, ampak bolj zaupam mački, ki na ta način obvladuje moje življenje. Hkrati sem s tem samega sebe ponižal na živalsko raven, ker se podrejam gibanju mačke, ki naj bi vplivalo na moje življenje.
Bistvo okultizma je poudarek na samoodrešenju
Pri vedeževanju in drugih okultnih praksah (spiritizem, črna in bela magija, joga ipd) je bistvo, da gre pri tem za poskus samoodrešenja na podlagi določenega spoznanja o sebi in svojem življenju. V ospredje se tako postavlja človekov individualizem, ki pa je, žal, rakava rana zahodne družbe. Ljudje danes veliko delamo samo na sebi, na svojem telesu, na svoji psihi, pozabljamo pa, da individualizem vrti človeka okrog samega sebe, kar je samo po sebi obsojeno na propad.
Vsak izmed nas ve, da bo mobilni telefon prej ali slej prenehal delovati, če ga ne bomo redno polnili z električno energijo. Po drugi strani pa slepo verjamemo, da se bomo sami odrešili na podlagi nekega vedenja, ki naj bi ga prejeli pri vedeževalcih. Prav tako mislimo, da nas bodo rešili razni recepti, ki jih podajajo različni »izvedenci« za človekovo psiho in človekovo telo. Končni produkt takšnega načina razmišljanja in tudi načina življenja je stres, izčrpanost, brezvoljnost, kronična utrujenost in končno tudi samomorilne težnje.
Tako tudi človek, ki živi sam zase in za svoje potrebe, ne more biti vir življenja samemu sebi. Vir življenja je lahko samo Bog, katerega delovanje je povsem obratno od vedeževalskega. Medtem ko vedeževanje napeljuje k temu, da čim prej najdemo lahko in ugodno rešitev za svoje življenje v obliki ugodnega počutja, je Božji način počasen, vendar zanesljiv. To pa terja od človeka zaupanje in potrpežljivost.
Doživljati ugodje nima nobene zveze z veseljem
Velika napaka, ki jo ljudje delamo, je, da se osredotočamo zgolj na svoje trenutno počutje. Merodajno za naše življenje je samo, da začutimo trenutno ugodje, ne glede na to, kakšne bodo potem posledice. Doživljati ugodje še zdaleč ne pomeni biti srečen in vesel. Nekdo je lahko srečen, tudi če trpi materialno pomanjkanje. Če bi bilo res, da ugodje človeka osrečuje, potem bi bili danes najbolj srečni ljudje na svetu.
Koliko ljudi danes živi v hišah z najmodernejšo opremo. Koliko ljudi se vozi v modernih avtomobilih. Koliko ljudi si lahko privošči potovanja. Konec koncev, koliko ljudi uživa v neomejeni spolnosti. Vendar je izraz takšnih ljudi največkrat celo zastrašujoč. Kljub temu da doživljajo različna ugodja na vsakem koraku, na njihovih obrazih ni videti sreče, ampak strah, zaskrbljenost in celo sovraštvo. Dejstvo je, da se ravno ljudje iz takšnih slojev zatekajo k vedeževanju ali kakšnim drugim zunanjim pripomočkom, ki naj bi prinašali srečo.
Materialna moč daje samo lažni videz moči
Jezus v evangeliju pravi: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34). Jezus nas želi obvarovati pretirane skrbi za prihodnost. Človekova velika skušnjava je namreč, da se preveč ukvarja s preteklostjo, po drugi strani pa ga pretirano skrbi za prihodnost. V resnici živimo samo v sedanjosti, kjer imamo na izbiro, ali bomo živeli svobodno ali pa bomo živeli kot lutke v rokah usode.
Kdor želi živeti svobodno, ne more živeti svoboden sam iz sebe, ker mu bo prej ali slej zmanjkalo moči. Navidezna moč, ki temelji v materialnih dobrinah, je začasnega značaja, saj jo prej ali slej uniči moč bolezni in smrti ali kakšnega drugega nepredvidenega dogodka. Poleg tega je jasno, da je ravno tiste, ki imajo veliko materialno moč, najbolj strah za same sebe. To se vidi že pri njihovih bivališčih, ki so opremljena z visokimi ograjami in alarmnimi napravami.
Bistvo človekovega življenja je, da ga dopolni v Bogu
Človek zmore kvalitetno (pre)živeti življenje edino, če dopolni svoje življenje v moči, ki izvira iz Boga. Seveda je tu zopet na preizkušnji naša vera v moč Božjega delovanja. V konkretnem življenju se življenje, zasidrano v Bogu, kaže tako, da spoštujemo drugega in radi navezujemo stike z ljudmi. Bog je namreč sam v sebi občestveno bitje, katerega bistvo je ljubezen. Če sprejemamo Boga v svoje življenje, sprejemamo moč njegove ljubezni. Moč Božje ljubezni pa dosega tudi ljudi, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju. Zato ni najpomembnejše, kako bomo tehnično čim ugodneje preživeli lastno življenje, ampak to, kako bomo ljubili ljudi, ki so poslani na pot našega življenja.
