Avtor: Drago Čepar
Pod imenom konfesionalni razumemo pouk oziroma šolski predmet, pri katerem imajo verske skupnosti v skladu s predpisi pomembne pristojnosti v zvezi z organizacijo, izvajanjem, vsebino, učbeniki, nadzorom in izbiro učiteljev.
V javnih šolah večine evropskih držav je konfesionalni verski pouk, ki bolj ali manj vzgaja za določeno vero, od države plačan redni šolski predmet.
Tako je v 19 od 28 članic EU (Avstrija, Belgija, Ciper, Finska, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Španija, Hrvaška), v evropskih nečlanicah kot na primer v BiH, Rusiji, Srbiji, Švici, pa tudi na drugih celinah.
V Evropski šoli, v kateri se skupaj izobražujejo otroci osebja EU, je konfesionalni pouk vere (islam, judovstvo, katoliška, pravoslavna in protestantska) z alternativo etike obvezen predmet. Vsebino potrjujejo dotične verske skupnosti v državi, v kateri je šola. V spričevalu je ocena in vera; drugače, kot je na primer na Poljskem, kjer ocena iz verouka ali etike sicer je, vendar se ne vidi, ali gre za etiko ali verouk.
V avstrijski javni šoli lahko uči 14 priznanih verskih skupnosti (poleg krščanskih cerkva še budisti, Jehovove priče, judje, mormoni in muslimani), ki same določijo vsebino, učbenike, metode učenja in nadzora ter izberejo učitelje in nadzornike. V Belgiji jih ima to pravico 6, v večini držav pa manj. Na Nizozemskem je sodišče določilo, da mora šola enako kot verski pouk ponuditi pouk v neverskem (humanističnem) prepričanju, ki mora biti enako financiran.
Povsod zakonodaja odraža zavest o tem, da je vera pomembna človekova razsežnost in ima zato država odgovornost za versko izobrazbo; razlike pa so na primer v številu tedenskih ur (ena do dve), v številu razredov, v katerih je predmet obvezen (na Finskem devet let osnovne šole in tri leta srednje, v Rusiji v četrtem razredu osnovne šole), v minimalnem potrebnem številu prijav (Finska 3, EU 5, Hrvaška, Poljska in Romunija 7), v tem, ali šola prizna veroučno oceno domačega župnika, če sama ne organizira pouka v tej veri (Romunija), v obstoju alternative verskemu pouku (navadno etika, v Srbiji državljanska vzgoja, v Španiji nekonfesionalen predmet zgodovina in kultura religij; v Italiji in Romuniji odjavljeni učenci ostanejo brez ocene). V Srbiji je ocena opisna in ne vpliva na skupni učni uspeh.
Praviloma obstaja možnost odjave od verskega pouka, Finska pa navaja, da je to šibko konfesionalen pouk brez verske prakse in je zato lahko popolnoma obvezen – odjave ni. Njihov zakon iz leta 2003 je ukinil pojmovanje verske svobode kot »svobode od vere« (freedom from religion) in uvedel »svobodo za vero« (freedom for religion). Utrdil je šolski verski pouk v veri otroka.
Razlike so ne le med državami, ampak tudi znotraj njih. V Nemčiji ena od petih »novih« (od skupno 16) zveznih dežel (Brandenburg) po padcu berlinskega zidu ni po zgledu »starih« dežel uvedla v šole konfesionalnega verskega pouka, ampak nekonfesionalni predmet življenje – etika – vera. V 40 letih veri neprijaznega sistema se je namreč delež nevernih povečal od 7 % na dve tretjini; sorazmerna s tem je bila politična podpora vračanju vere v šolo. Konfesionalni pouk je sicer lahko v šoli na zahtevo staršev, vendar ne na državne stroške, udeleženci pa niso oproščeni nevtralnega predmeta. V Švici je 26 izobraževalnih sistemov – kolikor je kantonov. Vsi imajo v šoli verski pouk: konfesionalen, nekonfesionalen, ali ekumenski; v pristojnosti cerkva, kantonov ali obojih.
Tega šolskega predmeta ne moremo v splošnem enačiti z veroukom, ki je namenjen pripravi otrok na zakramente. V Litvi lahko zanj pripravi vsebino in določi učitelje vsaka od devetih zgodovinskih verskih skupnosti. Nekatere so ga uporabile za pripravo otrok na zakramente, Katoliška cerkev pa je leta 2003 izdala predpis za razlikovanje med verskim poukom in župnijskim veroukom, ki naroča, naj učitelji v litovskih javnih šolah ne pripravljajo otrok za prvo obhajilo, kajti otroci morajo to vzgojo dobiti pri župnijskem verouku.
Silvio Ferrari, predsednik, član in svetovalec mednarodnih teles s področja verske svobode, meni, da ima konfesionalni verski pouk svoje mesto v študentovi izobrazbi, tudi ob hkratnem obstoju nekonfesionalnega. Mora pa biti neobvezen in možnost izvajanja ter državnega financiranja je treba dati različnim veram.
Glavna vira:
The Routledge International Handbook of Religious Education, Davis, D., Miroshnikova, E. (Eds.), Routledge, London, New York 2012
Religion in Public Education, G. Robbers (Ed.), European Consortium for Church and State Research, Trier 2010
