
Avtor: Katja Gantar
V tem tednu, med 7. in 13. oktobrom, obeležujemo Teden otroka. Ideja je nastala na Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Tako vsak prvi ponedeljek v mesecu oktobru praznujemo Teden otroka. Ideja temelji na obeleževanju Svetovnega dneva otroka, ki ga je leta 1956 priznala Generalna skupščina Združenih narodov; svetovni dan otrok sicer obeležujemo 20. novembra.
V tem tednu se širša javnost dodatno prebudi in z različnimi razvedrilnimi dogodki, izobraževalnimi delavnicami ter okroglimi mizami, ki se dotikajo tem, ki so ključne pri občem življenju otrok in mladine, poskrbi za poglobljen pogled v »otroške teme«. Vsako leto je v ospredju tema, ki osvetljuje določeno tematiko. Lani je beseda tekla o prostem času, letos pa teden otroka nosi naslov »Naše pravice«. Tema je v ospredju, ker mineva 30 let od sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah; sicer pa so otrokove pravice tako ali tako večna in aktualna tema, čeprav morda človek na moderni strani včasih dobi občutek, da je na svetu vse lepo in prav, da otrokom nič ne manjka, da imajo celo preveč. Vendar dostikrat temu ni tako …
Vodilo tokratnega Tedna otroka je pesem Toneta Pavčka z naslovom Naše Pravice:
»Pravica pravic je pravica živeti,
biti otrok za srečo rojen,
tata in mamo ob sebi imeti
in jima padati veselo v objem.
Lepa pravica je teči po trati
in ne biti kot trava teptan,
učiti se brati in biti med brati
enakovreden in spoštovan.
Rasti, kot rastejo jelke in bori,
poslušati pesmi, ne pokov granat,
in potem enkrat ob majniški zori
reči nekomu: IMAM TE RAD!
In še: biti duša v svetu brez duše,
majhna svetloba sredi velike teme,
ali vsaj kaplja v obdobju suše,
ne biti nihče, a otrok, ki je vse!«
Pesem odpira glavna boleča vprašanja s katerimi se srečuje mnogo otrok po svetu. Mnoga vprašanja so aktualna – čeprav (pre)večkrat skrita za štirimi stenami – tudi v Sloveniji. Biti rojen pod svobodno zvezdo, še vedno ni vedno pravica, nima vsak otrok ob sebi (obeh) staršev. Otroško delo je še vedno zelo razširjeno po svetu, tudi v obliki prostitucije. Vojne ne prizanašajo niti otroškim srcem. Ponekod so otroci obravnavani slabše kot živali, neljubljeni, bosi, lačni, nemočni, zlorabljeni, izdani, tako da se jim prah nabira na sveže rojeni duši in telesu, ki bi se morala od življenja iskriti in od radosti pokati po šivih.

Kaj »nudi« Konvencija o otrokovih pravicah?
Konvencija o otrokovih pravicah je pričela veljati 2. septembra leta 1990 in vsebuje 54. členov. Gre za prvi mednarodni pravno zavezujoč dokument o spoštovanju in varovanju otrokovih pravic, ki poudarja, da so otroci osebnosti, ki jim pripadajo človekove pravice v najširšem smislu. Konvencija je bila tudi povod, da so vlade in države sveta aktivno pričele razmišljati o otroku drugače ter da so sprejele številne ukrepe, ki dolgoročno vplivajo na izboljšanje položaja otrok in mladine.
Konvencija o otrokovih pravicah otroke ter mladino ščiti in varuje tako, da določa osnovna pravila in standarde glede izobraževanja, zdravstvene oskrbe, socialnih, pravnih in drugih storitev. Kasneje sta bila k omenjeni konvenciji dodana še dva protokola, in sicer Opcijski protokol o otrocih v oboroženih spopadih ter Opcijski protokol o prodaji otrok, otroški prostituciji in otroški pornografiji, med mednarodnimi pravnimi akti to področje urejata še Deklaracija o otrokovih pravicah ter Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic.
Konvencija je pomemben dokument, ki vsebuje pravice, ki bi jih morali uživati prav vsi otroci. Postavlja namreč osnovne standarde za otrokov razvoj glede na njegovo starost ter glede na bistvena področja, ki so ključna za kakovost njegovega življenja. Opredeljuje osnovne človekove pravice, ki jih imajo otroci po vsem svetu: pravico do preživetja, do razvoja vseh potencialov, do zaščite pred kakršnim koli izkoriščanjem in do sodelovanja ter udeležbe.
Države podpisnice so se ob podpisu zavezale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice kar se le da, ter da bodo v celoti uresničevale vsak člen Konvencije posebej, ter vse skupaj. O svojem napredku so dolžne vsakih pet let obveščati Odbor za otrokove pravice pri Organizaciji Združenih narodov.

Kaj pravi naša Ustava RS?
Naša država je del otrokovih pravic med drugim uvrstila v Ustavo RS, ki v svojem 56. členu pravi, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb; da otroci človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo; da se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem; da otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ter da otroci, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države, njihov položaj pa ureja zakon.
Ustava sicer področje otrokovih pravic posredno in neposredno obravnava tudi na drugih mestih ter s tem zagotavlja vsaj na papirju dobro teorijo in krasen občutek, ki pa je v praksi polna človeškega faktorja. Pa ne le zaradi velikosti državnega aparata, temveč tudi zaradi ljudi, ki bivamo v njej. Vsak človek ima moč in možnost s svojim – čeprav najmanjšim prispevkom – prispevati k blaginji sveta in blagostanju otrok. Najlažje s svojim konstruktivnim odnosom do sebe in okolice.
Realno stanje – kje je zdrava pamet?
Zdrava pamet se praska po glavi in se sprašuje, kje smo odrasli sveta, vključno s tistimi, ki so se po (ne)srečnem naključju znašli v vladah, jo pustili. Brez nje – zdrave pameti namreč – bodo otroci sveta (še bolj) prisiljeni rasti v norosti, ki so produkt misli, besed in dejanj odraslih. Pa vendar smo vsi enkrat bili otroci sveta, a smo na to očitno pozabili …
Po podatkih UNICEF-a se vsak dan rodi približno 360.000 otrok, torej letno več kot 130 milijonov, sprva nemočnih bitij, ki nas potrebujejo trezne, pokončne, modre, odločne, ljubeče in jasnih vizij zase, za svet in za njih, za otroke sveta, za tiste otroke, ki smo bili včasih tudi mi.
Po podatkih UNICEF-a mnogo teh otrok iz leta zaradi okoliščin, na katere bi večkrat lahko vplivali, umre že v prvih letih življenja. Pa raje ne odpremo še teme samomora med otroki in mladostniki, ki je zadnje čase v porastu. Odrasli imamo dovolj tem za razmišljanje, dovolj tem za delovanje in spreminjanje. Morali bi ponovno stopiti v otroške čevlje, a ne v otročje, ki jih kot odrasli še vedno mnogokrat radi nosimo. Vsakdan zna postati bolj podoben svetlemu dnevu in s takimi svetlimi dnevi je potrebno graditi tedne, tudi »tedne otrok«.