Avtorica: Suzana Lara Krause
Združeni narodi so 15. oktober za mednarodni dan kmečkih žena razglasili leta 1995 – z namenom, da bi se izboljšal položaj kmečkih žena po vsem svetu in okrepil vpliv žensk v podeželskem okolju. 24 let kasneje še vedno več kot dve tretjini kmečkih žensk za svoje delo ne prejema neposrednega plačila, saj delajo kot »pomagači« družinskim članom. Povprečna kmečka ženska se je prav verjetno tudi že srečala z Abrahamom. Kar ne pomeni nič drugega kot to, da se neizmerno hitro bliža čas, ko se bo upokojila.
Kakšno je pa pravzaprav delo kmečke ženske?
Kmečka ženska je menedžerka oz. organizatorka dela. Trudi se imeti pregled ob vsakem času na tem, kaj je že postorjeno, kar še mora biti in kdo je tisti v družini, ki bo to naredil. Od nje se pričakuje tudi, da ob venomer znala odgovoriti na vprašanje: »Kje je Jože?«
Kmečka ženska je tudi nabavni referent, ker Jože pričakuje, da bo v traktorju nafta, orodje na pravem mestu, ko bo moral kaj popraviti, folija za baliranje v skladišču, za takrat, ko jo bo rabil, maziva prav tako, da ne bodo prikolice škripale …
Kmečka ženska je organizator prehrane. Pristojna je za razpored obrokov, sestavine in količine, da bo za vsakega dovolj, da bodo siti, ker lačen človek pač ne more delati.
Kmečka ženska je tudi master chef, ki iz sestavin, ki so ji na voljo, vedno pripravi okusne in zdrave obroke, tako v času obilja, kot v času pomanjkanja.
Kmečka ženska je prav tako animator ob raznih kmečkih opravilih, kot je ličkanje, kmečke koline, trgatev, razni rojstni dnevi in druga praznovanja. Pričakuje se, da pozna kakšen dober vic in ima na zalogi vedno pravo pesem. Kmečki ženski se moramo med drugim zahvaliti tudi zato, da sta slovenski jezik in kultura obstala tudi v časih, ko to ni bilo samoumevno, saj so ob težkem delu otrokom prepevale slovenske pesmi.
Kmečka ženska je hkrati starš in učitelj. Svojim otrokom in kasneje tudi vnukom zna pokazati in jih naučiti, kako se speče kruh in krofe, kako se pravilno izpuli plevel (s korenino vred), kako se nikoli ne obupa in se vztraja tudi v težkih trenutkih.
Kmečka ženska je od vedno bila in še vedno je predvsem jedro in hrbtenica kmečkih družin, s tem pa tudi življenja na podeželju na sploh. Ob vsaki prireditvi pa naj bo to predstavitev knjige ali občinski praznik, se organizatorji še vedno obračajo na društva kmečkih žena, ki so vedno pripravljena priskočiti na pomoč, pripraviti dobrote in jih kasneje tudi postreči.
Foto: Pixabay
Kako se spreminja življenje kmečke žene in kaj vendarle ostala isto?
Življenje na sploh in tako tudi življenje kmečkih žena se je v zadnjih desetletjih zelo spremenilo.
Moja babica je bila gospodinja na kmetiji, kmečka žena od zore do mraka. Kmetija je bila samooskrbna, kupovali smo le sladkor, sol in jedilno olje. Poleg dela na kmetiji je skrbela tudi za vnuke. Svoja vrtčevska leta sem tako preživela v kuhinji, sadovnjaku, na njivi in vrtu, v hlevu med kravami, prašiči in kokošmi. Krofe sem znala speči preden sem bila dovolj visoka, da bi brez pručke videla na pult. Ni bilo slabo, vse kar sem se naučila, mi prav pride, vključno s trmo.
Moja mama je bila gospodinja na kmetiji in poleg tega je nekaj časa hodila še v službo. Kmetija se je vedno bolj oddaljevala od samooskrbne in se je na neki točki skoncentrirala v mlečno proizvodnjo. Časi so se spremenili in treba se je bilo prilagoditi.
Jaz sem kmetica brez zemlje, no, obdelujem osem kvadratov vrta in imamo nekaj sadnih dreves, to je pa tudi vse. Sestra je z družino ostala na kmetiji, ki se je ponovno prestrukturirala – časi se spreminjajo in treba se je prilagoditi. A vendar nekaj ostaja isto.
Babica je imela mizerno pokojnino, prav tako ima zdaj tudi moja mama. Socialni status prejemnikov kmečkih pokojnin je nevzdržen, zelo pogosto živijo pod pragom revščine. Čeprav kmečka žena opravlja vsa zgoraj našteta dela in je vsaka zase precej boljši menedžer, kot je večina menedžerjev v državnih firmah, je njena pokojnina na koncu takšna, kot da še vedno živimo v času, ko je treba kupiti samo cuker in olje, vse ostalo je pa doma. In o tem bi morali govoriti, ne samo danes, ko je mednarodni dan kmečkih žena, ampak zelo pogosto in zelo na glas, vse do takrat, dokler se ne bo to spremenilo. Kmečke ženske si namreč zaslužijo, da jim poleg besede hvala, namenimo tudi pošteno plačilo za njihovo delo in jim omogočimo dostojno starost.
