Kaj se dogaja v Kataloniji?

Avtor: Marko Vidrih
Množični protesti, skupaj z dnevi nasilnih spopadov, kažejo, da boj za neodvisnost Katalonije vpliva na celotno državo in še zdaleč ni končan. Fokus demonstracij, ki je bil na začetku usmerjen proti sodnim odločitvam, se je hitro preusmeril na pozive k katalonski neodvisnosti od Španije.
»Zdaj, ko je razsodba končana, je čas za nov začetek,« je na tiskovni konferenci 18. oktobra dejal španski premier Pedro Sánchez. Približno v istem času se je v Barceloni zbralo pol milijona Kataloncev, ki so v preteklih štirih dneh zasedli letališče in blokirali avtoceste. Kot kaže, en teden večjih protestov ni pretresel vlade, saj se ta še ni soočila z realnostjo.
Špansko vrhovno sodišče je 14. oktobra objavilo svojo dolgo pričakovano sodbo v primeru proti 12 katalonskim voditeljem zaradi njihove vloge na referendumu o katalonski neodvisnosti leta 2017.
Devet jih je bilo obsojenih na od 13 do 9 let zapora. Obtožbe so vključevale vstajništvo, zlorabo državnih sredstev in državljansko nepokorščino. Oriol Junqueras, nekdanji podpredsednik Katalonije, je dobil najdaljšo kazen, 13 let, osem drugih nekdanjih katalonskih ministrov 10 do 12 let – vsi blizu maksimalne številke, kolikor je dovoljeno z zakonom.
Razsodba je bila vrhunec dvoletnega postopka, ki se je začel oktobra 2017, ko je španski generalni državni tožilec vložil obtožbe zaradi upora in poneverbe, zaradi česar je bila potrebna sodna preiskava in javno sojenje, v katerem je sodelovalo več sto prič.
Sodba za mnoge zajema glavne težave sedanje poti španskega pravnega sistema: vse večje omejitve pravice do protesta in svobode izražanja, pa tudi presojo politike in politizacijo sodstva. Ta razvoj dogodkov je v veliki meri obsojen na zakon Ley mordaza (kazenski zakon), reformo kazenskega zakona iz leta 2015, ki daje vladi pooblastilo za izdajanje zajetnih glob za vse, od »nepooblaščenih protestov« do fotografiranja policije.
Sodba obuja tudi zaskrbljenost zaradi nedavnih primerov, ki vključujejo lutkovne predstave, tvite in besedila pesmi, ki se razlagajo kot »razganjanje terorizma«. Izjemno nejasna pravna kategorija, ki je tožilcem dala zeleno luč za izvrševanje težkih kazni.

Razsodba vrhovnega sodišča in reakcija države na proteste sta sprožila zaskrbljenost tudi po Kataloniji. 19. oktobra se je v San Sebastiánu v Baskiji zbralo 42.000 ljudi, da bi zahtevali politično rešitev španskega teritorialnega vprašanja. Demonstracija v Madridu, ki je zahtevala amnestijo in je privabila 4.000 protestnikov, pa se je končala v silovitih spopadih.
Katalonska pot
Katalonsko gibanje za neodvisnost se je začelo pred špansko državljansko vojno, a je bilo kasneje podrejeno diktaturi Francisca Franca. Po smrti generala leta 1975 je gibanje skušalo ponovno uvesti avtonomijo, ne pa samostojnosti. Leta 1978 je Katalonija pristala na novo špansko ustavo; ta je določilo politični in pravni okvir za 17 polavtonomnih regij po Španiji. Členi v ustavi so zagotovili veliko stopnjo samoupravljanja Katalonije, navedli so katalonščino kot uradni jezik območja in omogočili avtonomijo v regiji. Ključno pa je, da je nedeljivost španske države postala ustavna. To pomeni, da bi morali Katalonci, če bi želeli neodvisnost, spremeniti ustavo.
Dnevi novega tisočletja so ponovno zaostrili separatistično gorečnost. Oblikovanje katalonskega statuta avtonomije leta 2006 je postavilo nov gospodarski model za regijo in Katalonijo opredelilo kot »narod«. Novi zakoni so bili sprejeti po referendumu leta 2006. Vendar je špansko ustavno sodišče leta 2010 razsodilo, da je statut protiustaven. Ta odločitev je bila sprejeta z množičnimi demonstracijami v Barceloni, v katerih so bili udeleženi milijoni Kataloncev, in jo pogosto obravnavajo kot katalizator novega vala separatizma, ki je sledil od takrat.
Prvi referendum o neodvisnosti, ki je po ustavi veljal za nezakonit, je sledil ponovljeni referendum leta 2017 in kasnejša enostranska razglasitev neodvisnosti, katere vrhunec je bil 9 zagovornikov neodvisnosti obsojenih na zapor. Trenutni protesti so neposredni odgovor na takšno izrekanje kazni.
Katalonija ima svojo himno, jezik in način življenja
Prebivalci španske najbogatejše regije se pogosto vidijo kot ločeni od ostalih prebivalcev Španije. General Franco je skušal to edinstvenost v času svoje vladavine odpraviti z zatiranjem kulture in vladanjem svobode. Toda katalonski način se je izkazal za odpornega. Prav ta občutek regionalne identitete je spodbuda za pozive k neodvisnosti. Aktivisti so pogosto navajali tudi močne ekonomske argumente za neodvisnost Katalonije. Katalonija je odgovorna za petino španskega gospodarskega rezultata, ustvari 21 odstotkov davčnih prihodkov države, v BDP pa ima ekonomsko velikost Portugalske. Regija redno plačuje skoraj 10 milijard EUR davkov več, kot jih prejme za javno porabo od centralne vlade. Številni analitiki celo menijo, da bi neodvisnost lahko Kataloniji omogočila finančni razcvet.

Foto: Pixabay
Katalonska kompetenca
Drugi menijo, da pozivi k neodvisnosti temeljijo na zmotnem nacionalizmu. Od ustave iz leta 1978 Katalonija postaja vse bolj samostojna. Na začetku osemdesetih let je lokalna vlada imela pristojnosti na približno 90 območjih – takrat največ. Do leta 2010 se je to število zmanjšalo na 274 kompetenc – najvišjo možno raven usposobljenosti; območja nadzora segajo od policije do izobraževanja. Edina področja, ki niso v pristojnosti katalonske vlade, so sodstvo, vojska in določen proračunski nadzor – teh ni mogoče prenesti brez širokih ustavnih sprememb. V primerjavi z drugimi je Katalonija ena najbolj samoupravnih regij na svetu. Nasprotniki neodvisnosti opozarjajo na takšne informacije tako, da prikazujejo separatistično gibanje, ki ne temelji na dejstvih, temveč na iluzornem občutku identitete.
Kljub »veliki« večini zavzemanja za neodvisnost, še nikoli ni bilo volilne udeležbe nad 50 odstotki. Tudi referendum iz leta 2006 o novem statutu avtonomije ni uspel preiti polovice. Zaradi tega so mnogi trdili, da ni toliko želje po neodvisnosti, kot jo nekateri oznanjajo. Na »nezakonitem« referendumu leta 2017 je bila le 43-odstotna volilna udeležba s trditvijo, da je bilo izgubljenih 770.000 glasov; mnogi so proti neodvisnosti bojkotirali glasovanje. Anketa iz julija letos kaže, da se je podpora neodvisnosti zmanjšala na 44 odstotkov.
Kaj sledi?
Evropski parlament je v ponedeljek zavrnil razpravo o razmerah v Kataloniji. Predlog o razpravi o Kataloniji je bil zavrnjen z 299 glasovi proti 118.
Katalonski predsednik Quim Torra je pozval k takojšnji ustavitvi nasilja in pogovorom z osrednjo vlado v Madridu za rešitev razmer. Vendar pa je španski premier Pedro Sánchez, ki naj bi obiskal Barcelono, dejal, da nadaljnjega referenduma o neodvisnosti ne bo.
Podelitev neodvisnosti bi bila le začetek celotnega niza nadaljnjih vprašanj. Mogoče bi se Katalonija celo podala na dolgo pot do pristopa k EU? Bi se pridružila Natu? Bi jo mednarodna skupnost sploh priznala kot državo?
Španski gospodarski interes je ostati poenoten s Katalonijo; nekateri celo trdijo, da bo podelitev neodvisnosti regije pripeljala do razpada Španije, kot jo poznamo. Če pogledamo z drugega zornega kota, se zdi, da ne gre za neodvisnost: gre za temeljne državljanske pravice in splošno pravico do samoodločbe – mnogi preprosto želijo priložnost, da o tej zadevi glasujejo na uradnem referendumu.