Državni svet izglasoval veta o zakonu o izbrisih v bankah in študentskem delu
Avtor: prof. dr. Matjaž Gams
Mediji so poročali, da je Državni svet (DS) izglasoval dva veta – na Zakona o izbrisih v bankah in Zakon uravnoteženju javnih finance – oba zakona najdete na spletnih straneh. V tem prispevku bomo razložili, za kaj gre.
Kot prvo razlaga procedure: DS (sestavljen iz županov, direktorjev, sindikatov, predstavnikov znanosti, kulture, invalidov …) ima možnost na sprejetje zakona v zadnji fazi, kar pomeni, da ga mora Državni zbor (DZ, sestavljajo ga poslanci političnih strank) ponovno glasovati o predlogu zakona in za sprejem potrebujejo absolutno večino, tj. 46 glasov.
Drugo: Zakaj so imenovanja tako zapletena, verjetno vedo predvsem predlagatelji zakonov. Preprosto povedano: v medijsko-pravni latovščini »zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank po izbrisih v bankah je državni zbor potrdil v torek in naj bi v skladu z odločbo ustavnega sodišča odpravil pomanjkljivosti sodnega varstva vlagateljev v podrejene obveznosti in delnice bank pred uvedbo izrednih ukrepov v letih 2013 in 2014« določa, v kakšnem postopku bodo lahko tisti, ki so jim bila odvzeta sredstva ob sanaciji bank, zahtevali povračilo. »Novela zakona za uravnoteženje javnih finance« pa govori o predvidenem dvigu cene ure študentskega dela za približno 10%.
Predstavnica interesne skupine delodajalcev (tj. direktorjev, gospodarstva) Marija Lah je prva podala argumente, zakaj je zakon pomanjkljiv – ker enostavno ne daje enakopravnih možnosti tistim, ki so jim pobrali njihov denar z bančnih vlog. Primer – zakon določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru za sojenje v omenjenih sporih. Podanih je bilo 5-10 argumentov, kjer ni enakopravnosti v postopku, nazadnje na spornost javne objave podatkov o tožnikih – ali niso bančne vloge tajne?
Prvi državni svetnik, ki je opisal širše dogajanje, je bil avtor tega prispevka. Najprej pojasnilo, od kod mi znanja in informacije: na Ekonomski fakulteti v Ljubljani sem predaval približno 20 let, zadnjih 15 let predavam na MPŠ predmet Poslovna inteligenca. Stalno prebiram prispevke prof. Mencingerja, Glaviča in mag. Boleta. Skupaj smo organizirali tudi posvet v DS na omenjeno temo. Če se spomnite, je bila pri oceni bančne luknje narejena pretirana ocena, za 1.5 milijarde prevelika po pisanju mag. Boleta. Na to objavo v medijih se ni precej časa zgodilo nič, z nekajletno zamudo se o tem nekaj več govori. Poglejmo si zapis iz slovenske spletne enciklopedije: »Bančna luknja je bila primanjkljaj kapitala, ki so ga imele slovenske banke za pokrivanje slabih kreditov od leta 2009 dalje. Postopek sanacije bančne luknje, ki se je začel 2013, je močno sporen. Banke so bile dokapitalizirane, slabi krediti pa so bili prenešeni na slabo banko (uradno Družba za upravljanje terjatev bank). V javnosti so bile izražene obtožbe, da je bilo stanje v bankah prikazano v preslabi luči zaradi neustreznega ocenjevanja premoženja bank, prav tako je bila sporna tajna metodologija izvedenih obremenilnih testov. Zaradi suma na zlorabo položaja je bil 24. decembra 2018 skupaj s soodgovornimi ovaden Boštjan Jazbec, guverner Banke Slovenije med sanacijo bank. Sporna je tudi privatizacija bank v državni lasti, ki je sledila sanaciji.
Banka Slovenije je delničarjem množično izbrisala obveznice v vrednosti skoraj 1 milijarde evrov. Faktor banka in Pro banka sta bili načrtno likvidirani.
Čez ukrepe se je pritožil upravni odbor Gorenjske banke, nakar je Jazbec proti njemu sprožil postopek odvzema bančne licence. Direktor Banke Celje Dušan Drofenik je odstopil s položaja, nakar je napravil samomor.«
V kratkem govoru v Državnem svetu ni bilo mogoče omeniti vsega tega. Sem pa omenil, da je ob postopkih bilo kmalu očitno iz raznih virov, da je šlo za namerno oškodovanje državljanov in državljank Slovenije v velikosti 1.5 milijarde. Spor med nami profesorji je prišel tako daleč, da sem ponudil odstop, če se izkaže, da so moje kritike neupravičene in da je postopek potekal brezhibno. V primeru velikih nepravilnosti naj odstopijo tisti profesorji ekonomije, ki so trdili nasprotno (v primerjavi – ali lahko profesor matematike uči, če ne razume poštevanke?). Po mnogih letih in žolčnih prepirih seveda ni odstopil nihče, niti ni priznal napak v svojih neoliberalnih in nerealnih ekonomskih pogledih omenjene šole.
Če se spomnite, je odstopil poslanec, ki je vzel sendvič za nekaj evrov. Ko so nam pobrali skupno približno milijardokrat več, ni odstopil nihče, tudi nihče ni v zaporu, nekateri so celo dobili odlično pozicijo v tujini.
Zame osebno je g. Dragonja izredno sposoben državni sekretar, a dogodki so bili hudo problematični, čeprav ne direktno povezani z njim. Poleg omenjene prevelike ocene za 1.5 milijarde so tudi pobrali ljudem sredstva z bančnih vlog (o tem je bilo govora v omenjenem zakonu), nato pa sprožili stampedo razprodaje državnih podjetij, kjer je bila po moji oceni narejena še dodatna milijarda izgube za Slovenijo. Recimo primer Heliosa, ki je bil prodan za 200 milijonov evrov, nakar ga je novi kupec preprodal naprej za 400 milijonov evrov. Samo v tem primeru smo državljani prikrajšani za najmanj 200 milijonov. Zato je veto predvsem prilika, da opozorimo na nesprejemljivo nekvalitetno delovanje slovenskega političnega in bančnega vrha, kjer nihče ne odgovarja celo za izgube v velikosti milijard evrov.
Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je med drugim zatrdil, da je bil interes državnega sveta, »zagotavljanje javnega interesa, spoštovanja ustave, in ne le iskanje odgovornosti, ampak tudi učinkovitih rešitev, ki ne bodo dodatno obremenile davkoplačevalcev«.
Velike debate pri tej točki ni bilo, Državni svet je z veliko večino podprl veto.
»Novela zakona za uravnoteženje javnih financ«, ki jo je DZ sprejel minuli teden, predvideva, da bruto urna postavka za študentsko delo ne bi smela biti nižja od 5,4 evra, povišana s sedanjih 4,89 evra, tj. okoli 10%.
Veto je spet predlagala interesna skupina delodajalcev, ker je bil sprejet brez sodelovanja socialnih partnerjev v okviru Ekonomsko-socialnega sveta. Po njenih besedah bi morali opraviti celovito analizo študentskega dela in oceniti dejanske učinke predloga tako na gospodarstvo kot na širšo družbo.
V burni debati večine poslancev je bila predstavljena vrsta argumentov. Glasovanje se je končalo s 15:11 za veto, pri čemer je kar nekaj poslancev nihalo med obema možnostma.
Ena izmed ključnih pripomb je bila, da je iz začetnih pobud po ureditvi študentskega dela ostalo le pri predlogu za povečanje študentske postavke, tj. neke vrste »pesek v oči«, saj bodo vsi najtežji problemi ostali nerešeni, zopet pa se bo nekritično dvigovalo obremenitve gospodarstva. Primer študentskih servisov, ki le posredujejo med študenti in organizacijami, kjer direktorji služijo precej več kot predsednik vlade, je nerazumljiv, saj kaže predvsem na to, da se odtujevanje sredstev zlepa ne preneha, ko se enkrat uvede, kaj šele, da bi kdo odgovarjal za to.
Iz sklepa DS: »Državni svet uvodoma opozarja na postopek sprejema ZUJF-F, saj je bil ta sprejet brez sodelovanja socialnih partnerjev, ki v okviru Ekonomsko-socialnega sveta obravnavajo vprašanja in ukrepe, povezane z ekonomsko in socialno politiko. Ekonomsko-socialni svet namreč predstavlja vrh socialnega dialoga v Republiki Sloveniji in je mesto vodenja socialnega dialoga pri načrtovanju zakonskih sprememb in forum za dogovarjanje o ključnih družbenih in razvojnih vprašanjih, zato je ključnega pomena, da se še pred vložitvijo takega predloga zakona opravi razprava o predlaganih rešitvah v okviru Ekonomsko-socialnega sveta. V okviru omenjene razprave bi namreč lahko socialni partnerji opravili celovito analizo študentskega dela v okviru veljavne zakonodaje in prek ocene prihodnjih učinkov predlaganih zakonskih sprememb ocenili dejanske učinke na gospodarstvo in širšo družbo. Na potrebo po opravi celovite analize področja študentskega dela je v okviru zakonodajnega postopka opozorila tudi Študentska organizacija Slovenije.«
Preprosto povedano gre za to, da je politika začela vsiljevati svoje predloge brez poglobljene analize v primernih organih kot ESS oziroma DS. Posledično pride celo iz dobrih pobud, kot je bila ureditev študentskih servisov, do operativno slabih predlogov. Zato je ključno, da se sistemsko pristopi k reševanju študentskega dela. Zame je najbolj pomemben očitek gospodarstva, da študenti pridejo v službo in se ne spoznajo na dejansko delo. Razlog in rešitev sta na dlani: Študenti bi morali delati predvsem na področjih, kjer študirajo, tako da bi lahko akademsko znanje preverjali in dopolnjevali v praksi. Zato bi bilo nujno razbremeniti tovrstno delo, medtem ko naj bi delo na drugih področjih ostalo obdavčeno kot sedaj.
Glede višine minimalne urne postavke Državni svet opozarja, da določitev bruto urne postavke za opravljeno uro začasnih in občasnih del v višini, ki ne sme biti nižja od zneska minimalne plače, preračunanega na uro dela povprečne delovne obveznosti za polni delovni čas (174 ur), predstavlja previsoko podražitev študentskega dela, kar bi lahko privedlo ne le do zmanjševanja obsega omenjenega dela, temveč tudi do njegove dejanske ukinitve. Bruto urna postavka za opravljanje začasnih in občasnih del trenutno znaša 4,89 EUR, po 1. 1. 2020 pa bo ta znašala 5,40 EUR, kar pomeni več kot 10 % zvišanje bruto urne postavke. Pri tem je treba opozoriti tudi, da delodajalec plača tudi prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, zato je bruto strošek za delodajalca še nekoliko višji …
Državni svet opozarja, da se pravna podlaga za opravljanje začasnega in občasnega dela dijakov in študentov ter pravice in obveznosti, ki izhajajo iz omenjenega pravnega razmerja, bistveno razlikujejo od pravne podlage za redno zaposlene. Pri tem Državni svet posebej poudarja pomen, ki ga ima začasno in občasno opravljanje del dijakov in študentov za pridobivanje prvih delovnih izkušenj in prvi stik s potencialnimi delodajalci, kar pomeni, da predstavlja ta oblika dela pomembno prelomnico na začetku karierne poti marsikaterega dijaka ali študenta. Z nepremišljenimi posegi v višino bruto plačila za opravljanje začasnega in občasnega dela dijakov in študentov lahko resno posežemo v možnosti študentov po pridobivanju pomembnih znanj in kompetenc in njihovo finančno neodvisnost, saj zaradi narave šolanja in študija pogosto druge oblike opravljanja dela zanje niso primerne.«
