Razdrobljenost krščanstva – prekletstvo ali priložnost

Avtor: Amadej Jazbec

Razdeljena krščanska cerkev je širšemu krogu ljudi poznana v treh velikih vejah: katolištvo, pravoslavje in protestantizem. Manj znano pa je, da obstaja na svetu okrog 34.000 krščanskih ločin, ki so v glavnem nastale po obdobju reformacije, od 16. stoletja dalje. Kljub tolikšnemu številu ločin, se cepljenje krščanstva še vedno ni ustavilo, ampak se praktično nadaljuje iz dneva v dan.

Razlogov za toliko število ločin je več, morda je najpomembnejši ta, da se je v protestantski veji uveljavil slogan »sola scriptura«, kar pomeni, da bistvo človekovega verovanja izhaja izključno iz Svetega pisma in izključno iz razlage, ki si jo ustvari vsak posameznik. Prav tako v protestantizmu ne poznajo cerkvenega učiteljstva in hierarhije, kakor to poznajo Katoliška in Pravoslavna cerkev. Cerkveno učiteljstvo namreč bdi nad naukom in ga razlaga, prav tako opozarja na različne odklone, ki jih lahko povzroči napačna razlaga. Cerkvena hierarhija pa v splošnem pomenu besede služi kot združevalni člen Božjega ljudstva.

V protestantizmu se je predvsem zaradi tega, ker ni nikogar, ki bi bdel nad naukom in nikogar, ki bi povezoval vernike, začelo cepljenje krščanstva, ki ga, kot je bilo rečeno, ni videti konca. V praksi se cepljenje zgodi tako, da komu v določeni verski skupnosti nekaj ni všeč, kot je npr. krst otrok, zato na podlagi tega prepričanja zapusti določeno cerkev in ustanovi novo v katero zbere somišljenike.

Na ta način so npr. nastali Baptistična cerkev, Binkoštna cerkev, Evangelijska cerkev in Krščanska cerkev bratov. Ti so izšli iz radikalne veje reformacije, ki jo je poosebljal Ulrich Zwingli v prvi polovici 16. stoletja.  Prvotno so se imenovali anabaptisti, kar pomeni, prekrščevalci. Zavračali so veljavnost krsta otrok in ponovno krstili tiste odrasle, ki so se jim pridružili.

Poleg različnega pojmovanja pomena svetopisemskih besedil, botruje cepitvi krščanstva v veliki meri egoizem. Gre za to, da nekdo uveljavlja svojo voljo, namesto, da bi iskal Božjo voljo. Pri krščanstvu namreč obstaja nevarnost, da nekdo veruje izključno zaradi racionalne razlage nauka in ne na podlagi navdihov Svetega Duha. Tako človek namesto Božje volje uveljavlja svojo voljo.

V Sloveniji je v sklopu 54 registriranih verskih skupnosti 24 takšnih, ki se imajo za krščanske. Bistvo krščanstva je verovanje v Sveto Trojico in v učlovečenje ter vstajenje Božjega Sina Jezusa Kristusa. Nekatere krščanske skupnosti tega ne verujejo, zato ne morejo biti krščanske v pravem pomenu besede. Od teh, ki jih obravnavamo so to Jehovove priče in Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Obravnavamo jih zato, ker obe skupnosti vidno zaznamujeta slovenski prostor, sami sebe pa imata za krščanski skupnosti.

Vsak izmed nas se je zagotovo že srečal z Jehovovimi pričami, ki so pozvonili na naša vrata ali pa so nas ustavili na cesti. Prav tako nas je verjetno že ustavil na cesti kdo od mormonov, ki so značilni po urejenih oblačilih in razpoznavno ploščico z imenom na prsih. Ostale skupnosti, ki se tudi prištevajo h kristjanom, pa to niso, ne obravnavamo, ker je njihovih članov neznatno število.

V nadaljevanju bomo obravnavali 15 verskih skupnosti[1], ki so hkrati tudi navzoče na slovenskem območju. Večina izmed njih si je v bistvu verovanja podobna, nekatere izmed njih pa imajo še posebej izdelan nauk o koncu sveta in sodbi.

Adventisti

Začetnik je William Miller, ki je na začetku 19. stoletja ustanovil gibanje, ki se je močno zanimalo za konec sveta. Miller je na podlagi preučevanja Svetega pisma prišel do prepričanja, da bo Kristus zopet prišel na svet leta 1843/44. Spomladi leta 1844 je oznanil 22. oktober za dan Jezusovega drugega prihoda. Ker se ni nič zgodilo, se je Miller umaknil, gibanje se je razcepilo na več delov.

Za nastanek današnjih adventistov je bila odločilna Ellen G. White. Postala je prerokinja te skupnosti na podlagi njenih domnevnih videnj. Njen mož James White je postal organizator nove skupine, ki je leta 1861 sprejela današnje ime, Adventisti sedmega dne.

Mednarodna skupnost je zgrajena federalno, posamezna občestva so samostojna in med seboj povezana v območno združenje. Generalna konferenca ima svoj sedež v Washingtonu. Danes imajo adventisti nekaj milijonov članov, v Sloveniji jih nekaj čez petsto.

Adventisti sedmega dne poznajo krst in sicer krst odraslih od 16. leta dalje. Krsti drugih cerkva, ki poznajo krst otrok, zavračajo. Štirikrat na leto obhajajo zadnjo večerjo, z nezavretim grozdnim sokom, pred katero imajo umivanje nog. Prednost dajejo vegetarijanski prehrani (imajo več tovarn za vegetarijanska živila in nekaj vegetarijanskih restavracij). Kajenje in uživanje alkohola je prepovedano.

Priznavajo bistvene krščanske resnice, verujejo v enega troedinega Boga in v odrešenje po Jezusu Kristusu. Poseben nauk pa imajo glede »zadnjega časa«. Verujejo, da je Kristus leta 1844 vstopil v Najsvetejše v nebeškem kraljestvu, da bi dokončal delo sprave. To delo vključuje ustanovitev preiskovalnega sodišča, ki je začelo delovati leta 1884. Preiskovalno sodišče bo odločilo, kdo od tistih, ki spi v prahu zemlje, je vreden, da bo ob vstajenju vstal od mrtvih.

Za adventiste sedmega dne ima odločilni pomen sobota. Gre za spomin Božje stvariteljske moči. Sobota traja od petka zvečer do sobote zvečer. Po njihovem je praznovanje nedelje znamenje odpadništva.

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni – mormoni

»Mormonstvo« je nastalo v ZDA med letoma 1820 in 1850. Z uradnim imenom Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni hočejo mormoni izraziti svojo krščansko samoumevnost, ki se izraža tudi v zavesti, da naj bi bili »obnovljena cerkev«.

Vzdevek »mormoni« izhaja od preroka z imenom Mormon, ki je baje deloval v Ameriki v 5. stoletju, vendar ga je mogoče pripisati tudi kraljestvu domišljije, enako kot zgodbo Josepha Smitha (1805 – 1844), ki velja za ustanovitelja te verske skupnosti.

Ko je Joseph Smith sestavljal svoj nauk, vanj ni sprejel le raznih trditev iz Svetega pisma, temveč tudi versko svetovnonazorske predstave pluralnega okolja. Tako se na primer splošna vera v napredek, razumevanje Amerike kot celine sreče, pojem »nova razodetja« in aspekti prostozidarskih obredov mešajo s krščanskimi načeli v neko novo, sinkretistično vero. Mormonstvo torej ni krščanska veroizpoved, pa tudi krščanska ločina v pravem pomenu ne.

Mormoni praviloma delujejo v parih, na videz s prijaznim nastopom. Po tem, ko nekdo prestopi v njihovo skupnost se začne proces odmika od krščanskega življenja. Gre tudi za izstop iz evropskega kulturnega prostora. Posledica je, da dotedanja družbena, predvsem družinska razmerja postanejo za človeka veliko breme. Člani zelo veliko časa prebijejo v mormonskih skupnostih, kar je praviloma preizkusni kamen za versko mešane zakone.

Mormoni zavračajo nauk o Sveti Trojici, verujejo v tri onostranske božje podobe, ki so druga od druge neodvisne. V Očeta in Sina (ta je v telesnem smislu sin Boga in »nebeške matere«) in v Svetega Duha, imenovanega oseba iz boga.

Mormoni verujejo, da Jezusova spravna daritev daje vsem ljudem odrešenje: vstajenje je mogoče, vrata v nesmrtnost so odprta. Potem se začne individualna pot do povišanja, za katero je vsak odgovoren sam. Samo tisti, ki je v svojem zemeljskem življenju sledil vsem mormonskim predpisom, zakonom in naukom, doseže najvišjo stopnjo: pobožanstvenje.

Cerkev Jezusa Kristusa – živa voda

Cerkev Jezusa Kristusa – živa voda poudarja krst v Svetem Duhu, kar pomeni, da ima prvine Binkoštne cerkve, čeprav je precej ekskluzivistična. Pri nas je bila registrirana leta 1995 in ima svoje središče v Portorožu.

Evangelijska binkoštna cerkev

Binkoštniki dajejo poudarek na neposredni izkušnji Boga po Svetem Duhu. Delujejo po vsem svetu, najbolj pa so navzoči v Latinski Ameriki.

Binkoštno gibanje, ki je sicer navzoče v vseh krščanskih cerkvah (slovenski katoličani ga imenujejo Prenova v Duhu), se je v 19. stoletju množično obnovilo v protestantskih cerkvah v Ameriki in na začetku 20. stoletja je nastala današnja verska skupnost binkoštnih kristjanov.

Slovenski protestantski izseljenci so prišli v stik z binkoštniki v Ameriki že na začetku 20. stoletja. Leta 1933 se je v Prekmurje vrnila na obisk Marija Banfi, poročena z Ernestom Mihokom, misijonarjem madžarskega rodu. Med ljudmi se je začelo binkoštno gibanje in se razširilo še po nekaterih delih Prekmurja. Danes deluje tudi v ostalih delih Slovenije. Posamezna binkoštna cerkev je avtonomna in sočasno povezana z drugimi krajevnimi cerkvami na svojem območju. Krajevno cerkev vodi pastor. Pastorji s svojimi pomožnimi pridigarji iz vseh krajevnih cerkva sestavljajo sinodo, s starešinstvom vseh cerkvenih občin pa skupščino. Sinoda izvoli za dobo treh let predstojništvo, to pa iz svojih članov superintendenta ali predstojnika.

Zelo so dejavni pri razdeljevanju Svetega pisma. V ta namen sodelujejo z mednarodnim društvom za razdeljevanje Svetega pisma Gideon, prav tako so dejavni pri Svetopisemski družbi Slovenije. Društvo Gideon je doslej razdelilo Sveto pismo 50 milijonom ljudem po vsem svetu.

Število binkoštnikov ni točno evidentirano, ocenjujejo, da jih je po vsem svetu med 100 in 450 milijoni. V Sloveniji deluje 16 cerkvenih občin.

Binkoštniki krščujejo samo odrasle in ne priznavajo krsta otrok, zato tiste, ki so bili kot otroci krščeni v Katoliški, Evangeličanski ali Pravoslavni cerkvi, krstijo še enkrat s potapljanjem v vodo.

Evangelijska krščanska Cerkev

Evangelijska krščanska cerkev ima svoje začetke in korenine v biblijskem nasledstvu Jezusa Kristusa in apostolov ter cerkva, ki so nastajale na podlagi in v skladu z njihovim delovanjem. Kasneje najde svoje korenine in nasledstvo v cerkvah, nastalih v času reformacije in protestantizma, posebej iz gibanja, ki je izšlo iz Anglikanske cerkve, prav tako tudi iz gibanja iz katerega je na Nizozemskem leta 1609 nastala prva Baptistična cerkev. V Sloveniji imajo svoje korenine in nasledstvo v anabaptističnem gibanju 16. stoletja, v učenju in praksi Primoža Trubarja. Korenine imajo tudi v Baptističnih cerkvah, ki so nastale pred 1. svetovno vojno, v Binkoštnih cerkvah, Cerkvah svobodnih bratov in drugih svobodnih evangelijskih cerkvah. So del Evropske zveze baptistov in tudi vključeni v slovensko Evangelijsko partnerstvo, ki povezuje različne evangelijske cerkve in skupnosti. Ker izhajajo iz anabaptističnega gibanja tudi oni ne priznavajo krsta otrok, ampak (pre)krščujejo odrasle.

Jehovove priče

Jehovove priče ne moremo imeti za krščansko versko skupnost, saj ne verujejo v Sveto Trojico, kar je temelj krščanskega verovanja. Se pa imajo sami za kristjane, iz tega vidika jih tudi obravnavamo med krščanskimi religijami. Za začetnika skupnosti Jehovovih priče velja Charles T. Russel, ki se je rodil 16. februarja 1852. Leta 1878 je pojasnil, da je Gospod pridržal svojo božansko moč zase, da so mrtvi že vstali in kar ostane, je zbiranje še živih Gospodovih izbrancev. Leta 1897 je izdal svoj časopis Stražni stolp, ki izhaja še danes. Oznanjal je, da pekel ni nič drugega kot stanje brez zavesti. Na podlagi prirejenih izračunov iz Biblije je oznanil, da bo leta 1914 konec sveta.

Ker se leta 1914 njegova napoved ni uresničila, so ga nekateri resni raziskovalci Svetega pisma zapustili. Russel pa ni nehal upati in je po novem računanju postavil za leto pričakovanega konca sveta 1916. oktobra 1916 je umrl.

Njegov naslednik je bil Joseph Rutherford, ki je od leta 1919 razglašal, da milijoni tedaj živečih ne bodo nikoli umrli in da tista generacija ne bo nikoli prešla. Ob naraščanju organizacije je pojasnil, da bo le 144.000 ljudi doseglo nebeško slavo. Številni verniki pa bodo morali ostati zadovoljni kar z večnim življenjem na zemlji.

Od leta 1953 imajo Jehovove priče natančno določen program za delovanje po hišah. Vsaka priča naj bi bila usposobljena za učinkovito oznanjevanje na hišnem pragu. V 3 do 8 minutah naj bi pridigar pred vrati informiral prebivalce o namenu in nauku Jehovovih prič. Bistvo nauka je s pomočjo Svetega pisma dokazati, da je Božje kraljestvo blizu in da lahko iz Svetega pisma natančno spoznamo trenutek, kdaj bo nastopilo. Za biblično delo dobivajo Jehovove priče iz centrale v Brooklynu pisna in službena navodila, navodila organizacije in pravila o vedenju.

Jehovovim pričam še vedno ni uspelo obvladati in premagati nauk o zadnjih dneh. Konec sveta spet in spet prestavljajo, kar v njihovi sredi povzroča nejevoljo. Tukaj tudi najdemo razlog zakaj se nauk Jehovovih prič začenja obračati v smer zemeljskega kraljestva. Jehova bo uredil svoje kraljestvo na zemlji in priče bodo živele v tem kraljestvu.

Jehovove priče morajo biti poleg svoje pridigarske službe vsak teden na petih shodih. Večina shodov je v kraljestvenih dvoranah. Tam imajo vse obrede, na primer poroke in pogrebe. Tedenski študij Svetega pisma je najpomembnejši shod. Na shodih preberejo odlomke iz Stražnega stolpa, si v zvezi z njim postavljajo vprašanja in skušajo s pomočjo navedenih odlomkov Svetega pisma odgovoriti nanje.

Po lastnih trditvah naj bi bilo na svetu 8,3 milijona članov, v Sloveniji okrog 2000.

Kristusova cerkev bratov

Kristusova cerkev bratov je manjša krščanska skupnost; nauk je podoben baptističnemu. Ime bratje je nastalo kot dokaz, da v Božji skupnosti ni višjih in nižjih. Spoštujejo Sveto pismo, krščujejo le odrasle s potapljanjem. Pri spominskem obhajanju Gospodove večerje se spominjajo Kristusove žrtve na križu. Živijo preprosto, strogo, oznanjajo mir, prijateljstvo in bratstvo. Vsaka cerkvena občina je samostojna, med seboj se povezujejo. Ni skupnega poglavarja.

Krščanska cerkev Kalvarija

Krščanska cerkev Kalvarija je del mednarodnega gibanja krščanskih cerkva Calvary Chapel. Po vsem svetu je 1500 cerkva, vsaka ima svojo samostojnost. V Sloveniji je Krščanska cerkev Kalvarija registrirana od leta 2003 in ima sedež v Celju.

Člani se ob nedeljah zbirajo pri bogoslužju, kjer so osredotočeni na Božjo besedo in na slavljenje, s poudarkom na slavilnem petju. Verujejo v Sveto Trojico s poudarkom na delovanju Svetega Duha. Ne poznajo cerkvene birokracije, saj vodstvo Cerkve prepuščajo Svetemu Duhu. Verujejo, da se bo Kristusov drugi prihod zgodil še pred koncem sveta in, da bomo ljudje vzeti v nebesa pred njegovim opustošenjem.

Makedonska pravoslavna skupnost

Makedonska pravoslavna skupnost v Republiki Sloveniji se imenuje po sv. Klimentu Ohridskem. Po statističnih podatkih živi v Sloveniji okrog 4.000 makedonsko govorečih prebivalcev, ki se v glavnem izrekajo za Pravoslavne kristjane. Težava Makedonske pravoslavne cerkve je v tem, da si ne more pridobiti statusa avtokefalne cerkve. Vsaka posamezna pravoslavna cerkev namreč lahko pridobi status avtokefalne cerkve, če jo priznajo vse druge pravoslavne cerkve, ki so organizirane glede na narodno pripadnost. Makedonski pravoslavni cerkvi ne priznava avtokefalnosti Srbska pravoslavna cerkev.

V praksi se težava nepriznavanja avtokefalnosti pokaže v tem, da pred drugimi avtokefalnimi cerkvami zakramenti nepriznane cerkve praviloma niso veljavni.

Mednarodna krščanska skupnost

Mednarodna krščanska skupnost samo sebe razume kot del večje celote, vesoljne Cerkve, ki jo sestavljajo vsi posamezniki v tradicionalnih ali novejših cerkvah, če osebno zaupajo v Jezusa Kristusa, kakor o njem govori Sveto pismo.

Sveto pismo razumejo kot edino absolutno merilo verovanja in ravnanja. Mednarodna krščanska skupnost po teologiji izhaja iz Binkoštne cerkve, kar jo umešča v krog »evangelijskih kristjanov« (binkoštniki, baptisti in Kristusova cerkev bratov), v širšem smislu pa seveda tudi med protestante..

Novoapostolska cerkev

Prve skupnosti so nastale v začetku 19. stoletja v Angliji in na Škotskem ter na ozemlju sedanje Nemčije in Nizozemske.

Novoapostolski kristjani verujejo v troedinega Boga, ki želi pomagati vsem ljudem, prizadevajo si, da bi Jezusa postavili v središče svojega življenja. Cilje vere je, da bi bili s Kristusom zedinjeni ob njegovem ponovnem prihodu, ki ga je obljubil. Pomembni vsebini žive vere sta tudi misijonsko delovanje in dejavna ljubezen do bližnjega.

Poznajo krst, sveto zapečatenje s Svetim Duhom in sveto obhajilo, ki ga delijo pri bogoslužju po oznanjenem odpuščanju grehov. Posebne blagoslove delijo ob konfirmaciji, zaroki, poroki in jubilejnih obletnicah poroke.

Novoapostolska cerkev živi v Sloveniji od leta 1945. Svojo registracijo kot pravna oseba je dobila v začetku osemdesetih let. Bogoslužja so v Ljubljani in Mariboru. Od leta 1993 izdajajo časopis Naša družina.

Reformatorska krščanska cerkev v Sloveniji

Ena od cerkva, nastalih po reformaciji, je reformirana (Reformatorska) krščanska ali Kalvinska cerkev. To je švicarska protestantska cerkev; njen ustanovitelj je bil Jean Calvin (1509 – 1564), francoski reformator, ki je živel najdlje v Ženevi in tam vpeljal nov cerkveni red. Jedro kalvinizma je predestinacija. To je nauk, ki uči, da posameznik je ali pa ni izvoljen od Boga že od rojstva, kar se kaže v delovnih uspehih in bogastvu.

V Sloveniji so kalvinci prisotni v glavnem v Prekmurju, pri obredih v glavnem uporabljajo madžarščino. Ob zakramentov poznajo samo krst in Gospodovo večerjo. Gospodova večerja pri njih ne pomeni realne Kristusove navzočnosti, pod podobo kruha in vina, ampak kruh in vino samo spominjata na Gospodovo prisotnost.

Živi Bog se razodeva po Svetem pismu. Človek po Svetem pismu sprejema Božjo besedo z vero in se tako opravičuje ter se na ta način tudi zveliča. Reformatorska krščanska Cerkev šteje v Sloveniji približno 600 članov.

Reformirana evangelijska cerkev

Kot cerkev izhajajo iz tradicionalnega krščanskega nauka, kakor ga predstavljajo tri splošno sprejete stare veroizpovedi: nicejsko-carigrajska, apostolska in atanazijska.

Verujejo, da je sporočilo o Jezusu (evangelij) osrednja novica in dejanje Boga za vse ljudi. To sporočilo pravi, da nam Bog po Jezusovi nadomestni smrti izbriše vse napake. Samo po veri, to je zaupanju v Jezusa kot našega voditelja in predstavnika, brez kakršnih koli religioznih ali drugih dejanj, smo sprejeti pri Bogu. Zato so osredotočeni na evangelij in se tako imenujejo evangelijski kristjani.

Skozi čas tudi kristjani odstopajo od tega osrednjega sporočila, zato si prizadevajo, da bi ga ohranjali s pomočjo načel, ki so znana že iz reformacijskih časov: samo milost, samo Kristus, samo Biblija in samo vera. Ta načela so vodila tudi slovenskega reformatorja Primoža Trubarja. Zaradi takšne nenehne reforme cerkvenega življenja in verovanja se imenujejo tudi reformirana cerkev.

Starokatoliška cerkev

Starokatoliška cerkev je ena izmed redkih cerkva, ki je nastala z ločitvijo od Katoliške cerkve. Nastala je ob zavračanju dogme o papeževi nezmotljivosti in dogme o brezmadežnem Marijinem spočetju na 1. vatikanskem cerkvenem zboru (1869 – 1870). V nauku se prav v ničemer ne razlikujejo od Katoliške cerkve, razen v omenjenih dogmah. Ti dve dogmi pa ne vplivajo na bistvo krščanstva, saj vlogi papeža in Marije ne vplivata na bistvo krščanstva, ki je v veri v Sveto Trojico.

V Slovenijo so se ideje starokatolištva širile že pred drugo svetovno vojno, verniki so od 22. januarja 1924 pripadali Hrvaški starokatoliški cerkvi. V Ljubljani je bila leta 1931 ustanovljena podružnica zagrebške starokatoliške škofije. Število starokatoličanov v Sloveniji ne presega tisoč članov.

Zveza baptističnih cerkva v Republiki Sloveniji

V Sloveniji se je baptistično gibanje začelo širiti na začetku 20. stoletja. Znani pridigarji so bili Jurij Čater iz Hrastnika, Martin Hlastan iz Trbovelj in Vekoslav Korošec iz Ljubljane. Prva baptistična občina je bila ustanovljena leta 1923 v Trbovljah. Danes obstajajo baptistične cerkvene občine na Jesenicah, v Kranju, Ljubljani, Trbovljah, Celju, Murski Soboti, skupine pa so še v Mariboru, Velenju, Kamniku in Mengšu. Krsta otrok ne priznavajo. Vseh skupaj je v Sloveniji približno 600 baptistov.

Podobno kot adventisti tudi baptisti organizirajo dopisno svetopisemsko izobraževanje Evangelij v vsak dom. Baptisti v Republiki Sloveniji so člani evropske in svetovne Zveze baptistov. Podobne težave, kot pri binkoštnikih imajo tudi tisti člani, ki prestopijo iz Katoliške, Evangeličanske ali Pravoslavne cerkve, saj tudi baptisti ne priznavajo krsta otrok.

Razdeljenost krščanstva je priložnost za sodelovanje

Na razdeljenost krščanstva lahko gledamo z različnimi pogledi. Imamo jo lahko za prekletstvo, lahko pa gledamo nanjo pluralno v luči priložnosti medsebojnega sodelovanja. Če gledamo na razdeljenost v luči prekletstva, pomeni, da je zadeva za nas zaključena, saj se hitro ogradimo od stvari, ki so v naših očeh temne in brezizhodne.

Če gledamo na razdeljenost v luči medsebojnega sodelovanja, potem je lahko razdeljenost krščanstva za nas celo obogatitev. V zadnjih stotih letih je bil na področju medsebojnega sodelovanja storjen velik napredek. Leta 1937 je bil ustanovljen Ekumenski svet cerkva v katerem sodelujejo skoraj vse krščanske cerkve. Katoliška cerkev sodeluje kot opazovalka.

Velik napredek je bil storjen na 2. vatikanskem cerkvenem zboru (1962 – 1965), ko je koncil poimenoval druge krščanske cerkve kot »sestrske cerkve« (E 14).

Po koncilu se je razvilo ekumensko gibanje, ki združuje kristjane različnih veroizpovedi. Ker obravnavamo krščanske skupnosti, ki so prisotne na slovenskem območju je potrebno omeniti dr. Stanka Janežiča (1920 – 2010, ki je prav gotovo eden najbolj zaslužnih, če že ne najbolj zaslužen za razmah ekumenskega gibanja v Sloveniji. S svojim optimističnim pogledom na življenje in iskanjem dobrega v vsaki verski skupnosti je pokazal, da lahko ljudje kljub različnim pogledom na vero in na življenje sobivamo skupaj.

Pluralna družba, ki je navzoča tako v splošno družbenem kot verskem življenju je priložnost, da lahko ljudje z različnimi pogledi na določeno stvar in z različnimi pogledi na Boga skupaj sodelujemo in pripomoremo h kvalitetnejšemu sobivanju.

V času, ko se zdi, da Slovenci bolj tavamo v temi, kakor pa da bi sledili luči, so krščanske cerkve in skupnosti še toliko bolj poklicane, da s sodelovanjem in z močjo, ki jo črpajo od troedinega Boga, kažejo ljudem svetlo pot skozi bogastvo življenja. Ni potrebno čakati, da nas na to pot povabijo zgolj tisti, ki so na vodilnih položajih, ampak je za to odgovoren vsak, ki čuti, da lahko z Božjo pomočjo postane Božji sodelavec in sooblikovalec svetle in vesele poti življenja.

Viri:

Dolinar, M. France (ur.). 1991. 2000 let krščanstva. Ljubljana: Založba Mihelač.

Koncilski odloki. 1995. Ljubljana: Družina.

Kolarič, Juraj. 2005. Ekumenska trilogija. Zagreb: Prometej.

Škafar Vinko (ur.). 1998. Verstva, sekte in novodobska gibanja. Celje: Mohorjeva družba.

http://www.kalvarija.si

http://www.rec.si

[1] Opis posameznih verskih skupnosti je povzet iz literature in spletnih strani, ki so navedene pod prispevkom.

Preberite več

Pomembno je samo zavajanje državljanov by Uredništvo 24. 10. 2024 Neodločnost, zavajanje javnosti in prazne obljube so pokazatelj trenutnega stanja v državi, ki je na naštetih področjih iz dneva v dan slabše.

Ribiči Društva upokojencev Turnišče-Ptuj novi… by Uredništvo 9. 10. 2024 Tokrat objavljamo spregledano zgodbo o uspehu ribičev Društva upokojencev Turnišče-Ptuj, ki je tudi sicer zelo aktivno na številnih področjih.

Powered by Contextual Related Posts