Avtor:Amadej Jazbec
December je mesec, ko nas obiščejo t.i. dobri možje. Po vrsti si sledijo Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. Miklavž nas obišče v noči iz 5. na 6. december, Božiček na predvečer božičnega praznika, 24. decembra, Dedek Mraz ob izteku koledarskega leta, 31. decembra. Zaradi prilagodljivosti ljudem, se znajo vsi trije datumsko tudi prilagoditi. Dejstvo je, da si praviloma sledijo v omenjenem zaporedju.
Miklavž se umika agresivnemu Božičku
Če smo pozorni, lahko opazimo, da je prisotnost Miklavža iz leta v leto manjša, kar je treba pripisati vedno večji agresivnosti Božička. Tudi Dedek Mraz počasi izgublja svojo moč, vendar se še skuša obdržati kot eden izmed decembrskih dobrotnikov. Skrajna komercializacija decembra je v ospredje kot dominantno osebnost potisnila Božička, kar ni nič drugega kot dobro premišljena poteza trgovskih gigantov.
Božiček je namreč simbol potrošništva, Miklavž pa je simbol dobrote, predvsem v smislu sočutja za sočloveka. V kolikor bo Miklavž dokončno izrinjen kot decembrski dobrotnik, tvegamo stanje, ko bo človek dokončno usmerjen zgolj v samega sebe in v lastno zadovoljitev. To je v nasprotju s človekovim bistvom, ki naj bi bilo usmerjeno v ljubezen do bližnjega.
Božiček je brezplačna reklama za vse vrste prodajnih artiklov
Ko se sprašujemo o smislu določenih navad, se je vedno potrebno vrniti k njihovim začetkom. Do tridesetih let 20. stoletja je bil po vsej Evropi Miklavž edini decembrski dobrotnik. Leta 1931 so za reklamne namene Coca-Cole prvič upodobili Božička, v rdečih oblačilih z belo obrobo. Ta podoba je kmalu postala neplačana reklama za Coca-Colo. Kmalu je postal Božiček simbol nakupovanja in obdarovanja, tako da je danes pravzaprav paradni reklamni agent domala vseh trgovcev. Ime Božiček je prefinjena kraja Božjega imena, saj je ime ukradel dobesedno iz jaslic. Božji Sin, Jezus Kristus, se je rodil v jaslicah, kot majhen otrok, ljudje so ga naslavljali tudi kot mali Bog. Iz tega je Coca-Cola izpeljala ime Božiček.
Dedek Mraz je komunistična verzija Božička
Kar se tiče dobrotnika Dedka Mraza, zanj velja, da je komunistična verzija Božička. Ker je komunistična ideologija zavračala kapitalizem, posebej vse, kar bi spominjalo na Boga, so v Rusiji, skoraj vzporedno s pojavom Božička, izumili Dedka Mraza. Po 2. svetovni vojni je prišla v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji na oblast revolucionarna komunistična oblast, zato je naenkrat postal Dedek Mraz edini legalen dobrotnik. Z demokratizacijo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so si pri nas vsi trije dobrotniki pridobili »domovinsko pravico«.
Miklavž nosi primat originalnega dobrotnika
Originalni in prvotni dobrotnik je torej Miklavž, ki je tudi izpričana zgodovinska osebnost, zato si bomo ogledali njegov kratek življenjepis in pomen, ki si ga je pridobil za časa svojega življenja.
Ime Miklavž je poslovenjeno ime Nikolaj, ki je grškega izvora. Grški izvirnik imena Νικόλαος (Nikolaos), pomeni, zmaga ljudstva. Rodil se je med leti 270 in 286 v Patari v današnji Turčiji, umrl pa je v Miri, 6 decembra med 326 in 351, prav tako v današnji Turčiji.
Dobrotnik je postal, ker je svoje premoženje razdelil ubogim
Rodil se je kot dolgo pričakovani otrok, saj oče in mati sprva nista mogla imeti otrok. Vzgojila sta ga v pobožnosti in ga poslala v dobre šole. Nikolaj je živel zgledno, posvetil se je spoznavanju Boga. Njegov stric ga je posvetil v duhovnika. Ravno v tistem času sta mu starša umrla zaradi kuge. Podedoval je veliko premoženje, ki pa ga je razdelil med reveže. Ravno ta gesta je bila odločilna, da so ga kasneje začeli častiti kot dobrotnika.
Ko je bil v Miri izpraznjen škofovski sedež, se pristojni niso mogli zediniti, koga bi lahko izvolili na izpraznjen škofovski sedež. Zbrali so se k molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, da naj bo škof tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. Nikolaj, ki o tem ni nič vedel, je naslednji dan prvi stopil v cerkev in takoj so ga postavili za škofa.
Miklavž naj bi se na koncilu v Niceji celo stepel
Nikolaj je živel v dveh različnih obdobjih za Cerkev. Do leta 313 je bilo še s strani Rimskega cesarstva krščanstvo preganjano. Za časa cesarja Dioklecijana je bil tudi on vržen v ječo, kjer mu je grozila celo smrt. Medtem je postal cesar Konstantin, ki je leta 313 kristjanom priznal svobodo. Zato se je Nikolaj lahko vrnil v Miro, kjer je nadaljeval s svojo škofovsko službo.
Zgodovinsko dejstvo je, da je Nikolaj sodeloval na prvem ekumenskem koncilu v Niceji, leta 325. Takrat je bilo aktualno vprašanje krivega nauka, ki ga je širil duhovnik Arij. Po njegovem Jezus naj ne bi bil pravi Bog in pravi človek, ampak nekaj vmes, kot nekakšen polbog. Po nekaterih virih naj bi Nikolaj Arija celo fizično napadel, zaradi česar naj bi ga za nekaj časa zaprli. Malo za tem naj bi se udeležencem koncila prikazala Devica Marija in ukazala, da morajo Nikolaja izpustiti.
Po koncilu je nadaljeval škofovanje v Miri. Umrl naj bi 6. decembra, vendar ne vedo točno, katerega leta. Njegov smrtni dan velja danes za njegov godovni dan, zato tudi na ta dan danes nosi otrokom darila.
Legenda o treh obubožanih hčerah
V zvezi z Miklavževim življenjem so nastale številne legende, ki pa jim ne moremo pripisovati zgodovinske zanesljivosti. Ena izmed legend govori o tem, da je tri obubožane device obvaroval sramote. Legenda govori o obubožanem plemiču in o njegovih treh hčerah, ki so živele v bližini njegove domače hiše. Ker ni imel dovolj denarja, da bi hčeram zagotovil dostojno poroko, je sklenil, da jih bo poslal v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel vrečico zlatnikov in jim s tem zagotovil dostojno poroko.
Adventni čas je tudi čas sočutja
Miklavžev god se obhaja v adventnem času, ko se Cerkev pripravlja na praznik Jezusovega rojstva. Beseda advent je latinskega izvora in sicer adventus, kar pomeni, prihod. Štirje adventni tedni, namreč pomenijo pričakovanje Kristusovega prihoda na svet, kar praznujemo 25. decembra.
Prvotno je bil adventni čas namenjen poglobljeni molitvi, postu, očiščevanju (spoved) in dobrim delom. Miklavžev god je zato še posebej namenjen spodbudi k dobrim delom, kar pomeni, da smo ljudje še bolj sočutni drug do drugega. Včasih so bili otroci še posebej ranljiva skupina ljudi, zato jih je Miklavž enkrat na leto, vsaj nekoliko razveselil. Redkokdaj so si lahko privoščili kakšen priboljšek, kar si lahko danes otroci privoščijo na vsakem koraku.
»Miklavž, prinesi mi bankomat!«
Včasih je bilo v navadi, da je Miklavž v noči iz 5. na 6. december nastavljal na hišne okenske police jabolka, suho sadje ali kakšen hlebček. Ko so otroci zjutraj zagledali Miklavževa darila, so se zelo razveselili. Da bi se danes kdo od sodobnih otrok tega razveselil, verjetno ni mogoče pričakovati niti v sanjah.
Razliko med pričakovanji otrok včasih in pričakovanji otrok danes nam lahko osvetli prošnja, ki jo je nedavno nazaj izrazil neki otrok, ko je pisal Miklavžu. Med drugim mu je namreč napisal: »Miklavž, prinesi mi bankomat!«
S tem smo se dotaknili bistvenega problema, o katerem smo pisali še v začetku, ko smo obravnavali problematiko Božička. Danes je namreč v ospredju agresivno potrošništvo, ki ne pozna nobenih meja. Več, kot imamo, več si želimo. Ob željah starejših, se, žal, navdihujejo tudi otroci. O skromnem obdarovanju, ki je bilo aktualno še pred nekaj desetletji, danes ne moremo več govoriti.
Obljube o sreči na vsakem koraku
Že od konca novembra dalje, pa vse do božiča, lahko spremljamo ogromne množice, ki dobesedno okupirajo trgovske centre. Na televiziji, radiu, spletu in še marsikje, lahko gledamo reklame, ki nas prepričujemo, da bomo srečni, če bomo imeli vse, kar nam ponujajo. Skratka, tiho in spokorno adventno pričakovanje božičnega praznika, se je umaknilo agresivnemu trušču »veselega decembra«.
Vse, kar je ostalo od adventnega časa so zunanja znamenja adventnih venčkov, ki pa, bolj kot za molitveno pripravo na božič, služijo za dekoracijo stanovanj, trgovskih centrov, gostinskih lokalov, ipd.
Je tudi Cerkev »podpisala kapitulacijo« pred Božičkom?
Zdi se, kot da je tudi Cerkev »podpisala kapitulacijo«, saj tudi iz ust pastirjev ni veliko slišati o pravem in predvsem poglobljenem pomenu adventnega časa. Da je bil adventni čas tudi čas posta, se spomnijo samo še starejši ljudje. Tudi Miklavževo obdarovanje postaja vse bolj zunanji dogodek, kjer se poziv k sočutju vse bolj umika in prepušča Božičkovi logiki. Namesto, da bi bil december čas tihega pričakovanja, postaja predvsem za duhovnike, najbolj stresno obdobje.
Bistvena težava je v tem, da ljudje skoraj nimajo več nikogar, ki bi jim dajal zgled za pravo smer na poti življenja. Dokler bo trgovska miselnost prevladovala nad miselnostjo Svetega Duha, pomeni, da se je krščanstvo že umaknilo na stranski tir. V nasprotju s trgovci, Bog deluje nevsiljivo in počasi. Če ga ljudje ne želimo, se nam ne bo vsiljeval, ampak se bo umaknil.
Bog v enem človeku je močnejši, kot pa pokvarjenost sedmih milijard ljudi
Kljub vse bolj poganski zunanji podobi zahodnega sveta, Bog ni dvignil rok stran od človeka. Še vedno želi priti v srca tistih, ki to želijo. Na nekih duhovnih vajah je bilo rečeno: »Če je sedem milijard na svetu pokvarjenih, pa med njimi obstaja samo eden, ki nosi v središču srca Boga, svet ni obsojen na propad, kajti Bog v enem človeku je močnejši, kot pa pokvarjenost v sedmih milijardah ljudi«.
Naj bo ta misel za nas spodbuda, da je tudi danes možno živeti v tihem pričakovanju adventa, kljub noriji »veselega decembra«.
Prav tako je možno izkazovati sočutje po zgledu svetega Miklavža kljub potrošniški agresivnosti Božička. Ljudje smo vedno postavljeni pred izbiro: ali se bomo prepustili toku čredne miselnosti ali pa bomo alternativa, ki zna razmišljati malo drugače. Zgled svetega Miklavža in mnogih drugih, ki so živeli v ljubezni, lahko tudi nam vžge ljubezen, ki izhaja iz Boga. Kdor zares ljubi, ljubezni ne more živeti sam zase, ampak ga ljubezen sama žene, da jo podari tudi drugim. Od nas je torej odvisno ali bo Miklavž, kot simbol dobrodelnosti in sočutja, izgubil boj za obstanek ali pa bo v tem boju zmagal.
Powered by Contextual Related Posts
