
Avtorica: Katja Gantar
Dejstvo je, da je samomor med prebivalci katere koli države na svetu prisoten skozi vse leto, prav vsak mesec. Pogosto se v prazničnem času bere, da je stopnja samomorov med prazniki najvišja. Statistični podatki kažejo, da temu ni tako, da gre za nekakšen mit, ki ga predvsem mediji vsako leto pridno razpihujejo. Seveda to ne pomeni, da v času praznikov samomorov ni, da ni najrazličnejših stisk in tegob. Seveda so. Morda so duševne, finančne in druge stiske med prazniki res večje, vendar jih samomor ne zapečati večkrat kot sicer.
Mesec ljubezni je tudi mesec samomorov
Največ samomorov se zgodi po praznikih, po koncu vikenda (v ponedeljek) in sredi spomladi (aprila in maja). Nacionalni inštitut za javno zdravje pravi: »Kar se tiče samomorov v decembru oziroma v prazničnih dneh, na Inštitutu za varovanje zdravja opažajo, da število le-teh od druge polovice leta proti decembru postopoma upada, potem se januarja začne postopoma povečevati, dokler aprila in maja ne doseže vrha. Krizni niso le prazniki, temveč vsak prosti čas, ki prinese pričakovanja, da bo nekaj drugače … Največ samomorov je spomladi, ko je razlika med zadovoljstvom drugih ljudi in lastnim občutkom nesreče največja.«
Pravočasno prepoznavanje osebnih stisk in strokovno ukrepanje ob kakovostnem informiranju predstavlja najboljšo obliko preventive na področju samomora. Vsak od nas – tudi tisti, ki jih ne pestijo tovrstne težave – lahko posredno predstavlja del rešitve na tej poti. Morda lahko čisto slučajno prepoznamo skrite samomorilne težnje znanca ali družinskega člana in črn scenarij z zrelim ukrepanjem obarvamo svetleje.
Kako zgledajo samomorilne težnje?
Največji delež oseb, ki storijo samomor, pred tem zavestno ali nezavedno opozarja okolico na svoje namene. Večkrat se tovrstnih namenov niti bodoči storilec dobro ne zaveda, saj se – kadar ni ustrezne zdravniške obravnave in/ali podpore okolice v stiski – samomor »zgodi« kot logično sosledje dogodkov.
Ker je samomor nekaj, na kar lahko družba vpliva, je izredno pomembna ozaveščenost vsakega posameznika in posameznice glede te teme. Kadar opozorilne znake, ki lahko sicer trajajo leta in leta, prepoznamo, jih vzamemo resno in ustrezno ukrepamo, lahko prijatelju, znancu ali bližnjemu pokažemo ali nakažemo pot, kjer samomor ne bo rešitev. Oziroma pot, kjer samomora kljub vsem izzivom življenja sploh ne bo.
Ena od najboljših prijateljic samomora je depresija, ki jo je neglede na starost obolelega potrebno vzeti resno. Depresija se pojavlja tudi med mladimi in je večkrat mnogo več kot le »prehodno uporniško najstniško obdobje«. Kadar je depresija prepoznana, jo je mogoče zazdraviti ali ozdraviti. Prav tako pa so tudi morebitne čustvene krize posameznika manj nevarne, kadar so opažene in obravnavane. Včasih pomaga že odkrit zaupen pogovor z bližnjim ali morda osebnim zdravnikom, da se hipna stiska zmanjša; mnogokrat pa je potrebna dolgotrajnejša zdravniška obravnava.
Tri četrtine vseh oseb, ki naredijo samomor, pred samim dejanjem o svoji nameri opozorijo enega od bližnjih, zato je potrebno vse samomorilne grožnje, prav tako poskuse samomora, jemati nadvse resno.

Govorjenje o smrti ali pisanje oporoke sta lahko opozorilni dejavnik
Okoli polovica ljudi, ki stori samomor, si je pred tem že poskušala vzeti življenje, zato je te ljudi treba ves čas jemati resno, saj spadajo v t. i. rizično skupino.
Osebe, nagnjene k samomoru, tudi pogosto odkrito ali prikrito govorijo o njem tako, da med svojo komunikacijo pogosto uporabljajo fraze, ki namigujejo na smrt; na primer: »Najraje bi kar umrla«, »Mojim bi bilo bolje, če me ne bi bilo«, »Najraje bi kar nekam izginil …«. Ljudje, ki so nagnjeni k samomoru, včasih dajejo tudi vtis, kot da se poslavljajo.
Druga stvar, ki jo je potrebno vzeti resno, je nenadno urejanje življenjskih zadev in nevsakdanja dejanja posameznikov. Ljudje, ki razmišljajo o svojem koncu, pogosto pred tem želijo urediti svoje poslovne, denarne in druge zadeve. Podarjanje lastnine, različnih dragocenosti pospešeno poplačevanje dolgov ali pisanje oporoke so lahko opozorilni dejavniki za samomor.
Prazniki so včasih tako prazni …
Prazniki so, čeprav naj bi bilo drugače, večkrat prazen odsev še bolj prazne družbe. Tisti, ki jih pestijo različne duševne stiske, lahko navidezni blišč jemljejo preveč dobesedno, s tem pa se stiske lahko le povečajo. Bodimo v teh dneh – pa seveda potem še bolj – malce bolj pristni kot včeraj, malce bolj odprti in dosegljivi sebi in okolici, četudi to pomeni, da pokažemo s kakšno od svojih napakic malce več človečnosti. Če bi svoje misli in čustva nosili bolj na dlani, bi imeli medsebojni odnosi lažjo nalogo, manj bi bilo brezplodnega branja misli in manj osamljenosti. Tako bi lahko bilo vse leto bolj radostno in veselo, ne le največkrat plehko veseli december.
