Naprej na vsebino

Smo preveč ali premalo egoistični?

Avtor: Klara Vaš

»Le kaj bodo drugi rekli?!« je zelo običajen stavek, ki spremlja skoraj vsakega. Na trenutke se zdi, da si prav ne upajo, nočejo, ne zmorejo povedati na glas, kaj si v resnici mislijo, ker jih je strah, sram in seveda, ker je veliko lažje shajati s tem, da si »ovca«, kot pa večni nergač.

Ta »veseli« december v ljudeh prebudi tako dobro kot slabo, a nekje vmes izgubijo razume, sebe, odgovornost in iskrenost. Vse je usmerjeno k temu komu kakšno darilo, če sploh, kakšne vrednosti, kaj bo na mizi za tisti božični večer, a bo zaključek, kje bo in zakaj bo … Dnevi so prenatrpani z množico dogodkov, ki so sami sebi namen, nihče pa ne upa na glas reči – ne da se mi. Vprašati, zakaj je vse to potrebno. Želi si le mir in da vsaj enkrat ne bi v trgovini stal na blagajni, ker so osebki pred njim prepričani, da bo konec sveta.

Nekaj dni nazaj je po spletu zaokrožila »peticija« o bojkotu enega večjega trgovca v Sloveniji, ker naj ne bi dovolil v božičnem času kraljem ulice prodajati časopis pred trgovino. Pa so se ljudje zgražali in druge pozivali naj ne hodijo kupovati tja. Rezultat – nič se ni spremenilo, ker si je redko kdo pod ta poziv upal napisati –prav je. Pa ne zaradi tega, ker bi imel kaj proti brezdomcem, ampak zaradi lastnega egoizma, ker ko greš v trgovino se ti ne da ukvarjati še z nekom, ki te bo ogovoril in preusmeril trenutni tok misli, ki je prepoln ne vem česa in definitivno ne deluje v polni pari. Dejstvo je, da nekdo, ki mu je mar, bo sam poiskal te kralje ulice in dal, drugi bodo pa ali odvihrali mimo, ter gospoda še malce podučili, naj si najde resno službo ali pa dali tisti prispevek, mogoče tudi tisti del, ki bi ga imeli za kruh, ki ga zdaj ne bodo mogli kupiti, ker jih je sram, da bi priznali, da ne morejo, ker na nek čuden način sočustvujejo. Vsekakor večina ljudi ob teh »tihih« prodajalcih začuti stisko, kar se potem odraža tudi pri nakupu, nehote. In očitno se dotični trgovec tega zaveda. Moram pa priznati, da sem sama tudi bila »ogovorjena« s strani teh trgovcev in ravno pred eno izmed trgovin osovraženega trgovca in ker nisem imela drobiža, sem bila deležna plaz žaljivk in nasvetov kako naj živim. Torej tam kjer je dim je tudi ogenj. Zato bom ravno zaradi poteze dotičnega trgovca še raje hodila k njim, ker sem egoistična in zelo ponosna na to.

A kje je meja? Ata so nas učili, da je treba biti ponižen, da ne smeš delati stvari samo sebi v korist, da se je potrebno žrtvovati, vsako nedeljo hoditi k maši in poslušati kaj gospod govore, ker bom druga bila pogubljena. Učili že mogoče, a pri meni očitno uporabili premalo debelo palico ali pa bili premalo vztrajni. Zakaj bi morala biti ponižna? Spoštljiva ja, a zakaj za vraga bi se klanjala vsakomur in povsod. Nisem ovca, ki dela tisto, kar večina, ker sem tudi preveč lena, da bi čas zabijala za večno kimanje. Zakaj ne bi smela delati stvari, ki so meni v korist? Če bi vsi znali biti kanček malo bolj egoistični, bi bilo dovolj za vse. Mogoče na videz zgrešena logika, a deluje. Če imamo zdaj vrečo polno bombonov, ter če mene skrbi, da ne bom imela toliko kot je meni OK iz te vreče ne bom dobila nič, ker si bodo drugi razdelili, jaz pa bom bentila, zakaj je tako in krivila vse po vrsti. Če si bi si vzela toliko kot jaz mislim, da je v moji koristi in bi vsi dobili toliko kot sami mislijo, da je njim OK, ter ne rabijo skrbeti še za druge, bi imeli vsi dovolj. Nihče ne bi več grabil še za tiste, ki se še rodili niso, ker bi v sebi imel mehanizem »bo že poskrbel zase«.

In zakaj bi se jaz morala žrtvovati? A ni že to Jezus naredil? A ni bilo njegovo bistvo, da nas odreši? Pekel ali nebesa? Tisto, kar sem si zaslužila? Vsak mora enkrat plačati svoje račune. In to je odgovornost, ki jo sprejmem. Ne razumem pa logike, da se moraš žrtvovati ali za otroke, starše, podjetje? Zakaj za vraga? Kot staršu je tvoja odgovornost, da vzgojiš otroke, jih spraviš h kruhu, jih brezpogojno ljubiš. In če to opraviš dobro, boš ustvaril odraslo odgovorno osebo. To je tvoja dolžnost od trenutka dalje, ko si se odločil, da boš to malo bitje spravil na svet. V dobrem in zlu … Če pa si svoje delo niso opravil dobro, potem sprejmi posledice in ne jamraj, da je otrok nemogoč. Ti in samo ti si tisti. Kakšen karakter, kakšno posebno psihično stanje … tvoj je, naredi tisto kar je prav. In če to narediš, se ne žrtvuješ, ni strahu, da te bo na stara leta pozabil. Spoštovanje rodi spoštovanje, ukazovanje pa ne. Skrb za starša – če so svojo nalogo dobro opravili se ne boš niti vprašal, če se žrtvuješ, ampak bo dejanje spontano in niti enkrat ne boš pomislil na to. Če niso – imaš samo dve možnosti: 1. se »žrtvuj« in bodi tiho ali 2. poskrbi le zase. Zakaj bi se za službo žrtvoval? Če nekaj delaš s srcem ni to žrtvovanje, ampak veselje, če tega ni, zamenjaj službo. Res ni novih na vsakem koraku, ampak tudi zdravje na raste na vsakem drevesu. Kaj koristi polen bančni račun, če ga nimaš s kom in kje porabiti. Tega v grob nekako ne moreš odnesti in ti tam nekako ne bo nič koristil? Živiš danes, tu in zdaj?

Torej zakaj ne bi bili zdravo egoistični? Vsak človek mora začeti pri sebi, biti egoističen, da ima najprej rad samega sebe, mora znati najprej poskrbeti zase, mora znati bit iskren do sebe, ker le na ta način bo znal iskreno ljubiti druge, poskrbeti za druge in biti iskren do drugih.

Časi se spreminjajo in mogoče je čas, da poleg vseh partizanov, Nemcev, domobrancev in še koga, pokopljemo tudi tisti občutek Cankarske matere, ki se za vse žrtvuje, a s tem dela le slabo. Čas je za dobro in čas je za nas. Naj vas ne bo strah na glas povedati kaj misliti, kaj čutite in kaj želite. Verjemite presenečeni boste.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice