Naprej na vsebino

Samozadovoljevanje je greh!

Avtor: Klara Vaš

Po definiciji je spolnost eden izmed temeljev človeške narave, je sestavni del osebnosti, je v sami globini človekove ustvarjalnosti, je dopolnjujoč del človekove rodovitnosti, ki se je ne da zatajiti, ali odmisliti in je potrebno nanj gledati kot na vrednoto. A vendar je nam uspelo iz spolnosti narediti tabu temo, je vpeljati v vero in ji odvzeti pomen, ter bistvo.

Smo popolnoma psihoseksulano nezreli

Preprosto je izginilo neznano kam dejstvo, da je zdrava intimnost najvišja vrednota psihoseksualne zrelosti in se nanaša na občutke bližine, povezanosti in topline v odnosu. Intima je tesen, zaupen in ljubeč osebni odnos z drugo osebo, ki zajem globoko povezovanje in dejavno izražanje človekovih misli, občutkov (seksualnost) in čustev (čustven vidik, socialni vidik in duhovni vidik posameznika), ki so dokaz zaupnosti in ljubezni. Roko na srce je zelo malo ljudi, ki je zmožnih imeti zdravo intimnost in so po definiciji psihoseksualno zreli. Večino jih je, oziroma nas je nezrelih. Kar pomeni, da nismo zmožni v svojem življenju istočasno povezovati vseh osnovnih sestavin človekove spolnosti (spolni nagon, erotičnost in genitalnost). Smo pa zmožni verjeti, da mi to obvladamo in da smo se vse naučili. Na področju spolnosti smo ostali še kar najstniki, ki so prepričani, da vedo vse in da se jim ničesar več ni potrebno naučiti, ker oni to obvladajo.

Takšno vedenje in razmišljanje je sicer razumljivo do konca adolescence, kasneje prinaša v človekovo življenje le bolečino in mu jemlje možnost za normalno ljubezensko življenje ob partnerju s katerim bi si lahko zgradil polno ljubezensko življenje, kjer bi ustvaril dinamiko, ki bi vodila k zakonskim in kasneje družinskemu življenju, polno bližine, povezanosti, topline in iskrene ljubezni. Se pa redno ločujemo in iščemo krivce v drugih.

Psihoseksualno nezrel človek tudi ni zmožen obvladovati svoj spolni nagon. Njegovi spolni odnosi so brez čustvene povezanosti s partnerjem (Loči kaj je seks in to lahko počne s komerkoli, kadarkoli, če je le kemična povezanost, ter kaj je ljubljenje, to ima rezervirano le za partnerja, ob katerem čuti tudi neko drugačno povezanost, sam jo poimenuje ljubezen.), je promiskuiteten, egocentričen v ljubezenski vezi, agresiven, neprilagodljiv in v skrajnih primerih tudi spolno devianten. Seveda večina svoj spolni nagon obvladuje, vse dokler … do trenutka, ko so tudi tu krivi vsi za vse, ter bi v resnici bilo potrebno le prevzeti odgovornost.

Močno smo zašli in se tega niti ne zavedamo

Najbolj iskrene debate, ki jih zmoremo so ali v anonimnosti ali po nekaj kozarcih rujnega. A vendar je zelo težko javno in na glas priznati, da imamo težavo.

Kadar politiki preigravajo partizane in domobrance se zgražamo in navijamo ali za ene ali za druge, težko pa v to enačbo vpeljemo dejstvo, da smo še vedno povojna generacija. Ljudje, ki so preživeli II. svetovno vojno so danes mladi tudi 75 + let. Njihovi otroci so stari 45 +, vnuki pa 20 +, pravnuki pa še jih ni, ali so majhni otroci. Žal pa psihologija uči, da more preiti 4 generacije, da se stvari spremenijo. Pozabljamo, da je veliko žensk med vojno bilo posiljenih in da kljub spolni revoluciji v 70 letih ta travma ni bila pozabljena, le o njej se ni govorilo, le čutilo se je in se še. Anomalij je ogromno in žal se le obsoja in prehaja v ekstreme.

Foto: Pixabay

Spomnite se, kolikokrat ste že slišali zgodbo, da so fantke, ali deklice, ki so se kot majhni otroci otipavali tepli po rokah. Pa je to zgolj normalni spolni razvoj otroka. Otrok se je s tem naučil, da nekaj z njim ni OK. Govoriti o tem, da se nekdo samozadovoljuje je bogokletno in perverzno. Najstnik, ki to počne v večini doživi zgražanje. Sporočilo, ki ga na ta način dobi je, da je z njim nekaj narobe, da je spolnost nekaj narobe. Bog ne daj, da ta isti najstnik gleda pornografijo. Ga je nujno potrebno peljati k zdravniku, k duhovniku, ker ga je obsedel zli duh in bo postal odvisen od tako grešne zadeve. Odvisen in zmeden bo postal izključno zaradi tega, ker se nihče z njim ne pogovori, ker vse informacije o spolnosti dobi iz pornografije. Vmes pa zaradi prepovedi masturbiranja ne sme čutiti kar čuti, ampak tisto kar se spodobi, če je prav ali ne.

Žalostno je, da se pripiše le fantom, da se samozadovoljujejo in se s tem puncam sporoča, da to ni OK, da je to nekaj kar ne sme početi. Pa temu ni tako. Samozadovoljevanje je del odraščanja, nujen del, ki ga mora vsak otrok doživeti in preživeti. Tudi punce. A je veliko lažje si zakrivati oči in govoriti, da se punce slučajno nekaj naslanjajo ob rob mize, stola, da so slučajno zelo, zelo dolgo pod tušem … Zelo hudo je, če se deklico dobi pri tem, da se otipava, ker pogosto doživi val prepovedi in zgražanj, iz česar ona sliši le to, da je naredila nekaj najbolj groznega, da je zaradi tega ona grozna in nevredna.

Rezultat vseh teh prepovedi, skrivanj, zatiskanj oči je, da se bo po 4 generaciji spremenilo zgolj to, da bo spolnost izgubila prvoten namen – da je del intime, del v kateri človek pride v stik s samim sabo. Ljudje smo žal tisti, ki iz preprostih stvari delamo tabuje in zgodbe, kot da drugega ne bi imeli za početi. Spolnost sama kot takšna je zapisana v človeku, tega se ne da spremeniti, je intimna stvar partnerjev in nikogar drugega. Kako je kdo zadržan in sramežljiv je stvar posameznika. Vse pa se začne v otroštvu in na napačno naslovljenih razvojnih mejnikov. Tako ovire nastanejo, ko se ljudje s podobnim mišljenjem o spolnosti in spolnih igrah združijo in svoje prepričanje skušajo vsiliti drugim. Karkoli že počnemo v življenju je potrebno vedeti, da smo si ljudje različni in da vsakomur ne paše vse in prav je tako, to nas dela individuume.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice