
Avtor:Amadej Jazbec
V resnici naslov ni čisto točen, ker Bog pravzaprav človeku ni tako blizu, kot smo ljudje npr. blizu nekemu človeku ali neki stvari. Bolj točno bi bilo, če bi zapisali, da je božič praznik, ko obhajamo spomin na to, da je Bog v središču vsakega človeka in njegove osebne življenjske zgodbe. Če pa je Bog v središču, pomeni, da izraza »blizu« ali »najbližje«, ne povesta toliko, kot pa, če rečemo, da je Bog v središču in v samem bistvu človekovega življenja. Pri tem mislimo na človekovo življenje v vsej razsežnosti: telesni, duševni in duhovni.
Spomin ni samo spominjanje preteklega dogodka
Na božični praznik obhajamo spomin na rojstvo Božjega Sina. V zvezi s tem se je potrebno nekoliko ustaviti tudi ob izrazu »spomin«, kajti ko govorimo o spominu, navadno mislimo na nek dogodek, ki se je zgodil v preteklosti. Spominjanje nekega dogodka je za nas tako pomembno, da se ga spominjamo tudi v sedanjosti. Če se npr. 25. junija spominjamo na razglasitev slovenske državnosti, je to spomin na dan, ko je takratna slovenska skupščina, leta 1991, razglasila, da je od tistega datuma naprej Slovenija samostojna. Ta dogodek ni zgolj zgodovinski spomin, ampak se uresničuje tudi danes, saj je Slovenija še vedno samostojna.
Podobno lahko govorimo tudi o božiču, kot spominu na Jezusovo rojstvo, čeprav gre v tem primeru za še bolj posedanjen spomin, kot v primeru slovenske državnosti. Na božič, torej 25. decembra, se spominjamo na dogodek, ko se je prvič in edinkrat v človeški zgodovini rodil Bog v človeški podobi. Bistvo pri tem prazniku je, da gre za Božje učlovečenje.
Bog prihaja med nas kot človek
O učlovečenju sicer govorimo že pri Jezusovem spočetju v Marijinem telesu, česar se spominjamo devet mesecev prej. Ker smo ljudje vizualna bitja in, ker otrok doseže prvo samostojnost, ko se loči od materine popkovnice, zato tudi Jezusa, kot Boga v človeški podobi, še posebej počastimo na božični praznik.

Lahko rečemo, da je Bog sestopil iz bivanja na Božji način v človeški način bivanja. Pri tem ne gre za to, da je Bog postal posameznik med človeško množico, ampak je vstopil v življenje slehernega človeka. Bog je s svojim učlovečenjem vstopil v človeško realnost, v vse možne zgodbe ljudi, med ljudi, ki so že del zgodovine, ki zgodovino še ustvarjajo in tiste, ki se bodo na zemlji pojavili v prihodnosti.
Kaj je bistveno sporočilo jaslic?
O tem nam najbolje govorijo jaslice, ki si jih vse prevečkrat predstavljamo preveč romantično. Vsako leto sicer radi postavljamo jaslice, jih hodimo občudovat po cerkvah ali kam drugam, vendar je navadno vse kar odnesemo od njih to, da rečemo, da so »bile lepe«. Jaslice, v katerih je v središču Božje Dete, nas usmerjajo v globlje sporočilo, ki pa ga lahko razberemo predvsem iz zgodovinskih dejstev v času Jezusovega rojstva.
Zgodovinsko je izpričano, da je bil Jezus rojen v času rimskega cesarja Avgusta. Cesar se je odločil, da bo preveril, koliko prebivalstva je v njegovem cesarstvu. O tem nam govori Lukov evangelij, ki pravi, da je »prišlo od cesarja Avgusta povelje, naj se popiše ves svet« (Lk 2,1). Pod izraz »ves svet« je mišljeno celotno rimsko cesarstvo.

V popis prebivalstva sta cesarja verjetno vodila dva motiva. Prvi je ta, da bi z domnevno visokim številom prebivalstva lahko pred njegovimi nasprotniki dajal vtis, da je močan, tako da bi se ga drugi bali. Drugi motiv je, da je dejansko preveril, koliko ima ljudi na razpolago za bojevanje v morebitni vojni.
So dogodki povezani z jaslicami zares romantični?
Dejstvo, da je bila Marija v visokem stadiju nosečnosti, je bila tako za Jožefa kot Marijo, težka okoliščina. Živela sta v Nazaretu, Jožef je bil po rodu iz Betlehema, kar je bil razlog, da sta se morala skupaj z Marijo odpravit na pot v Betlehem. Iz Nazareta do Betlehema je približno 150 km. Danes marsikatera ženska ne bi zdržala toliko kilometrov vožnje z avtomobilom, Marija in Jožef sta po vsej verjetnosti pot prehodila peš ali pa na kakšnem osličku.
Že pot v Betlehem in vživljanje v njun položaj, nas lahko odvrne od vsake romantike in nas usmeri v njuno trpljenje, ki sta ga morala zaradi tega pretrpeti. Ko sta končno prispela v Betlehem, bi se jima zagotovo prilegel počitek v kakšnem udobnem stanovanju, vendar tudi tega nista bila deležna, ker je bilo vse zasedeno. Verjetno bi se celo našlo kakšno mesto, če bi imela dovolj denarja, vendar, kakor danes, je tudi takrat denar krojil usodo ljudi, tako tudi usodo Marije in Jožefa.
Betlehem – hiša kruha
Poročilo o Jezusovem rojstvu poroča, da je Marija, potem ko je rodila, Jezusa »položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7).Iz navedenega je razvidno, da sta Jožef in Marija dobila prostor v hlevu, med živino. Jasli so prostor, kamor se daje krma, iz katere se hranijo živali.
Marijina položitev deteta Jezusa v jasli simbolno pomeni, da je Jezus postavljen na razpolago v hrano, saj se iz jasli krmi živina. Na to nas opozori tudi pomen imena mesta Betlehem, saj njegov prevod pomeni »hiša kruha«. Tako smo prišli do bistvenega sporočila božičnega praznika, ki je v tem, da se Bog daje v hrano vsem ljudem; tudi ljudem, ki imajo do njega živalski odnos.
Dejansko so ljudje izkazali živalski odnos, ko so ga tri desetletja kasneje križali na povsem nečloveški način. Ne glede na to, kaj si ljudje mislijo o Jezusu, kaj z njim delajo, on se vedno svobodno prepušča v človeške roke.
Bog se nam danes daje v hrano
Dan pred njegovim križanjem je Jezus pod podobo kruha in vina dal svojim učencem v hrano in pijačo svoje telo in svojo kri. Pred zaužitjem jim je naročil »to delajte v moj spomin« (Lk 22,19). Tudi pri spominjanju Gospodove večerje ne gre zgolj za zgodovinski spomin, ampak za spomin, ki posedanja Jezusovo darovanje v blagor človeštva. To pa pomeni, da evharistično obhajanje in zaužitje njegovega telesa in krvi, v tistem trenutku postane sedanjost, kjer je dejansko navzoč med nami sam Jezus Kristus.

Njegova navzočnost je omogočena na podlagi njegovega učlovečenja. Tako nas Božje učlovečenje v »hiši kruha«, Betlehemu usmerja v evharistični kruh, ki smo ga deležni pri vsaki sveti maši.
Prvi Jezusovi obiskovalci so bili v očeh sveta moralno oporečni
Kmalu zatem, ko se je Jezus rodil, so bili pastirji, iz bližnje okolice, po angelu obveščeni o Jezusovem rojstvu. Ta podatek nam lahko tudi veliko pove in nas hkrati zopet opozarja, da ne gre za romantične dogodke. Pastirje sicer poznamo kot tiste, ki pasejo živino. Pastirji, ki so bili na območju takratne Judeje, so se poleg živine ukvarjali tudi z nečednimi posli. Ukvarjali so se tudi s krajo, marsikoga so tudi umorili, tako da so se jih ljudje upravičeno bali.
Po drugi strani so bili pastirji prvi, ki jim je bilo sporočeno, da se je rodil Jezus. Na podlagi angelovega sporočila, so šli obiskat novorojeno Dete (Lk 2,16).
Poročilo o Jezusovem rojstvu nam sporoča, da se Bog ni učlovečil zato, da bi prišel potrjevat in hvalit moralno popolne, ampak da bi vstopil v življenje ljudi, ki se v človeških očeh zdijo najbolj nevredni in pokvarjeni. Simbolni pomen, ki ga prinaša dogodek obiska pastirjev v hlevu Jezusovega rojstva je v tem, da Bog iz svojega učlovečenja in odrešenja človeštva ni izključil čisto nikogar. Učlovečil se je v kruto realnost tudi največjih izprijencev in morilcev.
Božič je praznovanje luči, ki jo Bog prižiga v srcih ljudi
Praznovanje Gospodovega rojstva 25. decembra ne obhajamo zato, ker bi to bil dejanski datum Jezusovega rojstva. Cerkev je božič nadomestila s poganskim praznikom sonca. Včasih so namreč častili sonce, ko je to imelo najmanjšo moč, se pravi v času zimskega solsticija. Praznovanje božiča na 25. december je določil papež Julij I, v prvi polovici 4. stoletja. Na ta datum je dan že za eno minuto daljši, kar lahko tudi pomeni, da je Bog tisti, ki v človeku prižiga luč in je zato iz dneva v dan v njem Božje življenje vedno bolj močno.
Danes smo pozabili, da ima vse v življenju svoj čas
Na koncu je potrebno opozoriti še na izroditev božičnega praznovanja, ki ga je prinesla komercializacija. Zdi se, da je komercialna agresivnost iz leta v leto močnejša. Vsako leto že od sredine novembra, najbolj od začetka decembra potekajo bučna »božična praznovanja«, ki nimajo nobene zveze z božičem. Že podatek, da je božič 25. decembra pomeni, da se ga lahko praznuje na ta datum in od tega datuma dalje, vse do konca božičnega časa, ki ga zaključujemo na praznik Jezusovega krsta. Kljub temu nas predvsem trgovci že mesec dni pred božičem prepričujejo, da živimo v božičnem času.
Rojstva otroka tudi ne praznujemo še v času, ko je ženska noseča, ampak se ga še posebej veselimo potem, ko je prestala vse porodne muke in, ko dejansko zagledamo dojenčka pred sabo. To, da smo adventni čas poimenovali božični čas, je popolna zmešnjava. Vse ima namreč svoj čas. Tako ima svoj čas, čas pričakovanja Gospodovega rojstva, kar obhajamo v adventu (štiri nedelje pred božičem) in je čas po Gospodovem rojstvu, kar obhajamo med božičnim praznikom in praznikom Jezusovega krsta.
Največji nesmisel je ta, da nekdo praznuje božič, ki mu Bog praktično nič ne pomeni. To je podobno, če bi praznovali rojstni dan človeka, kateri nam ne pomeni čisto nič ali še morda celo nismo slišali zanj.
Moramo priznati, da je trgovska domišljija, še bolj pa njihova iznajdljivost brezmejna, zato jim moramo na tem mestu čestitati, da so uspeli doseči svoj cilj in iz božičnega praznika ukrasti bistvo ter ga nadomestiti s poljem brezmejnega zaslužka.
Zdi se, da tudi Cerkev izgublja bitko proti trgovski miselnosti
Pri tem bi pričakovali vsaj nekoliko večjo odločnost uradne Cerkve, da bi z zgledom pravilnega liturgičnega dogajanja pokazala ljudem kaj je bistvo adventa in kaj je bistvo božiča. Tako pa, žal, tudi po mnogih cerkvam že v adventnem času prirejajo božične koncerte, namesto, da bi jih organizirali v božičnem času.

Poleg tega se je popolnoma zabrisal postni značaj adventa. Marsikdo bo sicer rekel, da si lahko v pripravi na božič vsak posameznik sam organizira post. To je sicer res, vendar se ob tem pojavlja nevarnost, da bo posameznik prepuščen tudi drugim izbiram na podlagi nekih občutkov, kot je npr. molitev in obisk svete maše. Za človeka ni najbolj koristno, če živi tudi versko življenje na podlagi občutkov, za katere še zdaleč ni nujno, da so stvar Božjih navdihov.
Cerkev za določene stvari nosi temeljno poslanstvo, predvsem v smislu zgleda in v smislu pastirstva, tako da ljudem kaže pot. Težko se bodo ljudje zgledovali po odgovornih v cerkvi, če so ravno v času pred božičem najbolj zaposleni in, kot ostali svet, živijo v nenehnem stresu. Močni liturgični časi, kot so adventni, božični, postni in velikonočni čas, bi morali biti za Cerkev milostni čas, v katerem bi se intenzivno odpirali Božjemu delovanju, ne pa kopičenju zunanjih dogodkov, četudi se ti zdijo na prvi pogled še tako pobožni.
Nasedanje trgovskim trikom in nasedanje aktivističnim dejavnostim je dobršen del kristjanov ter njihovih pastirjev usmerilo stran od Boga. To pa pomeni, da se danes dogaja podobno, kot se je dogajalo v času Jezusovega rojstva: »Zanj ni (bilo) prostora v prenočišču«. Prenočišče in s tem bivališče Bog tudi danes išče v naših srcih. Ima Bog prostor v mojem srcu, v tvojem srcu, v srcu naše župnije, v srcu naše škofije, v srcu Cerkve na Slovenskem …?