Avtor: Alenka Gabrovec
Za mnoge je danes le eden izmed dela prostih dneh, za druge pa najbolj pomemben dan v zgodovini Slovenije. Je dan, ko je bil razglašen izid plebiscita o samostojnosti. A celotna zgodba sega še vsaj v leto poprej, ko so bili postavljeni temelji ideje o samostojni Sloveniji, reformi slovenske družbe in osvoboditvi izpod lovk komunistične Jugoslavije.
Zaradi nezadovoljstva nad takratno politiko in vzdušjem v Sloveniji je na domačiji Ivana Omana 27. novembra 1989 bil narejen ustni dogovor o ustanovitvi Demokratične opozicije Slovenije – Demos, 4. decembra je bil sklenjen še uradni podpis. Ker je Slovenska kmečka zveza (današnja SLS) sprva sprejemala le program Demosu-a in se je koaliciji dejansko pridružila 8. januarja 1990, skupaj s takratnimi Zelenimi Slovenije, se kot alternativni datum ustanovitve Demos-a ponuja tudi ta dan. Februarja 1990 se je Demosu pridružila še Slovenska obrtniška stranka, marca istega leta upokojenci, združeni v stranki Sivi panterji. Verjetno najpomembnejši interes, ki je te politično, ideološko in socialno dokaj različne politične stranke združil v koalicijo, je bil sprememba političnega sistema.
Koalicija vseh omenjenih strank je 8. aprila 1990 nastopila na prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni, na katerih so državljani volili predsednika predsedstva in poslance v skupščini. Demos je dobil volitvah, na njih dobila večino in sestavila vlado, ki je bila nato gonilna sila slovenskega plebiscita in osamosvojitve.
Stranke združene v koalicijo Demos si s 54,8 odstotkov glasov dosegle zmago nad strankami, ki so nastale iz političnih organizacij prejšnjega političnega sistema: Zvezo komunistov Slovenije (17 odstotkov glasov na volitvah), Liberalno-demokratsko stranko (15 odstotkov glasov) in Socialistično stranko Slovenije (5 odstotkov).
Demos je po vzoru Majniške deklaracije (zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin; demokraciji; suvereni slovenski državi, ki naj samostojno odloča o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi nove Evrope) dalo pobudo za sprejetje Deklaracije o suverenosti republike Slovenije. Z deklaracijo je Slovenija prevzela nad svojim ozemljem vso oblast in zakoni Jugoslavije na njenem ozemlju niso več veljali. Posledično so sledili še drugi osamosvojitveni ukrepi.
V nastopnem govoru v parlamentu maja 1990 je med drugim France Bučar dejal, da »s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«.
Logičen korak k samostojnosti je bil tudi plebiscit o samostojnosti Slovenije. Plebiscit je potekal 23. decembra 1990, na katerem je od 93,2 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno ( 88,5 odstotka vseh volivcev), s čimer se je začela osamosvojitev Slovenije. Rezultati so bili razglašeni 26. decembra.
Na ta dan leta je predsednik Državnega zbora France Bučar razglasil Slovenijo za samostojno državo: »Naj danes visoko plapolajo slovenske zastave«.
Po izidu plebiscita je slovenska oblast začela priprave na osamosvojitev. V osamosvojitvenih časih se je takratna Demosova vlada morala spopadati z agresivno in nevarno politiko Miloševićevega režima in notranjimi podtikanji predstavnikov slovenskih politikov starega režima. Ne glede na vse težave je miselnost, volja in vztrajanje osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta in slovenskega naroda doživela vrhunec 25. junija 1991, ko smo v Sloveniji razglasili neodvisnost. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Čez nekaj dni je sledil agresorski vojaški napad sil Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo.
Dan samostojnosti in enotnosti, ki ga danes praznujemo 26. decembra se je do septembra 2005 imenoval dan samostojnosti, a so ga s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih dopolnili z in enotnosti, saj naj bi ta dan namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini.
