Naprej na vsebino

Cepiti ali ne cepiti – vprašanje, ki razdvaja Slovence

Avtor: Klara Vaš

Že nekaj časa tema (ne)cepljenje razdeljuje slovensko prebivalstvo. Izkušnje so različne, mnenja še bolj, zakon pa je jasen sam po sebi. Več je vprašanj kot odgovorov in vse kaže, da ljudje niso več zadovoljni z odgovorom »Ker tako, pač je« ali »Ker je to pač dobro in zdravo« in »Ker tako pač zahteva zakon«, ampak hočejo drugačne odgovore, sploh zaradi različnih izkušenj, med katerimi žal vse niso dobre.

Vprašanje (ne)cepljenosti pri mnogih posameznikih odpira tudi vprašanje manjšega ali večjega zla, če to je oziroma ni prisotno. Mnenja so deljena tudi v zdravniški stroki, čeprav tista nasprotna nimajo prav veliko odmeva, ker sicer hitro zgubijo zdravniško licenco …

Ravno zato je stranka Za zdravo družbo, ki se sicer zavzema za svobodo odločanja glede cepljenja, za vrnitev na preventivo kot osnovo zagotavljana javnega zdravja ter vključitev komplementarne medicine v javni zdravstveni sistem, nedavno vložila pobudo za spremembo Zakona o nalezljivih boleznih, da pa bo predlog omenjenega zakona, ki bo posamezniku omogočil svobodo odločanja glede cepljenja, državni zbor sploh obravnaval, morajo volivci zbrati vsaj 5.000 podpisov.

Od ponedeljka, 16. 12., pa do četrtka, 13. 2. 2020, je mogoče svoj podpis podpore pobudi oddati na vseh izpostavah Upravne enote Ljubljana (glavne pisarne), vseh krajevnih uradih in na Sektorju za upravne notranje zadeve oziroma na portalu e-uprava, z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom.

Obe strani ljudstva sta precej razgreti, vsaka zagovarja svoje, a neglede na vse gre pravzaprav za osnovni gradnik demokratične družbe: odločati o svojem telesu, zdravju in življenju. Seveda ne na škodo drugih. Vendar glede na netransparentne informacije, izmikanje odgovornosti države za razliko držav, kjer je to področje ustrezneje urejeno, se ni čuditi, da ljudstvu prekipeva in zahteva svoje: jasno in nedvoumno informiranje glede zdravil in cepiv ter ustrezno urejeno zakonodajo, ki ne bo zgolj represivna.

Čedalje večji del slovenskega prebivalstva zahteva vpogled v resnične številke, pravo statistiko, javljajo se starši, ki imajo s cepivi bolj ali manj poškodovane otroke, za katere do sedaj za državo ne obstajajo, saj je država do sedaj izplačala zgolj eno odškodnino na to temo. Pa še to zdravstveni uslužbenki, ki je bila cepljena proti hepatitisu B po službeni dolžnosti in nato doživela hude stranske učinke po drugem odmerku cepiva, kar ji je trajno poslabšalo kakovost življenja. Javljajo se seveda tudi tisti, ki se zaradi domnevnega upada precepljenosti skoraj ne upajo več na ulico. Vlada precejšnja zmeda na področju informacij in še večja se ustvarja. Verjetno z razlogom.

Razlogi za pobudo spremembe zakona so številni

Cepljenje v Sloveniji se je pričelo leta 1800 s cepljenjem proti črnim kozam. Leta 1937 se je uvedlo cepljenje proti davici, 1948 proti tuberkulozi, 1951 proti tetanusu, 1959 proti oslovskemu kašlju in 1957. leta proti otroški paralizi.

Prvo obvezno cepljenje je bilo leta 1968 proti ošpicam – z enim odmerkom cepiva. Od takrat se vsakih nekaj let kot obvezno določi kakšno dodatno cepljenje, tako da obstoječi Zakon o nalezljivih boleznih v 1. alineji prvega odstavka 22. člena določa obvezno cepljenje že zoper devet nalezljivih bolezni: proti hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B.

Dejstvo je, da mnenje stroke ni enotno, saj je uradno mnenje Svetovne zdravstvene organizacije in proizvajalcev cepiv oziroma študij, ki so jih financirali proizvajalci takšno, da je cepljenje najučinkovitejši in najbolj varen ukrep zoper nalezljive bolezni, ravno nasprotno pa zajeten kupček neodvisnih študij ugotavlja nasprotno, in sicer, da cepljenje ni učinkovito, da je nevarno na posameznika in celotno družbo. Predvsem gre za študije, ki so jih objavile ugledne strokovne publikacije.

Dejstvo je, da cepljenju nasprotujejo najbolj izobraženi, informirani in skrbni straši, dvomi vanj niso od včeraj, kot bi rekla večina, ki se je to področje do sedaj ni dotaknilo, temveč nasprotovanje cepljenju obstaja že dobrih 150 let.

Foto: Pixabay

V Sloveniji po raziskavi Nacionalnega inštituta za javno zdravje cepljenju ne zaupa več kot polovica mater. Po ugotovitvah svetovne raziskave, katere rezultate je Delo objavilo dne 19. junija 2019, je 13 odstotkov Slovencev prepričanih, da cepiva niso varna. Omenjena študija kaže tudi na to, da je največje nezaupanje glede cepljenja prisotno v razvitejših družbah, najbolj pa mu zaupajo v revnih okoljih z nizko izobrazbo.

Pobudnike spremembe zakona bode tudi dejstvo, da je leta 2013 dr. Mateja Černič, sicer avtorica dela Ideološki konstrukti o cepljenju,  na Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke naslovila vlogo za posredovanje varnostnih študij za nekatera cepiva. Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke pa teh študij ni želela razkriti, pri tem pa se je sklicevala na poslovno skrivnost, ker je precej nenavaden razlog. Sodni postopki v zvezi s tem še vedno trajajo.

Izjemno zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da dostopa do teh študij nima nihče, ne zdravniki, ne raziskovalci, ljudje pa tistemu, kar reče zdravnik, kar se sliši na televiziji in radiju verjamejo brez trohice dvoma. Sploh starejši prebivalci, a seveda ne vsi. Kako lahko potem kdor koli reče, da so cepiva učinkovita in varna, če nikoli ni videl študij varnosti in učinkovitosti? Zakaj toliko zaupanja kar tako na pamet?

Dejstvo je tudi, da smo si ljudje izjemno različni in se na različne okoliščine, situacije in snovi odzivamo različno. Nekaj lahko nekomu predstavlja zdravilo, drugemu ista stvar strup. Cepiva bi bilo potrebno optimizirati tako, da bi bila (bolj) varna in tudi bolj prilagojena vsakemu posebej. Do sedaj so se z leti optimizirala predvsem ekonomsko, in sicer tako, da so se iz monovalentnih preobrazila tudi v 6-valentna. To pomeni, da je bilo v eni cepilni brizgi, ki so nam jo včasih vbrizgali telo, cepivo le proti eni posamezni bolezni, z januarjem 2020 pa bodo na primer že 3-mesečni dojenčki prejeli v eni cepilni brizgi koktajl cepiva kar proti šestim različnim boleznim (do konca tega leta pa že vrsto let proti petim). Mnogo stranskih učinkov po cepljenju bi se zmanjšalo, če bi cepiva spet brez izjem postala monovalentna. A to se seveda nekaterim ne splača …

Foto: Pixabay

Slovenija ima eno od najhujših cepilnih represij, a ignorira varnostne mehanizme

Cepljenje je obvezno pretežno v državah vzhodne Evrope in drugih državah s pozno ali slabo razvito tradicijo demokracije in državljanskih svoboščin. Vendar je le redkokje cepilna represija tako dosledna in vztrajna kot v Sloveniji. Na podlagi odločbe v upravnem postopku lahko Zdravstveni inšpektorat staršem v nedogled nalaga denarne kazni zaradi necepljenja.

V skladu z 22.a členom Zakona o nalezljivih boleznih bi moral zdravnik pred cepljenjem preveriti morebitne alergije na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva pri predhodnem cepljenju in kronične bolezni, pri katerih cepljenje ni primerno. To se v praksi sistematično ne dogaja. Obvezno cepljenje je za čuda vedno in povsod rutinsko, zato je tudi toliko bolj nevarno kot prostovoljno cepljenje, torej kot cepljenje, kjer smo predhodno seznanjeni s pozitivnimi in negativnimi učinki cepljenja.

Sodbe Ustavnega sodišča kar tako malo za hec

Ustavno sodišče je v sodbi decembra leta 2004 presodilo, da država lahko predpiše cepljenje kot obvezno pod pogojem, da se jasno predpiše ustrezne varnostne mehanizme in odškodnino tistim, ki bi zaradi tega utrpeli škodo. To se do danes ni uredilo, cepljenje kljub vsem nerešenim perečim vprašanjem ostaja obvezno.

Vedno več nezaupanja in vedno več represije na področju cepljenja prerašča v pravi družbeni konflikt. Bi morala država ponovno uvesti sistem prostovoljnega cepljenja in s tem ublažiti zdravstvena tveganja, ki jih prinaša cepljenje? Kdo ve, a Avstrija in še množica drugih držav, ki jih Slovenci spoštujemo, ponuja cepljenje kot možnost svobodne izbire. Ugibamo, da verjetno zato, ker se zavedajo, da tema (ne)cepljenja ni črno-bela, da ni samo dobra ali samo slaba. Zato ponujajo možnost svobodne izbire in s tem tudi prevzemanje odgovornosti posameznika nad lastnim zdravjem. Za razliko od naše države, ki zapoveduje za sveto nekaj, česar očitno sploh dobro ne pozna. Malo čudno je, da morajo za vsak burek biti navedeni alergeni, koktajl cepiv pa še vedno ostaja poslovna skrivnost?

O ošpicah, tudi cepilnih, pa morda ob priliki …

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice