Avtorica: Katja Gantar
Prav vsak dan bi moral biti svetovni dan miru, ki se ga ne praznuje, temveč živi skoraj tako, kot bi bil samoumeven. A ker temu ni tako, ker mir ni – vsaj na planetu Zemlja ne – naravna danost, ga slavimo, mu posvečamo dneve in si ga želimo. Mir na svetu in znotraj sebe. Zato 21. septembra obeležujemo mednarodni dan miru, katoliška cerkev pa na prvi dan letošnjega leta obhaja že 53. svetovni dan miru. Zadnji mednarodni dan miru je potekal pod geslom »Podnebno ukrepanje za mir«, s katerim je bilo opozorjeno na pomen boja proti podnebnim spremembam kot načinom za zaščito in spodbujanja miru po vsem svetu, današnji svetovni dan miru pa nosi naslov Mir kot pot upanja: dialog, sprava, in okoljsko spreobrnjenje.
Poslanico za današnji svetovni dan miru so podrobneje na vatikanskem tiskovnem uradu predstavili v prvi polovici decembra 2019. Papež je v njej poudaril, da se miru ne da doseči, če vanj ne verjamemo, če vanj ne upamo. Letos je v ospredju svetovnega dneva miru pet pomembnih tem, ki jih navajamo spodaj (vir: Radio Vatikan):
»1. Mir, pot upanja ob soočanju z ovirami in preizkušnjami
Mir je dragocena dobrina, predmet našega upanja, po katerem hrepeni vse človeštvo. Upati v mir je človeška drža, ki vsebuje bivanjsko napetost, zaradi katerega je mogoče sedanjost, tudi težavno sedanjost, živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti.
2. Mir, pot poslušanja, ki temelji na spominu, solidarnosti in bratstvu
Hibakusha, preživeli jedrskih bombardiranj Hirošime in Nagasakija, so med tistimi, ki še danes ohranjajo živ plamen skupinske zavesti s tem, da pričujejo generacijam za njimi grozo tega, kar se je zgodilo avgusta 1945, in neizrekljivo trpljenje, ki je temu sledilo … Ne moremo si dovoliti, da bi sedanji in novi rodovi izgubili spomin na to, kar se je zgodilo, spomin, ki je zagotovilo in spodbuda za izgradnjo pravičnejše in bolj bratske prihodnosti.
3. Mir, pot sprave v bratskem občestvu
Sveto pismo, še posebej preko besed prerokov, nagovarja vest posameznika in ljudstev glede zaveze Boga s človeštvom. Gre za to, da opustimo željo nadvlade nad drugimi in se naučimo gledati druge kot osebe, kot Božje otroke, kot brate … Samo z izbiro poti spoštovanja lahko prekinemo spiralo maščevanja in začnemo hoditi po poti upanja.
4. Mir, pot okoljskega spreobrnjenja
Če nas je slabo razumevanje lastnih načel kdaj privedlo v stanje, da smo opravičevali zlorabo narave ali despotsko gospodovalnost ljudi nad stvarstvom, ali pa vojne, krivico in nasilje, moramo kot verujoči priznati, da smo bili nezvesti zakladu modrosti, ki bi ga morali varovati.
5. Dosežemo toliko, kolikor upamo
Pot sprave pa zahteva potrpežljivost in zaupanje. Miru ne moremo doseči, če ne upamo. Gre predvsem za to, da verjamemo v možnost miru, da verjamemo, da ima tudi drugi isto potrebo po miru. V tem nas lahko navdihuje osvobajajoča, razsvetljujoča, zastonjska, neutrudljiva ljubezen Boga do vsakega od nas.«
Vsekakor pa se mir tiče vseh, ne le verujočih bodisi v tega ali onega boga. Zato so zgornje točke univerzalna vodila, ki podpirajo svet, družbo ter posameznike in posameznice na poti k več miru. Kogar morda zgoraj motijo verski termini ali usmeritve, jih mirno ob branju lahko izpusti ter vseeno zaobjame dragoceno vsebino sporočila:
1. upati v mir nas dela človeške, tako kot nas človeške dela umetnost;
2. učenje na lastnih napakah je zelo učinkovito, ni pa nujno – učimo se lahko že iz zgodovine in izzivov prednikov ter si tako prihranimo kakšno tako ali drugačno nemirno pot;
3. s tekmovanjem med seboj – najsi gre za tekmovanje med moškim in žensko, sosedi, prebivalci različnih regij, držav itd. ne bomo dosegli dobrih rezultatov. Univerzalen ključ miru, ljubezni in uspeha je sodelovanje;
4. narava nas na vsakem koraku podpira, upira se nam le toliko, kolikor smo pozabili nanjo. Še eno področje, kjer bo potrebno povečati in aktivirati zavedanje, nam žuga iznad obzorja;
5. ničesar v življenju ne moremo doseči, če v to ne verjamemo, če v to ne upamo in si ne upamo. Vera je pogoj, da določena stvar, odnos itd. lahko uspe. Ni potrebno, da ima ta vera klasične verske elemente, lahko je čisto zemeljska in neopredeljena. Če želimo, da odnos, ljubezen, zakon, posel in še kaj uspe, moramo najprej v to verovati. Pogoji za rast so potem boljši, čeprav realnost ne da vedno takšnih rezultatov, kot jih kujemo v zvezde.
A prav nihče ni imun na notranji nemir. Da bodo mednarodni in svetovni dnevi imeli več smisla in boljše rezultate, bomo morali prav vsi – vsak posebej in vsi skupaj – krepiti najprej svoj notranji mir, harmoničnost ter uravnoteženost. Mimo vseh poslanic, dokumentov, zapovedi, prepovedi … Mir odkrivamo v sebi vsak dan znova in vsako jutro znova polagamo zanj temeljni kamen. Umirimo misli, telo, odvrzimo balast … France Prešeren je v pesmi Kam, medtem ko je preboleval nesrečno ljubezen, zapisal: Ko brez miru okrog divjam, prijatli prašajo me, kam? Je sploh vedel »kam« gre? Vemo to mi – zase seveda, ne zanj? Kajti če potujemo kar tako, bomo cilj najverjetneje vedno zgrešili. Tudi Mir, če ga bomo iskali izven sebe pa še to brez načrtov in mimo vseh smerokazov.
Že nek neznani avtor je enkrat nekje rekel, da mir povzroča bogastvo, oholost prinaša vojno, vojna povzroči bedo, beda ponižnost, a ponižnost ponovno povzroči mir. Torej tako kot vse poti vodijo v Rim, vodijo vse tudi k miru. Prej ali slej. Slej ali prej. Pa miru in vse krasno v letu 2020!
Powered by Contextual Related Posts
