Ekstremni požari vsako leto divjajo pogosteje in trajajo dlje
Avtor: Marko Vidrih
Še en božič je bil v avstralskem Novem Južnem Walesu bolj vroč kot običajno. Požari, ki so začeli plapolati septembra, so prerasli v eno izmed najhujših požarnih sezon v regiji. Do začetka decembra je »mega požar« požgal več kot 2,1 milijona hektarjev in ubil šest ljudi. Spomnimo, da je požarna sezona v Avstraliji najhujša sredi januarja, kar še pride.
V zadnjem letu so goreli različni deli sveta. Čeprav so požari vpeti v naravne cikle nekaterih ekosistemov, njihova povečana pogostost in obseg, z alarmantnimi učinki posegata v javno zdravje in zdravje okolja.
2019, goreči planet z rekordnimi divjimi požari
Do sredine avgusta v 2019 je v EU zabeleženih več kot 1.600 divjih požarov – trikrat več od povprečja desetletja. Atmosferski nadzorni sistem Copernicus (CAMS), ki spremlja emisije požarov po vsem svetu, je junija poročal o intenzivnih požarih v Sibiriji in na Arktiki, ki so preplavili območja velikosti 100.000 nogometnih igrišč. V Amazoniji je bilo zabeleženih 70.000 požarov, v Indoneziji pa je bila septembrska dejavnost divjih požarov primerljiva z epizodo iz leta 2015, ko je plamen v zrak izpustil 884 milijonov ton ogljika.
V ZDA se tako število požarov kot količina zgorele površine, od petdesetih let prejšnjega stoletja, nenehno povečujeta, poroča NASA, medtem ko se mega požari – požari, ki gorijo na več kot 40.000 hektarjih – pojavljajo šele od sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Divji požari so sprožili nenavadne vremenske razmere
Raziskovalci so ugotovili, da je vreme največji, najbolj spremenljiv povzročitelj požarov, saj temperature, vlaga, padavine in hitrost vetra vplivajo na hitrost in močno širjenje požarov. Najhujši požari se zgodijo v vročem, suhem in vetrovnem vremenu.
Strokovnjaki, ki so analizirali 35-letne vremenske podatke iz ECMWF in NOAA, so opazili, da so se požarne sezone podaljšale na četrtino globalne vegetacijske zemlje, na nekaterih delih Južne Amerike in Vzhodne Afrike pa so požarne sezone trajale več kot mesec dni dlje kot pred skoraj štirimi desetletji.
Strokovnjaki informacijskega sistema za gozdne požare Evropske unije (EFFIS) prav tako opozarjajo na porast »novega konteksta divjih požarov«, v katerem se ta nepredvidljivo premika, intenzivneje gori, hitro raste in se širi na velikih razdaljah po regijah in državah.
Skozi dim, saje in pepel divji požari izžarevajo ogljikov monoksid (CO), ogljikov dioksid (CO2), metan, dušikove okside, črni ogljik in aerosole, ki vplivajo na kakovost zraka v spodnji in zgornji atmosferi. Kombinacija onesnaževal pa naj bi povzročala veliko večje onesnaženje zraka kot industrijske emisije.
Alarmantni vpliv na zdravje
Izpostavljenost dimu ustvarja širok spekter težav z dihali in srcem, ki lahko trajajo še dolgo po izginotju požarov; na sto tisoče smrti letno je bilo povezanih z dimom, navaja Center za nadzor bolezni (CDC). Lani so delci (PM 2,5), nastali v ognju, povzročili onesnaževanje zraka v Španiji, Franciji, Himalaji in mnogih drugih regijah, kažejo podatki CAMS. V Avstraliji je več regij razglasilo izredno stanje, saj so trdni delci v zraku presegli nevarne ravni, kakovost zraka v delih Sydneyja pa je bila celo 12-krat hujša od priporočljive. Po nedavni študiji onesnaževanje z ognjem, PM 2,5 povzroči med 10.000 in 30.000 prezgodnjih smrti letno samo v ZDA.
Raven izpustov CO2 v ozračje je brez primere
In potem je tu še CO2. V prvih 11 mesecih leta 2019 so po poročanju spremljanja CAMS divji požari sprostili okoli 6 735 megaton CO2 po vsem svetu, od tega je zabeleženih 140 milijonov ton CO2 iz arktičnih požarov, oziroma približno toliko, koliko emisij ogljika izloči v enem letu 36 milijonov avtomobilov. Razprave o tem, kako divji požari prispevajo k podnebnim spremembam, se nadaljujejo, saj drevesa in rastline nekaj energije ponovno absorbirajo, ko se regenerirajo. Toda hitrost, s katero se vegetacija obnovi – se zelo razlikuje. V nekaterih delih je škoda trajna in lahko traja tudi stoletja, da si ta popolnoma opomorejo.
