Religija – pot k izpolnitvi življenja

3105
Foto: Pixabay

Avtor:Amadej Jazbec

O religiji je bilo že veliko napisanega in ni dvoma, da bo za človeka tudi v prihodnje predstavljala predmet zanimanja. Tudi, če si mnogi prizadevajo zminimalizirati pomen religije za človeka in človeštvo, bo ta vedno bistveni del človekovega življenja. Nenazadnje nas tega uči že zgodovina, saj religija obstaja odkar obstaja človeštvo. Mnogi poizkusi, da bi izbrisali religijo, so se na koncu vedno izjalovili.

Človek je in bo religiozno bitje. Res pa je, da je pojem religije zelo širok, tako da je potrebno o tej tematiki razmišljati večplastno, predvsem pa poglobljeno.

Religija predstavlja odnos do svetega

Osnovna definicija religije govori, da je religija sistem prepričanj in dejanj, s katerim človek izraža svoj odnos do svetega. Ko govorimo o svetem, največkrat pomislimo na b(B)oga ali božanske sile, kar nas kot ljudi presega. Gledano subjektivno, pa je lahko pojmovanje svetega stvar vsakega posameznika, preprosto to, kar posameznik meni, da je zanj sveto.

Človek se v svoji globini zaveda svoje fizične in mentalne omejenosti, zato išče izpolnitev, ki bi ga popeljala v neomejen način bivanja. Vse, kar človeka približa njegovi izpolnitvi, lahko jemlje na religiozen način.

Foto: Pixabay

Religija je lahko tudi izraz odnosa do različnih dogodkov in ljudi

Ko nekdo npr. hrani družinske fotografije in jih vsake toliko časa vzame v roke, je lahko za tega človeka to dejanje hkrati religiozno dejanje. Gledanje fotografij lahko zanj predstavlja ritual, fotografije pa ga povezujejo s spomini, kateri so zanj svetinja. Obred gledanja fotografij tako postane za človeka religiozno dejanje, v katero vključuje obredje in kult svetega.

V omenjenem primeru smo videli, da religija ne pomeni zgolj verovanje v boga, ampak se lahko religija nanaša tudi na ljudi in na dogodke, ki so, določenemu človeku ali določeni skupini ljudi, sveti.

Ateistični režimi so ustvarili kult osebnosti

Po do sedaj povedanem lahko ugotovimo, da bomo težko našli človeka, ki bi bil v resnici ateist, ne glede na to, če sam zase trdi, da je ateist. Kot primer lahko vzamemo tudi ateistične režime, ki so po eni strani sicer zanikali božji obstoj, po drugi strani pa so ustvarili kult osebnosti, kar pomeni, da so ljudje častili določenega človeka na način boga. Hitler, Stalin, Tito, idr. so bile osebnosti do katerih do ljudje gojili kult, saj so ji častili kot bogove.

Da je temu tako, lahko govorim iz lastne izkušnje. Ko sem bil otrok, se živo spominjam, da so ljudje dobesedno oboževali Tita. Zaradi tega sem tudi sam dobil vtis, da Tito ne bo nikoli umrl, saj je bil predstavljen kot osebnost, ki naj bi bila izvzeta iz fizičnih zakonitosti staranja in umiranja. Ko je kljub vsemu umrl, so bili ljudje zmedeni, saj ni nihče bil pripravljen na možnost, da bi  lahko Tito tudi v resnici umrl.

Upam si trditi, da posledice nosimo še danes, saj se kult Tita prenaša celo na mlajše generacije. Tudi to je eden izmed pokazateljev, da naša država ne napreduje, kot bi morala, saj še vedno živimo v preteklosti na način religioznega kulta osebnosti, ki jo je že zdavnaj povozil tok zgodovine.

Pravi ateist ne bo šel nikoli na pogreb ljubljene osebe

Še en primer, da je človek religiozno bitje, je naš odnos do umrlih. Kdor je v resnici ateist, v primeru, ko mu umre ljubljena oseba, ne bi nikoli šel na njen pogreb. Zakaj? Zato, ker za pravega ateista, po smrti ne obstaja ničesar več. Za ateista je truplo, ki je ostalo od ljubljene osebe, zgolj samo še skupek kemijskih elementov, kar pa nima več nobene zveze z umrlim.

V kolikor pa se človek udeleži pogreba ali celo v njegov spomin prižge na grobu kakšno svečo ali tja položi rože, s tem že izraža vsaj upanje, da umrli ni popolnoma izbrisan iz življenja oz. mu vsaj pripisuje možnost, da je prevzel drug način bivanja.

Foto: Pixabay

Religija v ožjem smislu obravnava odnos človeka do b(B)oga

V strogo religioznem pomenu besede pa govorimo o religiji takrat, ko mislimo na odnos človeka do boga in obratno. Pri tem gre za religijo, ki še zdaleč ni monolitna, kar pomeni, da imajo ljudje o bogu različne predstave in tudi različne oblike odnosov. Dokaz za to je veliko število religij, ki so razširjene po vsem svetu. Koliko je različnih religij, je nemogoče ugotoviti, saj gre še posebej pri manjših religijah, ki jih imenujemo tudi sekte, za veliko razdrobljenost po različnih območjih sveta.

Obstaja 12 velikih religijskih skupin, ki so naslednje: krščanstvo (2 milijarde) , islam (1,9 milijarde), hinduizem (900 milijonov), konfucianizem (400 milijonov), budizem (376 milijonov), taoizem (50 milijonov), šintoizem (30 milijonov), judovstvo (14,5 milijonov), sikhizem (23 milijonov), babizem in bahajstvo (6 milijonov), džajnizem (4,2 milijonov) ter zaratustrstvo (130.000).

Po statističnih podatkih, se 62 odstotkov ljudi na našem planetu prišteva med verne. Za Slovenijo je ta odstotek nekoliko nižji, saj samo 41 odstotkov prebivalcev zase pravi, da so verni. Pri tem naletimo na paradoks, saj se po drugi strani 72 odstotkov Slovencev opredeljuje za katoličane. To pomeni, da biti katoličan, še zdaleč ne pomeni, biti veren. Katoličan je lahko marsikdo zgolj zaradi tradicije, kar pa nujno ne vključuje tudi vero v Boga.

Človek se rodi v določenem religioznem območju

Religije, ki so navzoče po vsem svetu, so sad razvoja, predvsem pa jih določa kulturna vpetost v določeno območje. Zato je nemogoče trditi, da se človek v resnici sam odloča za določeno religijo, ampak se večina ljudi rodi na določenem religijskem območju. Težko je npr. trditi, da bi se nekdo, ki se je rodil v izključno islamskem območju, odločil za krščansko veroizpoved. Seveda je mogoče, da veroizpoved v teku življenja zamenja, samo je ne zamenja zato, ker bi preprosto začel kar naenkrat drugače razmišljati, ampak je do zamenjave religije prišel po določenem spoznanju, ki je sad razvoja njegove usmeritve življenja.

Religija institucije ali religija srca?

Ne glede na to, za katero vrsto religije se človek opredeli, gre pri religiji za dve osnovni naravnanosti: človek je religiozen zato, ker mu bog nekaj zapoveduje ali pa je religiozen, ker živi v odnosu z Bogom. Povedano drugače: gre za neoseben ali oseben odnos.

Primer neosebnega odnosa je v tem, da človek izpolnjuje določene religiozne predpise, ki mu jih posreduje in predpisuje določena religiozna institucija. Pri tem ne gre za odnos do boga, ampak gre za odnos do predpisov. Religiozna institucija je človeku predstavila, da bo prejel od boga plačilo, če se bo držal določenih pravil. Če nekaj zagreši, kar ni v skladu s predpisi, doživlja tesnobo in slabo vest. Tega pa ne doživlja zato, ker naj to ne bi bilo prav, ampak zato, ker mu slabo vest povzročajo religiozni predpisi. Pri tem človek pravila ne ponotranji, ampak jih jemlje kot nujno zlo v zameno za boljše življenje. Boljše življenje pa mu bog po instituciji lahko obljubi že na tem svetu, predvsem pa v življenju po smrti.

Pri osebnem odnosu do Boga pa gre za človekovo pripadnost Bogu izključno iz ljubezni in zaradi ljubezni. Človek je doživel milost, da je prejel izkustvo spoznanja Božje ljubezni, tako da želi tudi sam živeti v ljubezni in za ljubezen. Primer konkretne Božje ljubezni je Božje učlovečenje in s tem sprejetje vsake človeške situacije. Izpolnitev Božje ljubezni pa se je izrazila v smrti Božjega Sina za življenje sveta.

Ljubezen je izraz odnosa z Bogom

Ker je Božji Sin dal življenje za človeštvo in za konkretnega človeka, želi tudi človek živeti na način Božjega Sina in tudi sam zastaviti življenje za druge. Pri tem nimajo religiozni predpisi nobenega pomena, saj človeka v pravilno ravnanje usmerja Božja ljubezen, ki je zasidrana v bistvu njegovega življenja. Človek, ki živi odnos z Bogom, ne živi v strahu, kaj se bo zgodilo z njim po smrti, ali bo prišel v nebesa ali v pekel, ampak je njegovo življenje usmerjeno v sedanji trenutek, saj želi srečo in veselje, kar prejema od Boga, živeti v sedanjem trenutku.

Tako lahko rečemo, da je razlika med zrelim in nezrelim religioznim življenjem v tem, da nezrel vernik izpolnjuje predpise zato, da bi v zameno za njegovo »pridnost« v nedoločeni prihodnosti nekaj prejel. Od tod tudi izhaja toliko nesrečnih ljudi, ki se sicer imajo za verne, vendar iluzorno čakajo, da jih bo Bog za njihovo »pridnost« končno nagradil. Nagrade, vsaj v takšni obliki, ki si jo sami predstavljajo, ni od nikoder, zato tudi njihovo življenje ostaja »dolina solz«.

Od zrelosti posameznika je odvisno ali mu bo religija v breme ali v blagoslov

Zrelo religiozno življenje se kaže v sprejemanju Boga v središče življenja, ne da bi se človek obremenjeval s tem, kaj bo z njim v prihodnosti. Zrela religioznost se kaže tudi v tem, da človek vsak trenutek življenja sprejema kot Božji dar, se ga veseli in se Bogu nenehno zahvaljuje.

Foto: pixabay
Foto; Pixabay

Glede na človekovo naravnanost lahko rečemo, da je religija sestavni del človekovega življenja. Od zrelosti posameznika pa je odvisno ali mu bo religija služila kot izpolnitev njegovega življenja ali pa mu bo predstavljala breme. Za slovensko področje lahko rečemo, da je mnogo ljudi religiozno obremenjenih, kar se odraža tudi v družbi, kjer je prisotno veliko negativizma in nevoščljivosti.

Po drugi strani pa religija marsikoga v resnici izpolnjuje in mu prinaša v življenje blagor v pravem pomenu besede. Religija je človeku v resničen napredek in izpolnitev, v kolikor osebno izbere Boga za svojega vodnika, predvsem pa je pomembno, da je njegova izbira svobodna in neprisiljena. Ob tem si lahko vsak izmed nas postavi vprašanje: ali verujem zato, ker se bojim za lastno življenje ali verujem zato, ker mi vera predstavlja smisel življenja, kar se kaže v veselju in ustvarjalnosti?

PUSTITE KOMENTAR