Skip to content

Od kdaj se v (C)cerkvi pobira denar?

Avtor:Amadej Jazbec

V C(c)erkvi se od vsega začetka njenega obstoja pobirajo darovi, saj je to sestavni del poslanstva Cerkve. Darovanje ima še posebej močan liturgični pomen, saj je bistveni sestavni del svete maše. V prvi vrsti se Bog daruje za ljudi, da bi v moči njegove daritve lahko hodili skozi življenjski vsakdanjik.

Ker pa sta v mašno daritev vključena tako Bog, kot človek, je prav tako pomembno tudi človekovo darovanje. V imenu zbranega Božjega ljudstva vse človeške daritve duhovnik pri sveti maši daruje na oltar, kar pa po posvetitvi darov postane Kristusovo Telo.

O darovanju vernikov pišejo že Apostolska dela

O darovanju znotraj cerkvenih skupnosti lahko beremo že v Apostolskih delih: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se zbirali v templju, lomili so kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem« (Apd 2,44–46).

Ob zgornjem navedku naletimo na bistveno razliko med današnjim darovanjem in darovanju v prvi Cerkvi. Danes med mašo darujemo nekaj od svojega premoženja, včasih so darovali vse svoje premoženje. To pomeni, da je bila prva Cerkev skupnost, kjer so bile stvari enakomerno porazdeljene.

Sprva se je darovala tudi hrana, za revne, da ne bi bilo razlik.

Prvi kristjani so darovali dobesedno vse

Poleg tega, da na ta način nihče v prvih krščanskih skupnostih ni trpel pomanjkanja, je bilo bistveno, da je v resnici vsak prvi sveti maši daroval Bogu vse, kar ima. Poleg vsakdanjih radosti in skrbi, so kristjani darovali na oltar tudi vse materialne dobrine. Zavedali so se, da njihovo celotno darovano življenje, pri sveti maši postane Kristusovo Telo, kar se vrne nazaj kot večni Božji dar. V moči Kristusovega telesa in enakomerno porazdeljenega premoženja med člani cerkve, so Kristjani živeli iz tedna v teden, od nedelje do nedelje, ko so zopet darovali na oltar Bogu vse, kar so imeli.

Kristjani, ki so bili v takratnem Rimskem cesarstvu novost, so dobesedno »bodli v oči« s svojo medsebojno solidarnostjo. Točno se je vedelo, da tam, kjer ni nobenega pomanjkanja in razlik, živijo kristjani. Poleg tega so bili kristjani srce tedanje družbe, saj so bili zaradi preprostosti in veselja do življenja privlačni za druge.

V teku stoletij je praktične darove zamenjal denar

Sčasoma darovanje ni bilo več tako radikalno, da bi ljudje vse svoje premoženje prinašali med cerkveno občestvo, ampak je vsak daroval po svojih močeh, predvsem po svojih željah. Še vedno je bil praktični namen darovanja v tem, da nihče ne bi trpel pomanjkanja. Po končani sveti maši so namreč del darov razdelili med reveže, del so porabili za vzdrževanje svetišča.

Sčasoma so ugotovili, da prinašanje hrane, pridelkov in živali ni tako praktično, kot pa prinašanje denarja. Zato se je sčasoma uveljavilo pobiranje denarja med mašno daritvijo, konkretno v delu liturgije, ko ministranti prinašajo na oltar kruh in vino za mašno daritev.

Pobiranje denarja se je dokončno uveljavilo v 11. stoletju. Do takrat se je še za potrebe bogoslužja, misijonske dejavnosti in tudi za duhovnike v določeni meri še zbiralo darove, ki so se v glavnem zbirali kot hrana. Od 11. stoletja dalje je v Cerkvi skoraj izključna praksa pobiranja denarja. Teološki pomen še vedno ostaja isti, to je, darovanje samega sebe in s tem tudi darovanje od svojega premoženja.

Težišče uporabe darov se je od ubogih preneslo na cerkvene stavbe

V teku stoletij, vse do danes se je kar precej spremenil način porabe denarja, ki se zbere pri bogoslužju. Če je bil v prvih stoletjih namen nabirk v tem, da ne bi nihče trpel pomanjkanja, se danes denar, ki je zbran med bogoslužjem v glavnem porabi za vzdrževanje cerkva in drugih stavb v lasti Cerkve, še posebej župnijskih stavb. Od tega denarja se plačujejo tudi sprotni stroški, kot so položnice, ki prihajajo na naslov župnišča.

S tem smo prišli do dveh vprašanj: ali je zares upravičeno, da se zbran denar porablja skoraj izključno za vzdrževanje nepremičnin in kako dolgo se bo sploh še dalo vzdrževati cerkveno premoženje iz darov vernikov?

V prvi Cerkvi so se kristjani zbirali po domovih, kjer je vedno nekdo dal svoj prostor, da so lahko imeli mašo ali da so tam opravljali kakšno drugo pastoralno-karitativno dejavnost. Na ta način je večino zbranih darov zares bila namenjena za tiste, ki so živeli v pomanjkanju.

Ko so se začele v 3. stoletju graditi cerkve, se je začelo premoženje zbirati za njihovo vzdrževanje. Zato je vse bolj začel pobirati denar z namenom, da so lahko kupovali, vse kar je bilo potrebno za cerkveno opremo in vzdrževanje. S tem se je vse bolj opuščal prvotni namen darov, ki je bil v pomoči ubogim, težišče se je vse bolj prestavilo v materialno vzdrževanje cerkva in cerkvenih stavb, čemur smo priče še danes.

Ali bodo v prihodnosti verniki še zmogli vzdrževati cerkvene stavbe?

Poleg upravičenosti namenskosti darov, se postavlja tudi vprašanje ali bo v prihodnosti Cerkev sploh še mogla delovati v takšni obliki, kakor danes. Število vernikov se namreč iz leta v leto zmanjšuje, kar pomeni, da se posledično znižujejo tudi darovi vernikov. Cerkve in druge cerkvene stavbe je potrebno še vedno vzdrževati. Pravzaprav terjajo vedno večjo pozornost, saj stavbe vedno bolj neusmiljeno načenja zob časa.

Poleg vprašanj, ki se tičejo vere Božjega ljudstva ima Cerkev tako tudi odprta vprašanja, ki se tičejo obstoja cerkvenega premoženja. Premoženje, ki se je nabiralo v teku stoletij, je danes Cerkvi prej v breme, kot pa v blagoslov. Rdeče številke, ki jih niza mnogo župnij so posledica neuspešnega vzdrževanja prevelikega materialnega bremena Cerkve. Nabirke, ki se pobirajo pri maši, marsikje ne zadostujejo niti za sprotno plačevanje računov, kaj šele, da bi lahko priskočili na pomoč ubogim.

Prej ali slej se bo morala Cerkev soočiti z vprašanjem, kaj storiti z njenim premoženjem, ki je prej v breme, kot v korist. Dlje, kot bo odlašala z reševanjem tega problema, težje bodo posledice.

Povezati bogoslužno, oznanjevalno in karitativno dejavnost Cerkve

Ko hodimo v gore in izgubimo pred sabo markacije, se je potrebno čimprej vrniti do zadnje videne markacije. Dlje, kot odlašamo, težje jo bomo našli. Podobno je tudi z vprašanjem cerkvenih nabirk. Dlje, kot bomo jih bomo uporabljali izključno za vzdrževanje stavb, bolj se bomo oddaljevali od bistva darovanja.

Res je, da ima Cerkev dobro razvito Karitas, ki se trudi za pomoč najbolj potrebnim. Z oživitvijo nabirk, ki bi bile namenjene ubogim bi se lahko ponovno neločljivo povezalo bogoslužno in karitativno poslanstvo Cerkve. Kar bi darovali pri maši bi dejansko lahko postalo Kristusovo Telo za uboge, ki bi iskali pomoči pri Karitas.

Poleg tega bi lahko prostovoljci pri Karitas z nabranimi sredstvi usposabljali ljudi za različna delovna področja. Mnogo uboštva je danes namreč posledica nevednosti in neznanja. Znan pregovor namreč pravi, da človeku ni dovolj dati ribo, ampak ga je potrebno usposobiti za lovljenje bib.

Danes za revne znotraj Cerkve skrbi Karitas.

S tem pa bi bila tudi pravilno umeščena oznanjevalna dejavnost Cerkve, saj tisti, ki iz srca daruje Bogu samega sebe in svoje premoženje, predvsem pričuje za evangelij, kjer je v središču darovanje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Na ta način ne bomo več samo teoretično bratje in sestre v Jezusu Kristusu, kjer je v ospredju besedno prepričevanje, ampak bodo za evangelij ter bratstvo in sestrinstvo v Jezusu Kristusu, pričevala predvsem naša dejanja.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice