Naprej na vsebino

Koliko zasluži slovenski duhovnik?

Avtor:Amadej Jazbec

V slovenski družbi obstaja dokaj visoko zanimanje, koliko prihodkov ima duhovnik in kako se lahko od tega preživlja. Ljudje radi ocenjujemo premoženje duhovnika predvsem po tem, s kakšnim avtomobilom se prevaža in kakšne znamke oblačil nosi. Znamka avtomobila in oblačil veljata za statusni simbol tudi za ostale, vendar so duhovniki še posebej na udaru.

Cerkev daje v svojem pastoralnem poslanstvu veliko pozornosti oznanjevanju evangelija ubogim, kar vključuje tudi materialno solidarnost. Zato so ljudje toliko bolj občutljivi, če vidijo duhovnika, ki s svojo zunanjostjo opozarja, da mu materialne dobrine veliko pomenijo. Zato je premoženje duhovnikov posebej občutljiva moralna kategorija.

Predvsem slovenska Cerkev še vedno oznanja krščanski nauk v moralističnem smislu, kar je sicer tuje za Cerkev po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, zato je tudi razumljivo, da ljudje od nje in njenih predstavnikov pričakujejo življenje po visokih moralnih standardih, kar vključuje tudi odnos do materialnih dobrin.

Slovenski duhovnik uradno ne prejema plače

V primerjavi z drugimi evropskimi državami, kjer se dohodki duhovnikov urejajo z različnimi sporazumi med Cerkvijo in državo, so pri nas duhovniki sofinancirani iz državnega proračuna samo za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Država prispeva približno polovico, medtem ko drugo polovico sredstev prispevajo duhovniki osebno, s pomočjo zaupanih jim vernikov. Sofinanciranje omenjenih prispevkov ureja 27. in 28. člena Zakona o verski svobodi (v nadaljevanju ZVS).

Duhovniki v Sloveniji plače ne prejemajo, zato se med ljudmi toliko bolj pojavljajo vprašanja, kako lahko duhovnik brez plače sploh preživi. Zato bomo v tem prispevku v grobem spoznali duhovnikove prihodke, ki sicer niso uradno zagotovljeni, ampak temeljijo  na prostovoljnih prispevkih vernikov.

Po ZVS Cerkev upravičena do zbiranja prostovoljnih darov

Po ZVS se lahko »registrirane cerkve in druge verske skupnosti financirajo predvsem iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega in drugega premoženja, kakor tudi iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so« (29. člen).

ZVS tako omogoča, da Cerkev zbira prostovoljne darove, ki najpogosteje prihajajo od fizičnih oseb, se pravi od vernikov. Prostovoljni darovi se lahko zbirajo pri bogoslužju in izven njega. Pri bogoslužju zbira darove nekdo v imenu vernikov praviloma s košaro ali t.i. puščico.

Duhovnikovo preživetje temelji na t.i. štolninah

Zunaj bogoslužja prihajajo za cerkvene potrebe prostovoljni darovi, ki jih ljudje prinesejo prostovoljno v poljubni višini ali pa v priporočeni višini denarnih sredstev. Priporočena sredstva so t.i. štolnine, ki so predpisane od Slovenske škofovske konference. Zadnja sprememba višine štolnin in drugih priporočenih darov je bila sprejeta 4. junija 2018, na 107. seji Slovenske škofovske konference. Med najpogostejšimi oblikami štolnin sta dar za mašo v višini 20 € in dar ob pogrebu v višini 50 €.

Pri vsaki maši je izpostavljen določen mašni namen

Vsaka sveta maša je namreč opravljena po enem namenu, za katerega daruje kdo izmed vernikov. Najpogostejši namen je za rajne, seveda pa so lahko nameni tudi drugačni, npr. za zdravje, za srečno pot, za blagoslov v družini, ipd. Sicer so v vsako sveto mašo vključeni vsi živi in mrtvi, prav tako vsak sveta maša vključuje vse potrebe človeštva.

Poseben dar za mašo je izpostavljen iz dveh vidikov: Prvi je v tem, da ga darovalec konkretno izpostavi ter zanj opravi žrtev, ki je praviloma denarnega značaja; drugi pa je v tem, da lahko duhovniki od tega živijo. To, da je višina daru za mašo 20 €, je značilno v glavnem za Slovenijo, ker se iz tega vira v glavnem preživljajo duhovniki. Drugje po svetu, kjer imajo drugače urejeno financiranje duhovnikov, je višina mašnega daru precej nižja, poleg tega pa denar ne pripada duhovniku, ampak župniji ali drugi cerkveni enoti.

Drugi ali tretji mašni namen je potrebno oddati na škofijo

Duhovniki v Sloveniji mašujejo praviloma vsak dan, nekateri tudi večkrat dnevno. Ne glede na to koliko maš duhovnik opravi, mu pripada dar za en mašni namen. Drugi ali tretji mašni namen mora oddati na škofijo. To pomeni, da od mašnih namenov duhovnik prejme približno 600 € na mesec. Zakaj približno in ne točno? Prvič, zato ker nima vsak mesec trideset dni, drugič pa zato, ker višina daru ni obvezna, ampak priporočljiva. Res je, da se ljudje v glavnem držijo priporočene višine daru, marsikdo pa daruje celo več.

Kot zanimivost naj povem, da je pred zadnjo spremembo višine daru za mašo, ta znašal 17 €. Ljudje so v večini primerov darovali 20 €. Ko se je priporočeni mašni dar zvišal na 20 €, so nekateri duhovniki negodovali, češ, zdaj, ko je okrogla številka, bodo ljudje prav tako darovali 20 €. Zato so nekateri predlagali, da bi bil dar nekaj nad 20 €, da bi ljudje darovali 25 ali celo 30 €. Njihov predlog ni bil sprejet.

Dar ob pogrebu je pomemben vir dohodka za duhovnika

Dar ob pogrebu velja za drugo najpogostejšo obliko štolnine. Ob zadnji spremembi je bil z 29 € povišan na 50 €. Z razliko od mašnega daru, ob morebitnem drugem pogrebu na isti dan, tega daru ni potrebno oddati na škofijo, ampak ga lahko duhovnik obdrži zase. Tako je višina njegovih prihodkov odvisna predvsem od števila pogrebov. Nekatere večje župnije imajo pogrebe vsak dan, nekatere celo večkrat na dan, nekatere pa niti enkrat mesečno.

Če ima duhovnik npr. dva pogreba na teden, bo prejel od pogrebov mesečno 400 €, če še k temu prištejemo 600 € od darov za mašo, prejema mesečno 1000 € dohodkov.

Pomemben vir dohodka duhovnika so tudi darovi ob blagoslovih

K duhovnikovim dohodkom prištevamo tudi darove, ki niso štolnine, ampak jih ljudje izročajo duhovniku čisto prostovoljno. Dober vir dohodkov so t.i. blagoslovi domov, ki so razširjeni predvsem na Štajerskem in se obhajajo po božiču. Po nekaterih vaseh so ljudje še vedno navajeni, da duhovnik obišče prav vse domove in jim tako vsem podeli blagoslov. Pri tem darujejo prostovoljne prispevke, katere duhovnik praviloma obdrži zase.

V slovenski družbi si ne znamo predstavljati velike noči brez blagoslova jedil na veliko soboto. Ravno na veliko soboto so slovenske cerkve najbolj obiskane, zato so ob tem dogodku še posebej donosni prostovoljni prispevki. Nekatere župnije prakticirajo, da je večji dela darov namenjen župnijski Karitas.

Duhovniki so v glavnem »obvarovani« plačevanja položnic

Potrebno je še povedati, da so duhovniki v glavnem »obvarovani« plačevanja položnic, za katere drugi državljani odštejejo dobršen del prihodkov. Položnice namreč prihajajo na naslov župnije, zato jih posledično krije tudi župnija. Prav tako župnija krije ogrevanje, za kar gre velik del sredstev. Tudi kakršna koli obnova ali gradnja cerkvenih objektov, med katerimi so tudi tista, v katerih živijo duhovniki (župnišča), se financira iz župnijskih sredstev. Darovi v ta namen se v glavnem zbirajo pri mašnih nabirkah.

Nižanje finančnih sredstev je lahko priložnost za rast solidarnosti

Iz zapisanega je razvidno, da slovenski duhovnik, kljub temu da uradno ne prejema plače, zmore preživeti iz meseca v mesec. Težava se pojavi tam, kjer ni dovolj darov za maše, darov ob pogrebih in drugih darov. Po drugi strani pa se lahko ob tem pokaže in okrepi medsebojna duhovniška solidarnost, tako da tisti, ki imajo več darov, lahko pomagajo tistim, ki jih prejemajo manj.

Upad števila vernikov je lahko tako tudi priložnost, da duhovniki strnejo vrste in nehajo obdelovati vsak svoj »vrtiček« ter se začnejo med seboj povezovati, tudi z medsebojno materialno pomočjo. Morda pa bo prav iz duhovniških vrst prišla prenova Cerkve tudi v materialnem smislu, tako kot o tem opisujejo Apostolska dela v poročilu življenja prve Cerkve: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bilo kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (Apd 4,32).

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice