75 let po osvoboditvi uničevalnega taborišča Auschwitz in drugih nacističnih in fašističnih koncentracijskih taborišč

Če ravno je že 75 let od konca II. svetovne vojne je le-ta še vedno del nas. Ali gre zgolj za spore kdo je bil tisti, ki je pobil več ljudi, ali o tem kdo je bil partizan, kdo domobranec … in vsaj enkrat na leto se na današnji dan, ko obeležujemo svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, spomnimo še na vse slovenske žrtve tega grozodejstva. Generaciji približno 1975 + je zelo težko razumeti dogajanja takratnega časa. V spominu ostajajo zgodbe dedkov in babic, a večina je bila zamolčanih, ker sta včasih sramota in bolečina premočna. Zgodbe, ki jih nikoli ne bi smeli pozabiti in bi morale biti opozorilo vsem nam o tem, kam lahko egoizem, narcisizem in maščevalnost enega samega človeka pripeljejo.

Po eni izmed mnogih dvomljivih teorij je Hitlerjevo sovraštvo do Judov nastalo, ker je bil prepričan, da so bili ravno zaradi Judov revni, sodu je dno zbila neuslišana ljubezen do judovskega dekleta. Posledično je prišlo v letih 1941 do 1945 do sistematičnega genocida evropskih Judov. Dokončne številke še danes ne morejo določiti, a je govora o najmanj 6. milijonov ljudi. Predvsem so v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih, s sistematičnim stradanjem, sežigi in v plinskih celicah, umrli vsi tistih, ki so bili po mnenju nacistov manjvredni (Slovani, Romi, invalidi) ali so imeli nezaželene nadzore (Jehove priče, komunisti, homoseksualci). Največje koncentracijsko taborišče je bilo Auschwitz, v katerem naj bi umrlo 1,1 milijona ljudi, od tega kar 10.000 Slovencev.

Zadržki do Judov se začelo že v srednjem veku

Evropski Judje so bili na tnalu že od samega srednjega veka, ko se je razširilo prepričanje, da so ravno Judje krivi za smrt Jezusa Kristusa. Reformacija tega »gibanja« ni spremenila, celo seznam krivic, ki bi jih naj naredili se je povečal. Tako so Judom očitali tudi poboj krščanskih otrok, kri le-teh pa naj bi uporabljali v ritualih. Proti koncem 18. stoletja je v Nemškem cesarstvu in v Avstro-ogrski nastalo ljudsko gibanje Völkische Bewegung, ki je prevzelo psevdoznanstveni rasizem. Jude so obravnavali kot raso v boju za svetovno nadvlado z arijsko raso. Nacionalsocialistična nemška delavska stranka je bila tako le ena od odrastkov tega gibanja.

Po prvi svetovni vojni se je med poraženimi in ranjenimi Nemci razširila legenda o nožu v hrbet. Legenda pravi, da je bil poraz posledica delovanja domačih izdajalcev, v glavnem naj bi bili to Judje in komunisti. Olje na ogenj je potem še prilila oktobrska revolucija, ki je vsaj navidezno dajala vtis, da so Judje privilegirani.

Izrazit antisemitizem je bil eden izmed osrednjih Hitlerjevih nadzorov, predstavljal se je za borca proti »judovskega marksizmu« in primerjal Jude s patogenimi mikrobi. Zato je bilo razdelitev državljane na 2 skupine, ko je Hitler prišel leta 1933 na oblast, moč predvidevati. Politične nasprotnike (marksiste, liberalce, kristjane) in moralne nasprotnike (homoseksualce, zabušante, okorele kriminalce) so želeli »prevzgojiti« v taboriščih. Rasne sovražnike (Jude, Rome) pa je bilo potrebno odstraniti.

Judom so pravne, ekonomske in socialne pravice vse bolj omejevali. 7. 04. 1933 so zakonsko prepovedali Judom in ne-arijcem opravljati javno službo. Odvzeli so jim pravniške licence, prepovedali uredniško delo ali lastništvo časopisov, odpuščali zdravnike ter prepovedali lastništvo kmetij. Omejili so šolanje mladostnikov, zapirali so Judovska podjetja, dela judovskih avtorjev se niso smela tiskati ali prikazovati. 15. 09. 1935 sta bila sprejeta t. i. Nürnberška zakona. Po prvem so bili lahko državljani le ljudje »nemške ali sorodne krvi«, drugi pa je kriminaliziral poroke in spolne odnose med Judi in državljani.

Taborišča so »vzgojne ustanove«

Že leta 1933 so nacisti okrepili svojo nasilno kampanjo proti svojim »nasprotnikom«, korak dalje je bilo ustanovitev taborišč za izvensodne obravnave. Prvo takšno taborišče je bilo pri kraju Dachau odprto 22. 04. 1933 za komuniste in socialdemokrate. Ostali zapori so bili do 1934 preurejeni namenska taborišča izven mest pod vodstvom SS.

Umor nemškega diplomata Ernsta vom Ratha je vlada uporabila kot povod za obsežen program proti Judom. V noči na 10. 09. 1938  je prišlo do vsesplošnega razbijanja, plenjenja in požiganja. Skupine Judov so prisilili gledati, kako gorijo njihove sinagoge. Skupno je bilo poškodovanih ali uničenih približno 7.500 trgovin in 1.000 sinagog.

Vsaj 30.000 Judov so prepeljali v koncentracijska taborišča. Večino so po nekaj tednih izpustili, 2000 pa jih je ostalo zaprtih še do začetka naslednjega leta. Judovski skupnosti je vlada naprtila kolektivno odgovornost za nastalo škodo. Plačati so morali več kot milijardo reichsmark »davka pokore«, država jim je zasegla tudi izplačila zavarovalnic za škodo na njihovi lastnini. Kristalna noč je pomenila konec vsakršne javne dejavnosti Judov, zato so si ti odtlej še bolj prizadevali zapustiti državo.

Zaradi vse hujše represije so Judje začeli množično zapuščati državo in iskati varnejše okolje drugje. Do konca leta 1934 je Nemčijo zapustilo 50.000, do konca 1938 je odšla že polovica prvotne populacije Judov. Tudi nemška vlada je v tem obdobju razmišljala o množični izselitvi Judov iz Evrope, saj niti način, niti cilj reševanja »judovskega vprašanja« takrat še nista bila določena.

Med govorom v Reichstagu je Hitler izjavil, da bodo Judje nosili odgovornost za morebitno vojno, na kar se bo Nemčija odzvala s povračilnim ukrepom – z uničenjem evropskih Judov.

Konec leta 1941 so Nemci na okupiranem ozemlju Poljske pričeli graditi dodatna taborišča in širiti obstoječa koncentracijska ter delovna taborišča. Za razliko od delovnih taborišč so bila uničevalna taborišča specializirana za učinkovito pobijanje, v ta namen so vanje namestili plinske celice.

Od tega naj bi bilo vsaj 12.000 Slovencev, nekje 2.500 pa naj bi jih preživelo.

A vendar je še dandanes neznano število vseh, ki so morali umreti za ideologijo, ki je nastala na osnovi napačnega razumevanje zgodovine. Misel o tem, da pred 75. leti ne bi sovjetski vojaki osvobodili preživele in ne bi svet bil seznanjen z grozodejstvi se zdi srhljiva. A hkrati ostaja odprto vprašanje, če po vsem tem času vemo za vse.

Na koncu nas le zgodbe preživelih opominjajo na to, da je največji naravi sovražnik človeku človek sam. Preživeli bodo počasi odšli iz to-zemeljskega sveta, njihove zgodbe pa ne smejo potoniti v pozabo. Holokavst nam mora služiti kot lekcija, da ukrepamo proti diskriminaciji in da zaščitimo demokratične vrednote v svojih skupnostih, še posebej v času, ko neonacistične in druge skupine netijo porast antisemitizma in drugih oblik sovraštva.