V zavetju štajerskega gričevja se nahaja prav posebna kmetija, ki ima posebno, za marsikoga nenavadno poslanstvo. A to bo nenavadno ostalo le, dokler bomo ljudje videli do konca svojega nosu, potem pa bo postalo navadno in običajno. Tam deluje namreč Zavod za zaščito rejnih živali Koki, ki rešuje svet mimo vseh teorij, zelo zelo praktično. In to vsak dan že približno pet let. Je pogled v pasje in kravje oči res tako drugačen, se poraja vprašanje, ko človek stopi na »Kokijeva tla«.
Prav posebej za Slovenec.org smo se pogovarjali z gonilno silo zavoda, Ksenijo Vesenjak, ki je pred pol desetletja običajno mestno življenje v bloku zamenjala za trdo delo na kmetiji, na kateri trenutno živi približno 70 rešenih najbolj spregledanih živali na svetu. Rejnih živali. A čeprav morda komu nepredstavljivo, je tam mesto okovje zamenjala za svobodo. Včasih pač trdo, a nič zato. Ob treh otrocih in tako pisanem živalskemu kraljestvu poslanstvo, kot je njeno, nima časa za mlatenje prazne slame, stopicanje na mestu in sanjarjenje, treba je v vseh pogledih zavihati rokave. Ksenija, na pogled tako nežna in ženstvena, to zagotovo zna.
Se lahko prosim na kratko predstavite?
Poslanstvo Zavoda za zaščito rejnih živali Koki je širjenje zavesti o enih najbolj zatiranih in spregledanih živali med nami – rejnih živali. To se pravi krav, prašičev, kokoši, kuncev, koz, ovc … To so torej živali, ki živijo svoja življenja daleč proč od naših oči, odrinjena iz naših src, naš odnos do njih pa je izjemno krivičen. Sploh jih ne vidimo. S tem namenom izdajamo številne publikacije – lani je izšla na primer knjiga z naslovom Živali, moje prijateljice, skozi katere so živali predstavljene kot to, kar v svojem bistvu so. Čuteča bitja, katerih življenje je dragoceno prav tako, kot je naše. Nimamo nobene pravice, da jih prikrajšamo za izkušnjo življenja od rojstva dalje in jih na koncu brutalno pobijemo. Naše izkušnje in znanje izvirajo iz tesnega sobivanja z redkimi rešenimi živalmi, ki jim je uspelo uiti mesarskemu nožu in danes živijo življenja po svojih in ne človekovih merilih. In so izjemna bitja.
Kako se je pričela zgodba Zavoda Koki?
Pričela se je po naključju malo več kot pet let nazaj, ko smo v dar dobili kokoško, ki smo ji dali ime Koki. Postala je družinski član, nič drugačen od muce ali psa, s katerimi ljudje sicer delimo svoje tople domove in ljubeče roke. Temu spoznanju, kako prekrasna žival je, je sledil zelo trd pristanek na realna tla, ko smo z družino naleteli na jato kokoši iz kletk, namenjenih za klanje. Takrat sem sploh prvič v življenju videla, kako izgleda kokoš, ki nikdar ni videla zemlje, sonca. Vseh sto smo rešili in jim poiskali domove na slovenskih kmetijah, kjer so nam obljubili, da bodo živele do konca svojih dni. Nekaj njih, pa še nekaj drugih živali, smo vzeli k sebi, in tako se je začela pot. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je bilo že vse zapisano v zvezdah. Težka pot, ampak na koncu vedno vredna.
Kaj vas je tako prevzelo, da ste dokaj običajno mestno življenje zamenjali za svoje »novo« poslanstvo?
Menim, da smo ljudje odtujeni od sebe, narave, drug od drugega, sama se nisem več znašla ujeta v beton. Ko sem postala mama, nisem želela, da otroka odraščata v mestu brez vonja gozda. Ne vem, tako me je prešinilo. Tako smo se na vas najprej preselili zaradi otrok in želje, da imamo svoj vrt, da smo obdani z naravo. Potem smo dobili kokoško, da bi imeli domača jajčka. In potem je zgodba stekla v svojo smer.
Koliko živali imate trenutno na kmetiji?
Vedno nas je več, kot mislim, da nas je, haha. Tako sem zadnjič odkrila ježke v slami … pa sovico. Sicer pa bivamo skupaj z dvema kravama, kozjo družino, ovnom, mucami, pujski, kokošmi, račkami, kunci …
Katera žival je prišla na kmetijo zadnja? Lahko poveste njeno zgodbo?
Lana. Mala pujsika, ki bi morala biti poklonjena za darilo fantu za 18. rojstni dan malo pred lanskim prvim majem. Takrat naj bi šla na kol. Pa je zbežala. Usoda je hotela, da je njenemu begu na svobodo prisostvovala mamica Marina, kmeta pa prosila, če ji jo proda. Takega poguma enostavno ni bilo moč spregledati. Je privolil, Lana pa je v nekaj mesecih iz plašnega pujska, ki se boji človeka, zrastla v eno najbolj nežnih, igrivih in zaupanja vrednih dušic pri nas.
Vam je katera žival še posebej pri srcu? Kakšna je njena zgodba?
Mogoče lahko povem Stellino zgodbo … Pri nas imamo sicer same ubežnike na svobodo. Gre za pujso, ki je skočila iz prikolice, bila je namenjena za koline, in to v trenutku, ko sem peljala mimo. Poškodovala se je, zato sem jo odkupila in vzela k sebi. Njena zgoda govori o tem, kako močno si živali želijo svobode, kot mi. In tudi o tem, da smo včasih prav mi edina rešitev za nekoga. Nikogar drugega ni. Na nas je. In pomoči nikdar ne smemo odreči. Vse se zgodi z namenom. Res je, da sem jo takrat rešila, a Stella je meni vrnila vse v podeseterjeni obliki. Je ena najbolj nežnih in čutečih bitij pri nas, ki je dokazala sposobnost izjemne empatije do človeka. Občuti žalost, poliže solze človeku, ima pa tudi neverjeten dar za vibracije ljudi. Kadar ima opravka s človekom, ki je poln negativnih misli, ga ne bo niti pogledala s tistimi prelepimi očmi. Pravijo, da če pes ne mara kakšnega človeka, ga morda tudi ti ne bi smel. No, ona je tak izjemen indikator, tak pes.
Imate obilo mačk, a kako to, da nimate psa?
Nikdar nam ni prekrižal poti. Zelo preprosto.
Lahko poveste zgodbo o vašem »hudem« petelinu?
V jajčni industriji so piščanci moškega spola uničeni, ker so nekoristni. Živi zmleti ali uplinjeni so že prvi dan življenja. Lučko bi bil eden njih. Študentka, ki je opravljala prakso, pa ga je pred vrečo, kjer bi čakal na klavrno usodo, rešila. Kot mama koklja je zanj skrbela od majhnega, ko pa je postal glasen, je potreboval dom na prostem. Tako je prišel sem. Vendar je razvil precej nenavadno obliko komunikacije. Začel je napadati ljudi. Z veliko dela smo ga pomagali spraviti nazaj, da postane pravi petelin in ljudi zamenja s kokoškami ter zaživi pravo petelinje življenje. Hvaležnost se včasih pokaže na hecen način, smešno, kajne?
Vam pri delu pomaga tudi družina, otroci?
Pomagajo, seveda. Pozimi je največ dela, ker voda v ceveh zmrzne in je treba nositi do pašnikov vodo v kanglah, kar v tistih za zalivanje. In glede na to, da krava spije približno 30 litrov na dan, je to kar precej vode. Osebno menim, da sta delo in pomoč zelo pomembna pri vzgoji otrok.
So v vaš zavod vključeni tudi prostovoljci? Kako vas lahko najdejo oziroma kontaktirajo?
Vedno potrebujemo koga za konkretno pomoč na kmetiji ali morda za organiziranje dražb, lektoriranje. Najbolje, da me kontaktirajo preko e-naslova, in sicer: info@zavod-koki.org.
Kakšno vrsto pomoči največkrat potrebujete?
Pravzaprav lahko rečem, da vse. In od vsakogar, ki se čuti poklicanega, da s svojim znanjem naredi nekaj dobrega. Ne moremo spremeniti sveta čez noč, lahko pa svet nekaterih živali spremenimo za vedno. In vsako življenje šteje.
Kakšna je vaša vizija za naprej?
Predvsem ohraniti vse, kar je – vzdrževanje le tega je ogromen zalogaj, potem pa širiti razvoj v smeri izobraževanja. Predavanja na terenu in obiski na kmetiji. Slednje ja malo večji zalogaj, saj je treba vložiti v infrastrukturo, ki je sedaj ni – za ljudi. Je pa to naš dolgoročni plan.
