Naprej na vsebino

Drago Čepar: Župana pa ni!

O primanjkljaju bistrih glav in pridnih rok

»No, ali vidiš, trma trmasta,« pravi župan pastirju, »policaj je brez ovce, osemnajst jih je!« Pa se je zakregal pastir: »Kaj me briga policaj! Devetnajst jih je! Policaj je šema, zakaj ni zgrabil ovce prej in v pravem času, dokler jih je še kaj bilo!«

(Fran Milčinski, O županu, pastirju in ovcah).

Ko je butalski pastir prignal domov osemnajst ovac namesto devetnajstih, kolikor jih je gnal na pašo – trdil pa je, da so vse –, sta se z županom dogovorila za preizkus. Če bo šestnajst občinskih mož, župan, policaj in pastir zgrabilo vsak svojo ovco, so vse, če bo kdo ostal brez ovce, pa ne. Zgodba tako prisrčno postavlja ogledalo slovenski prebivalstveni resničnosti, da si ne morem kaj, da je ne bi uporabil za rdečo nit tega zapisa.

Ravnanje po pastirjevi logiki

S pomanjkanjem ljudi na posameznih področjih se soočamo po pastirjevi logiki. Na tehniko se jih vpiše premalo, ker jih pobere FDV. Mojstra ne moreš dobiti, ker gre vse študirat. Družinskih zdravnikov ni, ker specializirajo kirurgijo. Zame jih ni, ker mi jih poberejo drugi. Prej in bolj se potrudi, pa boš imel dovolj natakarjev, zidarjev, varilcev, kardiologov, informatikov, prevzemnikov kmetij in inženirjev! Kot so se možje v tej zgodbi pognali za ovcami, se morajo tudi slovenske šole, fakultete, bolnišnice, podjetja, Slovenska vojska … na stojnicah, v medijih in na dnevih odprtih vrat s sladkorčki ter obljubami poganjati za dijaki, študenti ter temi z diplomami in izkušnjami.

Župan je občinske ovce prvi preštel in je vedel, da bo – naj vsak mož še tako vneto išče svojo ovco – nekdo ostal praznih rok. Gotovo je potem poskrbel, da so manjkajočo ovco poiskali. V Sloveniji pa »župana« ni: ni človeka na primernem položaju, niti državne ustanove, ki bi z odgovornostjo do razvoja in obstoja naroda in države pravi čas seštela potrebe in vire, ugotovila, kako strašno dosti nas manjka, ter odpravljanju tega primanjkljaja dala največjo prednost.

Če bi tak župan bil leta 2013, bi začel bíti plat zvona: ker bi izračunal, da bo iz naslova premalo rojstev od leta 1980 dalje na začetku leta 2019 primanjkljaj starejših od 25 let in mlajših od 58 let enak 92 tisoč, v začetku leta 2029 že 217 tisoč, v začetku leta 2039 pa 310 tisoč oseb, kar je ogromnih 36 % od 856 tisoč zavarovancev leta 2012; ker bi ugotovil, da se je selitveni primanjkljaj državljanov Republike Slovenije, ki je od leta 2000 do 2011 znašal povprečno 983 oseb letno (skupaj 11.799), leta 2012 povečal na 5.450 oseb.

Leta 2019 bi bíl plat vseh zvonov vključno z navčkom, saj bi ugotovil, da se je selitveni primanjkljaj državljanov od leta 2012 do 2018 nadaljeval s povprečno hitrostjo 5.323 letno in smo v teh sedmih letih izgubili 37.261 državljanov RS, v Beli knjigi o pokojninah (MDDSZEM, 2016) pa bi prebral, da bo že takó dosti premajhno število rojstev »do leta 2030 upadalo«.

Vrh ledene gore

Okrogla miza SLS »Koliko nas manjka?« leta 2017 je imela izzivalen podnaslov: »Ali vlada skriva načrte za priseljevanje več kot 10.000 tujcev letno?« (Slovenski čas, januar 2018). Leta 2018 je selitveni prirast tujcev znašal 17.169 oseb.

Mirela Žnidarec pravi: »Prav bizarno je poslušati razlage o viziji razvoja slovenskega turizma, ki pa ne vključuje resne strategije, kako poskrbeti za ključni dejavnik tega razvoja – delavce« (J. Porenta, M. Grgič, Turizem, Delo, 28. junija 2019). To velja tudi za gospodarstvo na splošno.

»S pomanjkanjem ustreznih kandidatov za zaposlitev se sooča skoraj polovica delodajalcev. V skupini velikih delodajalcev se s tovrstnimi težavami srečujeta skoraj dve tretjini delodajalcev« (Napovednik zaposlovanja 2019/II za prvo polletje 2020, Zavod RS za zaposlovanje, 2019 – Napovednik). V 40 % primerih se na njihov razpis ni prijavil noben kandidat, 21 % delodajalcev je zaradi pomanjkanja kadrov moralo zavrniti naročila. Delodajalci v prvi polovici leta 2020 načrtujejo 31.600 novih zaposlitev. Napovednik ne pove, koliko iskalcev dela bo zmanjkalo leta 2020, če jih bodo delodajalci tudi v drugem polletju potrebovali približno toliko kot v prvem. Ob dejstvu, da je letni priliv iz naslova rojstev pred 25 leti manj kot 20.000 letno, bi ocena pomenila potrebo po dvakrat večjem priseljevanju tujcev glede na leto 2018 in hude težave za gospodarstvo.

Predsednik uprave Merkurja Blaž Pesjak pravi: »… če bi se sistemsko lotili reševanja takšnega bega možganov, bi lahko v Merkurju dosegali dvojno prodajo« (Petra Kovič, Merkur je izjemna investicijska priložnost, Delo, 23. avgusta 2019).

To je le vrh ledene gore. Iz že zapisanega je razvidno, da bo čez deset, dvajset, trideset let nekajkrat slabše, če ne bo takojšnjih odločnih ukrepov. V vladi in njenih uradih pa vztraja neverjetna odsotnost pogleda za nekaj let naprej, zavesti o nujnosti takojšnjega ukrepanja in nezavedanje ogromnosti težave.

Zavod RS za zaposlovanje kot najbolj spodbudne napovedi označi tiste, ki kažejo največji primanjkljaj delavcev (glej Napovednik, str. 1).

»Prilagoditev demografskim spremembam«

V Strategiji razvoja Slovenije 2030, ki jo je Vlada RS sprejela leta 2017 (SRS 2030), vlada ne samo, da ne sešteje primanjkljaja bistrih glav in delavnih rok za uresničitev njenih načrtov, ampak – čeprav olepševalno – zapiše, da se »zaradi pomanjkanja ustrezne delovne sile lahkotudi pomembno zmanjša sposobnost za hitrejši gospodarski napredek« (SRS 2030; str. 12). Iz zgradbe in vsebine dokumenta ni videti zavedanja, da so gospodarstvu potrebni ljudje. V nobeni strateški usmeritvi, razvojnem cilju, nobenem izmed 30 številčnih ciljnih kazalnikov ne pokaže zavedanja ogromnosti grožnje pomanjkanja ljudi v delovni starosti in ne poda številčne ocene zanj. Celo pri cilju Gospodarska stabilnost je problematika primanjkljaja ljudi v delovni starosti odsotna.

V Poročilu o razvoju 2019 (Poročilo), ki predstavlja spremljanje usmeritev, ciljev in kazalnikov SRS 2030, UMAR leta 2019 predstavi 70 kazalnikov uspešnosti, vendar niti eden ne meri ali ne napoveduje števila dela voljnih ljudi. Med njimi zaman iščemo na primer totalno mero rodnosti, selitvena prirasta državljanov in tujcev, razmerje med zavarovanci in upokojenci, stopnjo samooskrbe s kadri.

V Glavnih ugotovitvah in priporočilih ne nasloví primanjkljaja delavcev, ampak demografske spremembe. In predlaga »prilagoditev demografskim spremembam«, (str. 7) s petimi politikami, od katerih le zadnja – zagotavljanje zadostnega obsega delovne sile – kaže na deklarativno zavedanje problema; ne zapiše in ne ovrednoti pa konkretnih ukrepov za to zagotavljanje in ne kaže volje niti načrtov, da bi na demografske spremembe vplivali. Pri povzetku gospodarstva jih komaj z eno besedo omeni,nekaj vrstic jim posveti v povzetkih drugih poglavij.Na strani 35 zapiše, da se bodo »izdatki, povezani s staranjem, po projekcijah do leta 2060 povečali za 6,9 o. t. BDP in do leta 2070 za 6,0 o. t. BDP, kar je eno višjih povišanj med državami EU«,in da sodimo »med države s pričakovanim zelo visokim povečanjem izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva«. Biti pa moraš zelo pozoren, da iz grafa na strani 36 razbereš, da projekcije javnih izdatkov 2016–2070, povezanih s staranjem, Slovenijo postavljajo na tretje najslabše mesto v EU, za Luksemburgom in Malto.

V 167 strani dolgem dokumentu posvetí oceni primanjkljaja delavcev en odstavek (vendar ne pri gospodarstvu), v katerem zapiše, da »tudi ob pozitivnih neto migracijah … okoli štiri tisoč oseb na leto bo po projekcijah do leta 2030 prišlo do zmanjševanja aktivnega prebivalstva v povprečju za 10 tisoč oseb na leto.« Med predlaganimi »zdravili« najdemo tudi »migracijsko politiko za lažje privabljanje tuje delovne sile«, a nobenega ovrednotenega ukrepa, posebej ne dolgoročnega.

Potrebujemo dolgoročnejši pogled od vladnega

Dokler vsaka članica sama skrbi za svoje bolnike in upokojence, ni pričakovati, da bi za njen primanjkljaj poskrbel kak »župan« na ravni EU. Drugače je v posameznih članicah, med katerimi so velike razlike. General De Gaule je v Franciji že pred 70 leti z družinsko politiko poskrbel, da primanjkljaja danes skoraj ni. Tudi drugod znajo »župani« svoje prešteti in sprejeti ukrepe, ki predstavljajo vabilo našim desettisočim, naj še naprej zapuščajo domovino, in oviro za prihod tistih, ki jih mi vabimo.

Potrebujemo dolgoročnejši pogled od vladnega, voljo do dejavne vloge v prebivalstvenem razvoju ter skupno zavedanje in soglasje, da pri tako velikem primanjkljaju ne gre le za razvoj, temveč za obstoj. Za odpoved obstoju smo v preteklosti že prejemali predloge, pa smo jih zavrnili in našli voljo za pot v življenje. Tudi tokrat jo bomo.

Podatki o rojstvih in selitvah so iz objav Statističnega urada RS, o zavarovancih iz objav ZPIZS.

Prispevek objavljen v dogovoru z urednikom Slovenskega časa Bogomirjem Štefaničem. Prispevek je bil objavljen 19. 01. 2020 v Slovenski čas št.117.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice