Tvoja zadnja želja. Preden te usmrtimo.

Ljudje smo različni in povem različno reagiramo na besede kot so obešenje, obglavljenje, giljotina, kamenjanje, električni stol, plinska celica, strelski vod, smrtonosna injekcija … čeprav imamo vsi pred očmi samo eno predstavo teh besed – usmrtitev. Po neuradnih podatkih je v svetu trenutno še vedno 54 držav, v katerih zakonito izvajajo smrtne kazni. Ena od teh, ki se na vsa usta baha z demokracijo, je ZDA. Po dostopnih podatkih je v zadnjih dvajsetih letih usmrtila okoli dva tisoč obsojencev, podatki kažejo, da jih še več kot tri tisoč čaka, da se njihova smrtna kazen izvrši. V Evropi imamo takisto črno ovco – Belorusijo, kjer je smrtna kazen še vedno zakonita in jo tudi prakticirajo. S strelom v tilnik. Po hudih pritiskih Evropske unije so v Belorusiji le izvedli referendum, na katerem se je kar dobrih 80 odstotkov udeležencev izreklo za ohranitev smrtne kazni. In tako je ostala. Od leta 1991 so tako izvedli že več kot tristo usmrtitev.

Smrtna kazen v Sloveniji

V času nekdanje Jugoslavije je bila smrtna kazen predpisana s Kazenskim zakonom SFR Jugoslavije in v veljavi tudi v Sloveniji. Usmrtitve so se dogajala brez oči javnosti, v odročnih, skritih krajih. Do razpada skupne države je ostala smrtna kazen uzakonjena tudi v Sloveniji, vendar je bila neformalno odpravljena že leta 1989. Dokončno je izginila s sprejetjem Ustave Republike Slovenije leta 1991, ki je v svojem 17. členu določila nedotakljivost človekovega življenja, ter, da v Sloveniji ni smrtne kazni, formalno je bila odpravljena z uveljavitvijo slovenskega Kazenskega zakonika leta 1994. Med zadnjimi obsojenci sta bila Franc ZUPANČIČ in Miha ŠTRUMBELJ, obsojena leta 1950, usmrčena 1951 leta. Zadnjo smrtno kazen na območju Slovenije so izvedli leta 1959, ko je bil usmrčen Franc RIHTARIČ, ki je bil med različnimi kaznivimi dejanji obsojen tudi zaradi protikomunizma in bil ustreljen v gramozni jami blizu Slivnice. Zadnji, ki mu je bila izrečena smrtna kazen, je bil razvpiti Metod TROBEC, a so mu kazen kasneje nadomestili s takrat najvišjo možno zaporno kaznijo dvajsetih let zapora.

Zadnji obrok

Ampak, če odmislimo naše kraje in naše običaje, je v mnogih delih sveta, kjer smrtna kazen še zakonito obstoja ali je obstajala, bila ali je še v veljavi tradicija, za katero ni povsem jasno zakaj in kako je nastala. Gre za to, da na smrt obsojenemu, vsaj kar se hrane tiče, uresničijo še tako nenavadno zadnjo željo. In da mu pred usmrtitvijo omogočijo pojedino, kot si jo le zaželi. Postavlja se vprašanje kako je nastal ta bizarno čudni običaj in ali je ideja o zadnjem obroku res povezana z znamenito skrivno večerjo Jezusa Kristusa?

Da smo si na jasnem – neposrednih dokazov za takšne trditve seveda ni, zgodovina je polna kultur, ki so na smrt obsojenim ponujale priboljšek pred smrtjo. Že v času starega Rima so, primeroma, za gladiatorje, noč pred njihovim morebitnim srečanjem s smrtjo, pripravili javno pojedino. Imenovali so jo coena libera, javni banket. Toda šele mnogo kasneje se je izoblikovala tradicija, da so na smrt obsojenim omogočili zadnjo željo, s to razliko, da so bogataši lahko dobili praktično vse, reveži le kakšen požirek slabega žganja ali kaj podobnega.

Ko so v 15. stoletju izumili tisk, so se nekateri dokumenti lažje ohranili, ljudje so se tudi bolj zanimali o dogodkih, kot so usmrtitve in o tem kaj zapisali, bodisi naključno ali kot posledico.

V 16. stoletju se, upoštevajoč zgodovinske fragmente, zdi, da so nekaj več omogočili tudi revnim obsojencem na smrt, a neposrednih pisnih dokazov, ki bi potrjevali to dejstvo, ni ohranjenih. Kakor koli že, okoli 18. stoletja je zlasti v državah, kot je Anglija, praksa zadnje želje postala zelo razširjena. Ohranjen je dokument, da so v Londonu, zaporniku, obsojenemu na smrt, omogočili uživanje izbranega zadnjega obroka v družbi različnih gostov, vključno z rabljem. Obstajajo tudi dokumenti, da so zaporniki zloglasne ječe Newgate, pri enih od sedmih zgodovinskih vrat Londonskega zidu, obsojeni na smrt, med potjo na vešala lahko spili svojo zadnjo pijačo v gostilni na poti, skupaj s stražarji in rabljem.

V Nemčiji je najbolj znan primer zadnje želje zagotovo zgodba o usmrtitvi Susanne Margarete BRANDT, služkinje iz Frankfurta, ki je skupaj s primerom Marie FLINT v Faustu služila GOETHEJU kot vzor za tragedijo Gretchen. Dne 14. januarja 1772 je bila usmrčena zaradi domnevnega uboja svojega novorojenega otroka. Osem mesecev prej je zanosila z nekim draguljarjem, ki ga po nevihtni noči ni več videla. Nosečnost je uspešno skrila do osmega meseca. Nato je 01. avgusta 1771 na skrivaj rodila v pralnici, brez kakršne koli pomoči. Po vsej verjetnosti ni mogla zadržati otroka in ta je padel in z glavo udaril v kamnita tla. Po njenih besedah je kratko zaječal, potem pa prenehal dihati. V paniki je otroka skrila v hlevu in pobegnila. Ker je bila brez denarja, se je naslednji dan vrnila v Frankfurt, kjer so jo aretirali zaradi umora otroka. Ali je bila kriva ali ne je še vedno sporno, glede na to, da je šlo za prezgodnji porod in otrok verjetno ne bi preživel. Toda, dejanje je priznala (»Gospod Jezus, to je moj otrok, nanj sem položila roko«), bila je spoznana za krivo umora in obsojena na smrt. Večer pred usmrtitvijo je postala častna gostja na zadnjem obroku, ki so ga organizirali njej v čast, za njo, stražarje in uradnike, ki so sodelovali pri sojenju. Po ohranjenih virih na bi obrok vseboval »tri kilograme ocvrtih klobas, deset kilogramov govejega mesa, šest kilogramov pečenega krapa, dvanajst kilogramov ocvrte teletine, juho, zelje, kruh, sladkarije in osem in pol litrov vina.« Po govoricah Susanna ničesar ni pojedla ampak je pila le vodo, medtem ko so se stražarji in uradniki gostili. Naslednjega dne, 14. januarja 1772, ob 10. uri zjutraj, ji je rabelj Johann Hoffmann na tnalu s sabljo odsekal glavo.

Brez dvoma je tradicija zadnje želje ali zadnjega obroka najbolj poznana in zakoreninjena v ZDA, kjer je predmet praktično vsake usmrtitve, bodisi v filmu, bodisi v dnevnih novicah. Vendar je očitno, da je do te tradicije prišlo šele, ko so Evropejci začeli naseljevati Ameriko. Prejšnji pisni viri namreč ne omenjajo takšnih »vljudnosti«, z nekaj izjemami, ki pa so običajno povezane le s pijačo ali tobakom. Tako je, primeroma, leta 1835 časopis New York Sun poročal, da je morilec Manuel FERNANDEZ pred usmrtitvijo zaprosil in dobil nekaj žganja in več cigaret, kar je prijazno priskrbel direktor zapora Bellevue. V 19. stoletju so tovrstne stvari postale vse pogostejše in do začetka 20. stoletja je bila praksa zadnje želje povsem običajna praksa.

Kaj je torej razlog za uvedbo zadnje želje na smrt obsojenim pred njihovo usmrtitvijo ?

Kar zadeva zgodovinske primere, najzgodnejši primeri v Evropi kažejo, da je bila zadnja želja in uresničitev le te zgolj način, na katerega so sodniki, stražarji in rablji obsojenim sporočali, da jih bodo sicer res usmrtili, a da ne gre za nič osebnega. Da samo opravljajo svoje delo. Obsojencem na smrt so tako, kot nekakšno opravičilo, ponudili alkohol ali kaj drugega, kot nekakšen izraz vljudnosti. Takšna praksa je bila očitno uvedena zato, da bi bili duhovi usmrčenih prijazni do tistih, ki so jih obsodili in usmrtili in jih ne bi zasledovali, vendar ni ohranjenih pisnih zgodovinskih virov, ki bi potrdili to tezo. Ne glede na to ali to drži ali ne, tudi v sodobnem času ni kakšnih virov ali dokumentacije o tem kaj je glavni razlog, da so na smrt obsojeni pridobili ugodnost zadnje želje. Zakonov, ki bi to predpisovali, namreč nikoli ni bilo in jih tudi danes ni. Delavci zaporov so to storili po svoji svobodni volji in ideja se je širila, tudi zaradi rasti medijev in senzacionalizma, ki je zahteval, da poročajo o zadnjih urah življenja usmrčenih, saj je bilo in je to širši javnosti še kako zanimivo.

Profesorica Sarah L. GERWIG-MOORE, soavtorica Hladne  (udobne) hrane: Pomen obreda zadnjega obroka v ZDA ( Cold (Comfort) Food: The Significance of Last Meal Rituals in the United States, 2014 ), piše, da je zadnji obrok ponudba paznikov zapornikom kot način, da se jim oprosti prihajajoča usmrtitev in sporočilo »nič osebnega« … Obstajajo standardni postopki, ki med pazniki in zaporniki postavijo zid; kljub temu pa obstaja povezava med njimi … Zadnji obrok kot tradicija je učinkovit način, da človeštvo zapornikom, obsojenim na smrtno kazen, izreče neke vrste zadnje priznanje kot ljudem, v resnici so pazniki pri usmrtitvi sostorilci. Zadnji obrok je tako v manjši meri izraz prijaznosti in velikodušnosti.

Ista soavtorica trdi, da se v državah, kjer poteka največ usmrtitev, ponujajo najbolj radodarni obroki – z izjemo Teksasa. V zadnjih dveh stoletjih je država Teksas usmrtila približno 1.300 ljudi in si prizadeva za povsem nasprotni cilj od vseh ostalih – povečati število ljudi, obsojenih na smrt in kazen tudi izvršiti. Za referenco: od leta 1982 so v Teksasu usmrtili 562 ljudi, očitno po domnevnem papeškem odloku iz 13. stoletja, sprejetem med zajetjem Bezierjev – »Caedite eos. Novit enim Dominus qui sunt eius » ali »Ubij jih. Kajti Gospod pozna tiste, ki so njegovi« oziroma »Vse jih pobijte, naj jih Bog razreši«. Kar lahko postavimo tudi v obliko, ki je najbližje Teksasu: »Vse jih pobijte in Bog naj se sam spoprijema z njimi.« Pravzaprav je, v resnici, moto Teksasa samo ena beseda, »prijateljstvo.« Ime »Teksas« namreč izhaja iz besede, vzete iz jezika Caddo, in pomeni »prijatelji« ali »zavezniki.«

Senator Teksasa John WHITMIRE je bil ogorčen, ko je obsojeni morilec Lawrence Russell BREWER naročil obilen zadnji obrok, ki pa ga pred njegovo usmrtitvijo dne 21. septembra 2011 nato ni pojedel. Izrazil je svoje prepričanje, da je potrebno zadnje želje na smrt obsojenih odpraviti, da je neprimerno dati osebi, obsojeni na smrt, takšen privilegij. »Če boste zaradi grozljivega zločina, ki ga je storil, nekoga usmrtili v skladu z zakoni te države, ni treba iskati načinov, kako ga pred usmrtitvijo razvajati.« Kljub temu podporniki »zadnjega obroka« trdijo, da je namen takšnih vljudnosti pokazati, da čeprav država nekoga ubije v imenu in z izrecnim soglasjem javnosti na splošno, če to ne bo storjeno na humani način, javnost in država nista nič boljša od na smrt obsojenih. Ali kot pravi profesorica dr. Katie ZAMBRANA z univerze na Floridi: »Vse je odvisno od tega kako ravnate s človekom, ko mu boste vzeli življenje.« Profesor zgodovine dr. Daniel LACHANCE z univerze Emory poudarja, da ti zadnji obroki – in zadnje besede – kažejo, da je država demokratična in spoštuje vse, tudi tiste, ki so storili hude zločine. Ne glede na to, kako hud je bil zločin, zaradi katerega so bili obsojeni, imajo ti ljudje nekaj dostojanstva, ki ga moramo upoštevati.

Kaj je spodbudilo senatorja WHITMIREJA, da je nasprotoval skoraj stoletni teksaški tradiciji zadnjega obroka?

Šlo je za zadnjo željo zapornika Lawrencea Russella BREWERJA, ki je bil obsojen na smrt zaradi sodelovanja v precej grdem in nesmiselnem rasističnem umoru Jamesa BYRDA JR. leta 1998, ko si je zaželel in naročil par ocvrtih govejih zrezkov s piščancem, trojni cheeseburger s slanino, umešana jajca z govedino in sirom, ocvrto okro (slez), meso z žara, pol štruce kruha, tri fajite in mesno pico. Za sladico je naročil paket sladoleda Blue Bell in sendvič z arašidovim maslom. Ter tri pločevinke piva. Vendar, ko je prišel njegov čas, na koncu od vsega naštetega – ni pojedel nič.

Vse navedeno nujno pripelje do vprašanja, ali si lahko zaporniki v resnici zaželijo in dobijo skoraj vse, kar hočejo. Medtem ko mediji pogosto poročajo, da je tako, tudi v tem konkretnem primeru z BREWERJEM, to ni povsem točno. Pravzaprav v veliki večini primerov, ko zaporniki zahtevajo nekaj zapletenega, dobijo poenostavljeno različico tega.

Po besedah slovitega »kuharja smrti« Briana PRICEJA, ki je pripravil že več kot 100 zadnjih jedi, je lokalni časopis vedno navajal, na primer, da je obsojenec prejel 24 tacosov in 12 enchilad, v resnici pa je dobil štiri tacose in dve enchiladi. Dobijo samo tisto, kar je na voljo v kuhinji. Če naročijo jastoge, dobijo kos zamrznjenega. Zrezke so prenehali pripravljati že leta 1994. Če naročijo 100 tacosov, dobijo dva ali tri.

Vendar se v drugih ameriških državah in zaporih postopa drugače. Na primer, Oklahomi dovolijo, da obsojenec naroči hrano v lokalni restavraciji, če želi, vrednost obroka je omejena na 15 dolarjev. V Teksasu je sedanja vrednost zadnjega obroka omejena na 20 dolarjev, Florida in Indiana imata omejitev pri 40 dolarjih, Kalifornija omogoča, da se za zadnji obrok porabi do 50 dolarjev. Večina držav zahteva, da je zadnji obrok lokalno obarvan. Če zaželeni obrok preseže te cenovne omejitve, bodo deleže bodisi zmanjšali, bodisi bo obsojenec moral izbrati kaj drugega. Analize tudi kažejo, da prošnje za zadnji obrok odražajo državljanstvo zapornikov.

Seveda je logično, da lahko obsojenec sofinancira pripravo ali nakup »zadnjega obroka«, če to želi. Znan je primer iz zapora v Cottonportu ( Louisiana), ko je neimenovani obsojenec izrazil zadnjo željo po jastogih, kar je direktor zapora sprejel in ugodil njegovi prošnji. Obsojenec je plačal polno ceno za svoj zadnji obrok in ga delil s sozapornikom. In ta isti direktor je imel navado, da je pred usmrtitvijo na skupno večerjo povabil vsakega obsojenca, obsojenega na smrt in včasih povabil tudi druge izbrane goste, da se jima pridružijo.

Dogaja se, kot v primeru Susanne BRANDT in Lawrencea BREWERJA, da obsojenci svoj zadnji obrok ne zaužijejo, saj misli o bližajoči se smrti običajno ubijejo ves apetit. Tako imenovani »zadnji obrok« včasih sploh ni zadnji obrok, ker se ta običajno načrtuje vnaprej. V Virginiji, na primer, velja pravilo, da je treba hrano postreči vsaj štiri ure pred usmrtitvijo. V Indiani ta obrok postrežejo nekaj dni pred usmrtitvijo, v času, ko ga človek na neki ravni res lahko uživa. Tisti brez apetita lahko delijo hrano. Na primer na Floridi je v nekaterih primerih obsojencu dovoljeno deliti obrok z družino ali prijatelji. Obstajajo pa tudi obsojenci, ki svoj obrok namenijo komu drugemu. Leta 1951 je Raymond FERNANDEZ, eden izmed morilcev »osamljenih src«, skupaj s svojo ljubljeno Marto Julie BECK zaprosil, da so njuno hrano dali drugim obsojencem. V zgodnjih desetletjih te tradicije so v Teksasu obsojenci običajno naročali in prejemali velike porcije hrane prav zato, da bi jo delili z drugimi obsojenci na smrtno kazen.

Vsi obsojenci pa niso v skrbeh zaradi svojega zadnjega obroka. Morda je najbolj znan primer morilca Rickya Raya RECTORJA. Izvršil je dva precej nesmiselna umora, pa potem poskušal storiti še samomor s strelom v glavo. Preživel je zaradi dejstva, da se je ustrelil v templju in je bila v bližini medicinska pomoč, ki ga je rešila. Kljub temu, da sta strel v glavo in posledična lobotomija vplivala na njegove duševne sposobnosti, je bil obsojen na smrt. Njegov zadnji obrok je v medijih postala senzacionalen potem, ko se je razvedelo, da se je odločil, da pusti sladico, pito z oreščki, z obrazložitvijo paznikom, da naj mu jo prihranijo – za pozneje. Ker je bila usmrtitev zadnji trenutek prestavljena so mu pazniki pito tudi res prihranili.

Izbira, kaj si obsojenci zaželijo kot zadnjo željo, kaj zaprosijo za svoj zadnji obrok, je precej raznolika. V nekem primeru je, na primer, obsojenec zaprosil samo za kozarec vloženih kumaric, najbolj pogosto pa obsojenci kot zadnji obrok naročajo hrano iz McDonaldsa ali KFCja, ali kakšno nenavadno ali najljubšo domačo hrano iz otroštva. Velika večina obsojencev, obsojenih na smrt, prihaja iz revnega, slabega okolja in zato pogosto izbirajo svojo najljubšo hrano, ki so jo bili navajeni, vendar je v zaporu niso dobili – ocvrt piščanec, cheesburgerji, pomfrit in razne vrste gaziranih pijač. Obstajajo tisti, ki izberejo hrano, ki si je niso mogli privoščiti, ko so bili na prostosti ali je morda še nikoli niso poskusili, na primer jastoge, filet mignon ali biftek. Nekateri obsojenci izberejo svoj zadnji obrok na način, da so za medije zanimivi, nato jim dajo izjavo, namesto da bi jedli. Morilec Viktor FEGER je leta 1963 kot svoj zadnji obrok zahteval samo eno olivo. Ko jo je pojedel je prosil, da bi njeno koščico pokopali z njim, v upanju, da bo iz nje zrasla oljka kot simbol miru in ponovnega rojstva.

Velja omeniti Jonathana Wayna NOBLESA, ki se je drogiral že od svojega osmega leta in živel v rejništvu, pod vplivom mamil pa ubil dve ženski. V zaporu se je odpovedal drogam in postal pobožni katolik, zgleden zapornik in zgleden človek. Odločil se je rešiti življenje nesrečni ženski, ki je, kot je slišal, umirala zaradi odpovedi ledvic. Toda kljub dejstvu, da je našel zdravnika, ki je bil pripravljen izvesti postopek, da se mu odvzame eno od ledvic in jo presadi ženski, se je na koncu izkazalo, da se njuni krvni skupini ne ujemata, ženska je umrla. Skušal je doseči, da bi vsaj po njegovi smrti lahko daroval svoje organe, vendar je bila ta zahteva zavrnjena, ker je v Teksasu obsojenim na smrt to prepovedano storiti. Skrušen je na dan pred usmrtitvijo le preprosto prosil za evharistijo in odkorakal smrti naproti.

Končajmo z Wilsonom DE LA ROYEM, ki je še v zaporu ubil človeka, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, pa bil obsojen na smrt v novi plinski celici zapora v San Quentinu. Na vprašanje, kaj želi za svoj zadnji obrok, je preprosto prosil za kup tablet zoper prebavne motnje. Na vprašanje zakaj, je odgovoril, da se bo kmalu soočil z izjemno hudo strupenimi plini.