Ali je možno izstopiti iz Cerkve?

Slogan »živimo v svetu, v katerem so edina stalnica spremembe«, se vse bolj uveljavlja na vseh področjih človekovega življenja. Nič ni nenavadnega, če se človek večkrat v življenju preseli, prav tako, če večkrat zamenja svojo službo. Spremembe so vse bolj pogoste tudi na področju človekovega osebnega življenja. To, da človek večkrat zamenja »življenjskega« sopotnika, se nam ne zdi nič nenavadnega.

Prav tako se družba vse bolj privaja tudi na to, da lahko človek spreminja spolno usmerjenost ali celo spol. Ali je omenjeno prav ali ne, je predvsem moralno vprašanje, kar je lahko tema kakšnega drugega prispevka. Nas zanima dejstvo, da prihaja do sprememb in, da se te dogajajo na vseh področjih.

Pravica do izstopa iz Cerkve je vse bolj aktualna

V poplavi sprememb, ki smo jim priče v zadnjih desetletjih, se vse bolj uveljavlja tudi pravica do spremembe veroizpovedi, oz. do izstopa iz Cerkve. Pri tem mislimo predvsem Rimsko-katoliško cerkev, saj ji pravno-formalno pripada 72odstotkov slovenskih državljanov.

V preteklosti si ni bilo mogoče niti zamisliti kakršnih koli sprememb, saj se je človek rodil v določenem okolju, kjer je preprosto zaživel v tistih okoliščinah, v katerih se je rodil. To še posebej velja za  področje veroizpovedi. Če se je človek rodil v katoliškem okolju, se ni nihče niti spraševal o tem ali bo otrok katoličan ali ne. Starši so praviloma krstili otroka že takoj po rojstvu, po možnosti prvi dan, da bi ga tako izročili v roke Božji milosti.

Je krst otrok svoboda ali prisila?

V zadnjem času, ko se s pomočjo različnih prevoznih sredstev in sodobnih tehnologij, ljudje iz vsega sveta srečujemo bodisi fizično bodisi virtualno, s tem prihaja tudi do srečevanja različnih kultur in s tem tudi do mešanja različnih religij. Ker človek spoznava tudi druge možne načine življenja, ni več samo po sebi umevno, da bo vztrajal do konca življenja pri tistem načinu, v katerem se je rodil.

S poudarjanjem človekove svobode in s tem pravice o svobodni odločitvi o veroizpovedi, je tudi v pretežno katoliškem okolju postalo aktualno vprašanje ali človek zares svobodno izbere veroizpoved ali pa je v to prisiljen. Pri tem mislimo predvsem na tiste, ki so bili krščeni kot majhni otroci.

Ko takšni ljudje, potem ko odrastejo, naletijo na vprašanje o svobodi, predvsem pa, če ne vedo, zakaj so bili krščeni, ni nič nenavadnega, da se jim zdi krščanstvo prej breme, kot pa življenje z Bogom, kar krst dejansko človeku prinaša.

Za vzgojo otroka so odgovorni starši

Preden odgovorimo na vprašanje glede možnosti izstopa iz Rimsko-katoliške Cerkve, je potrebno pojasniti, zakaj krščujemo otroke in zakaj ne počakamo, da se v zrelih letih sami ne odločijo ali se bodo krstili ali ne?

Gotovo je, da otrok določenih stvari ne more samo izbrati, ker so za določene stvari odgovorni starši. Otrok se ne more npr. sam odločiti ali bo jedel ali ne in tudi ne, kaj bo jedel. Starši se tudi odločijo, kaj bo oblekel. Starši tudi otroka vzgajajo, da bi znal razločevati, kaj je zanj dobro in kaj ni. V kolikor so starši verni, tudi vzgajajo otroka v veroizpovedi, v kateri sami živijo.

Kakor imajo starši pravico vzgajati otroka, tako imajo tudi pravico, da mu izberejo veroizpoved, predvsem pa, da ga v tej veroizpovedi vzgajajo. S krstom se starši odločijo, da bodo v otroka vsadili seme Božjega življenja, s tem se tudi obvežejo, da bodo skrbeli za njegovo rast in pravilno nego.

Krst je pri mnogih postal samo zunanji obred

Vprašanje vse bolj pogostih izstopih iz Cerkve se pojavlja predvsem zaradi tega, ker starši sicer še krščujejo svoje otroke, vprašanje pa je kako, oz. ali jih sploh vzgajajo v veri? Sam obred krsta postaja vse bolj eden izmed mnogih zunanjih razlogov za družinsko zabavo, namesto, da bi bil to šele začetek Božje poti, na katero naj bi starši usmerjali otroka.

Kasneje, ko otroci odrastejo, jim je sicer znano, da so bili krščeni, ne vedo pa, kaj bi s svojim krstom počeli, ker jim ni nihče niti pojasnil, kaj pomeni, biti krščen, kaj šele, da bi jim osmislil njihovo življenje. Ker se zaradi tega in zaradi kakšne druge bodisi verske bodisi filozofske ponudbe, ne vidijo v Cerkvi, potem je logična posledica želja po izstopu iz Cerkve.

Božje življenje, ki naj bi s pomočjo staršev in drugih odgovornih pravilno uspevalo, se zaradi malomarnosti omenjenih preobrazi v duhovni »plevel«, kar krščeni doživlja kot tujek, katerega se želi čim prej znebiti.

Izstop iz Cerkve je lahko samo pravno-formalni

Ko govorimo o izstopu iz Cerkve, govorimo o pravno-formalnem izstopu. O izstopu v zakramentalnem vidiku ne moremo govoriti, saj gre pri krstu za neizbrisno znamenje, ki ga ne more izbrisati nobena človeška oblast. Posledično je človek, ki je prejel krst za vedno včlenjen v Cerkev (Zakonik cerkvenega prava, kan. 849). Seveda je to cerkvenopravna opredelitev, ki pa jo lahko vsak človek doživlja na svoj način.

Kdor želi kljub temu dejstvu izstopiti iz Cerkve, je potrebno upoštevati človekovo osebno svobodo in mu tudi ne smemo delati težav ali dajati kakršnih koli moralnih očitkov. Če smo pošteni, je nekdo, ki želi izstopiti iz Cerkve, bolj pošten, kot pa nekdo, ki je sicer krščen, vendar svojega krsta na nikakršen način ne živi. Med zadnje se prištevajo t.i. mrtvi kristjani, ki so sicer vpisani v krstno knjigo, krščanstva pa ne živijo.

V praksi nastopijo s »pravno-formalnimi kristjani« težave, ko želijo biti npr. krstni ali birmanski botri. Boter pa naj bi bil krščencu oz. birmancu zgled pričevanja o veri. Tako tudi »mrtvi kristjani« prispevajo k temu, da želijo določeni ljudje izstopiti iz Cerkve. Ker nimajo nikogar ob sebi, ki bi bil priča žive vere, ne vidijo smisla vztrajati v Cerkvi.

Za izstop iz Cerkve se zahteva pisna izjava prosilca

Kdor želi izstopiti iz Cerkve, mora podati pisno izjavo župniku kraja krsta ali krajevnemu škofu in jo lastnoročno podpisati. V izjavi mora biti tudi naveden razlog izstopa. Prosilčeva istovetnost mora biti potrjena z veljavnim osebnim dokumentom. Pristojna oseba povabi prosilca na pogovor, v kolikor izjave ni oddal osebno. Če prosilec vztraja pri svoji nameri ali, če se povabilu na pogovor ne odzove v roku 15 dni, se izstop zabeleži v krstno knjigo. Župnik prosilcu pošlje potrdilo, da je njegov izstop zapisal v krstno knjigo, prav tako potrdilo o izstopu pošlje na pristojen škofijski ordinariat.

Z izstopom iz Cerkve je človek še vedno krščen

Potrebno je poudariti, da z izstopom iz Cerkve človek ne preneha biti kristjan ampak gre tudi predvsem za izgubo pravic, ki bi jih bil deležen, če bi pravno-formalno ostal v Cerkvi. To pomeni, da ne more prejemati zakramentov, biti krstni ali birmanski boter, biti v kakšni koli cerkveni organizaciji ali združenju, prav tako ne more biti deležen krščanskega pogreba.

Ker človek, ki je izstopil iz Cerkve, ne more izbrisati svojega krsta, lahko kadar koli prosi za ponoven sprejem v Cerkev. Dejstvo je, da Cerkev nikogar ne zapusti in, da je vedno pripravljena sprejeti svoje otroke, če to zares v srcu želijo. Za ponoven sprejem ni potreben ponovni krst, saj je, kot je bilo že rečeno, krst neizbrisno znamenje, ampak je potrebno samo javno izpovedati veroizpoved.