Franc Bogovič: DEMOGRAFSKA GIBANJA IN SPREMEMBE – stanje v EU in njenih državah članicah
Avtor: Franc Bogovič, evropski poslanec (SLS/EPP)
1. Uvod
Demografska gibanja in demografske spremembe so stalnica v razvoju človeštva. A zlasti zaradi demografskih gibanj in neenakomerne razporeditve prebivalstva se v zadnjih obdobjih srečujemo z vse večjimi in vse resnejšimi težavami, ki se bodo v prihodnje še stopnjevale. Predvsem večja in razvita urbana središča in razvite, bogate države, namreč dobesedno sesajo vso mlado, nadarjeno in usposobljeno delovno silo s celine in s tem uničujejo vse možnosti za pozitiven razvoj v podeželskih, odročnih, gorskih in revnejših območjih. Na drugi strani tudi opazno naraščanje deleža prebivalstva, starejšega od 65 let, pomembno vpliva na povečanje izdatkov za pokojnine, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in za druge, s staranjem povezane izdatke, kjer Slovenija, po predvideni višini le-teh v prihodnosti, znatno izstopa v primerjavi z drugimi državami EU, ki se sicer tudi same soočajo s problemom staranja prebivalstva.
Posledice takšnih demografskih gibanj bodo vidne na številnih področjih, in sicer zlasti na trgu dela in zaposlovanja, izobraževanju, na področju socialnega varstva in zagotavljanja storitev starejšim, javnih izdatkih in stanovanjskem, prostorskem ter regionalnem področju. Na trgu dela bo namreč zmanjševanje števila delovno sposobnih v naslednjih desetih letih postalo glavni omejitveni dejavnik za gospodarsko rast. Slednje bo zagotovo sililo tudi v prenovo in reformo izobraževalnega sistema. Demografska gibanja in posledice staranja prebivalstva bodo vplivale tudi na zmanjšanje virov financiranja in povečanje izdatkov za socialno zaščito in pokojnine, ob hkratnem vse večjem povpraševanju po zagotavljanju zdravstvenih in drugih storitev za starejše. Ob tem se bodo razumljivo spreminjale tudi potrebe na področju stanovanjske, prostorske in regionalne politike.
2. Demografski trendi po svetu
Dejstvo je, da se število ljudi po kontinentih znatno in konstantno spreminja. Svetovni trendi kažejo, da bo število prebivalstva še naprej premo sorazmerno raslo, pri čemer je največji porast števila prebivalstva do leta 2050 pričakovati predvsem v Afriki in Aziji. Evropa je na drugi strani že sedaj kontinent z najstarejšo populacijo in bo imela do leta 2050 po napovedih več kot 25 odstotkov celotne populacije starejše od 65 let.[1] Trendi kažejo, da bo v prihodnjih letih tudi v Evropi število prebivalstva sicer še naprej konstantno raslo in naj bi leta 2045 doseglo vrh s 525 milijoni prebivalcev, nato pa bo število prebivalstva začelo upadati in naj bi do leta 2100 znašalo zgolj 492,9 milijonov ljudi.[2]
Trendi migracij v svetovnem merilu tudi kažejo, da se bo do leta 2050 zlasti v revnejših in manj razvitih regijah, kot so Afrika, Azija (brez Japonske), Latinska Amerika, Karibi in Oceanija skoraj za dvakrat povečalo število urbanega prebivalstva, se pravi prebivalstva, ki živi v velikih urbanih mestnih središčih (prek 5 milijard ljudi), medtem, ko bo na drugi strani število ruralnega prebivalstva upadlo (na manj kot 3 milijarde ljudi). Tudi v bolj razvitih regijah, kot so: Evropa, Severna Amerika, Avstralija, Japonska in Nova Zelandija, se bo povečalo zlasti število urbanega prebivalstva (na cca. 1.2 milijarde), medtem ko bo število ruralnega prebivalstva upadlo (na manj kot 200 milijonov).[3] Iz navedenega gre razbrati, da so glavni demografski trendi zlasti konstantna rast svetovnega prebivalstva predvsem v manj razvitih regijah, medtem ko bo v bolj razvitih regijah število prebivalstva zlasti po letu 2050 začelo postopno upadati ter selitve iz revnejših v bolj razvite predele in selitve iz ruralnih v urbana središča.
3. Trendi v EU in po posameznih državah članicah
V Evropski Uniji in posameznih državah članicah je mogoče opaziti naslednje demografske trende:[4]
– Upad števila rojstev – ta trend se med posameznimi državami v EU sicer razlikuje; v Franciji je namreč rodnost še vedno razmeroma visoka, in sicer s povprečjem 1,9 živorojenega otroka na žensko. Na drugi strani je na Malti rodnost najnižja z 1,25 živorojenega otroka na žensko. V Sloveniji je bila leta 2017 zabeležena rodnost v višini 1,61 živorojenega otroka na žensko. Razlog za vse večji upad števila rojstev je med drugim podaljšana doba študija in pomanjkanje ustreznih družinskih politik v posameznih državah članicah EU. Ustrezna družinska in zlasti stanovanjska politika, bi bila torej prva in nujna pot k izboljšanju situacije. V nadaljevanju so iz priloženega grafa razvidni dejanski podatki po posameznih državah članicah, ki kažejo na razlike v rodnosti:[5]
– Opazno staranje prebivalstva – statistike kažejo, da je Evropa trenutno kontinent z najstarejšim prebivalstvom, stanje pa se bo v prihodnje še poslabšalo. Razlog za takšno stanje je med drugim prav nizka rodnost in vse daljša življenjska doba.
– Migracijski tokovi znotraj EU – uradni podatki kažejo, da je leta 2016 kar 11,8 milijonov delovno aktivnih evropskih državljanov živelo v drugi državi članici, kot v tisti, v kateri so se rodili. Razlogi za takšno stanje so slabši pogoji za življenje v domači državi članici, vključno z nerazvitim trgom dela, slabšo kakovostjo življenja, neperspektivnim okoljem, slabo infrastrukturo, itd. V Evropi je opaziti predvsem dva glavna trenda migracij, in sicer migracije iz ruralnih v urbana središča in migracije iz revnejših v bogatejše predele Evrope.[6]
3.1. Primeri posameznih držav članic EU
- NEMČIJA – Nemčija se zlasti v zadnjih letih sooča z drastičnim staranjem prebivalstva na eni in nizko rodnostjo na drugi strani. Po napovedih bo že leta 2025 Nemčiji primanjkovalo 5,5 milijona kvalificiranih delavcev.[7] Uradni podatki sicer kažejo, da je stopnja priseljevanja v Nemčijo še vedno zelo visoka, zlasti iz tretjih držav članic. Zgolj v letu 2017 je bilo v EU namreč izdanih 3,1 milijonov dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav članic, od tega je bilo 17 odstotkov vseh dovoljenjizdanih samo v Nemčiji. Se pa Nemčija, enako kot ostale države članice, sooča tudi z emigranti, se pravi odseljevanjem. Zgolj v letu 2017 se je v Nemčijo namreč priselilo 917,1 tisoč ljudi, odselilo pa se je kar 560,7 tisoč ljudi.[8] Nemčija je že razkrila svoje uradne podatke, na podlagi katerih za vzdrževanje svojega gospodarstva in ekonomije potrebuje vsaj 380.000 dodatnih ljudi neto letno.
- POLJSKA – Poljska se vse od vstopa v EU dalje sooča z vse številčnejšim izseljevanjem domačega, zlasti mladega in delovno aktivnega prebivalstva. Kljub vsemu trenutno število prebivalstva Poljske (še) ne upada drastično, saj Poljska beleži tudi veliko priseljencev, zlasti iz Ukrajine. Tako je bilo za primerjavo v letu 2017 v celotni EU izdanih 3,1 milijonov dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav članic, od tega je bilo kar 22 odstotkov vseh dovoljenj izdanih samo na Poljskem, predvsem migrantom iz Ukrajine. Uradni podatki kažejo, da se je v letu 2017 na Poljsko priselilo 209,4 tisoč ljudi, odselilo pa se je 218,5 tisoč ljudi.[9]
- ROMUNIJA, BOLGARIJA, ESTONIJA, LATVIJA, LITVA, ITALIJA, PORTUGALSKA – Navedene države vse od vstopa v EU dalje beležijo vse večji upad prebivalstva, zlasti zaradi odseljevanja državljanov v ostale države članice EU, saj število odseljenih bistveno presega število priseljencev. V letu 2017 se je npr. v Romunijo priselilo 177,4 tisoč ljudi, odselilo pa se je 242,2 tisoč ljudi. Zanimiv je tudi podatek, da je v letu 2008 v drugih državah članicah EU živelo 9.5 odstotkov Romunov, v letu 2018 pa je ta odstotek znašal že 21.3 odstotkov. Uradne napovedi kažejo, da se bo v Romuniji v obdobju od 1989 do 2050 prebivalstvo zmanjšalo za kar 30,19 odstotkov. S še večjim upadom prebivalstva in izseljevanjem se sooča Bolgarija, za katero je predvideno, da bo po napovedih v obdobju od leta 1989 do 2050 izgubila kar 38,68 odstotkov celotnega prebivalstva.[10]
4. Zahodni Balkan
Demografska gibanja in demografske spremembe zlasti v zadnjih letih še posebej spreminjajo tudi strukturo prebivalstva in s tem celotnega območja na predelu Zahodnega Balkana, kamor štejemo zlasti Srbijo, BiH, Kosovo, Črno Goro, Albanijo in Severno Makedonijo.
Dejstvo je, da na območju Zahodnega Balkana ni prave strategije razvoja in s tem prave možnosti za dostojno prihodnost, zato zlasti mlado in predvsem izobraženo ter delovno aktivno prebivalstvo v želji po boljši kakovosti življenja množično zapušča svoje rodne kraje. K temu botrujejo zlasti slaba infrastruktura, neenakomerno porazdeljen kapital, prisotna korupcija, pomanjkanje perspektivnih delovnih mest, težka in neperspektivna industrija, neenakomerna poseljenost prebivalstva, nazadovanje in propadanje ruralnih območij, slaba preskrba s socialnimi in drugimi storitvami, itd. Na drugi strani pa velike potrebe držav severa EU, zlasti Nemčije, privabljajo in mamijo mlade ter delovno aktivne s tega območja. Regija Balkana tako postaja vse bolj izpraznjena in izseljena, pri čemer je zlasti v zadnjem obdobju opaziti predvsem trend selitev iz Balkana mimo Slovenije, neposredno v Avstrijo in Nemčijo, in tudi trend sekundarnih selitev balkanskih družin po nekaj letih bivanja v Sloveniji naprej proti severu, zlasti proti Nemčiji. Iz regije Zahodnega Balkana tako Slovenija ne more več pričakovati množičnih selitev v Slovenijo, ki bi pripomogle k vzdržnosti našega gospodarstva.
Zadnji podatki in prognoze kažejo, da bo v obdobju od 1989 do 2050 na območju Zahodnega Balkana največje izseljevanje in upad prebivalstva zabeležila Bosna in Hercegovina (kar 28,57 odstokov), Srbija (kar 23,81 odstotkov), Hrvaška (kar 22,42 odstotkov), Albanija (kar 18,15 odstotkov) in Kosovo (kar 11,22 odstotkov).[11]
5. Trendi med mladimi in delovno aktivnimi
Nedvomno je, da so mladi in delovno aktivni danes v bistveno drugačnem položaju, kot so bili mladi pred leti. Številne možnosti in priložnosti za izobraževanje in opravljanje prakse v drugih državah, zlasti prek evropskih programov za mlade, kot so Erasmus plus, Discover EU, itd.,[12] mladim omogočajo in predvsem bistveno olajšujejo potovanja in študij ali opravljanje prakse v tujini. Žal pa se v zadnjem času prepogosto dogaja, da se mladi in delovno aktivni po šolanju v tujini največkrat ne vračajo nazaj v rodno domovino, pač pa si v deželi študija (tujini) ustvarijo dom. Podobno situacijo je mogoče opaziti tudi znotraj domače države, ko se študentje po končanem študiju pogosto ne vrnejo v rodne kraje, pač pa ostajajo v urbanih univerzitetnih središčih. Gre za tako imenovani »beg možganov«, ko država ali ruralna podeželska okolja izgubljajo izobražene, sposobne, mlade, ambiciozne ljudi, ki bi sicer lahko v največji možni meri doprinesli k razvoju svojega okolja.
Glede na to, da iz tujine poznamo tudi primere dobrih praks, ko se mladi tudi po šolanju v tujini radi vračajo nazaj domov[13] in s svojimi novimi znanji in izkušnjami bogatijo domače gospodarstvo, bi bilo podobno politiko treba implementirati tudi v Slovenji in namesto »bega« poskrbeti za »kroženje možganov«. Slednje bi lahko zagotovili z ustvarjanjem pravih možnosti in priložnosti za mlade, ponujenimi konkretnimi rešitvami glede zaposlovanja, spodbujanjem ohranitve enakomerne demografske poseljenosti Slovenije, ustvarjanjem za mlade privlačnih projektov na podeželju, ipd. Zlasti pa bi bilo treba modificirati in posodobiti izobraževalni sistem, s katerim bi se uredila ustrezna politika izobraževanja profilov, ki bi bili realno zaposljivi in bi imeli dejansko priložnost za delo doma, v domačem okolju. Potrebni bi bili tudi izboljšani in sodobni pristopi k poklicnemu izobraževanju in opravljanju poklicne prakse, ki bi mlade že za časa študija in izobraževanja ustrezno usposobili in pripravili na poklicno pot. V tem smislu se je kot dober primer v praksi izkazal zlasti dualni sistem izobraževanja v neposrednem sodelovanju s prakso in gospodarstvom.
6. Skupni predlogi reševanja problematike
Kot izhaja iz vsega navedenega, se Evropa že in se bo v prihodnosti še bolj soočala z velikimi demografskimi izzivi in spremembami ter predvsem upadanjem števila prebivalstva. Vse navedeno bo zlasti negativno vplivalo tako na gospodarstvo, ekonomijo, socialne sisteme držav, preobremenjenost zdravstvenih sistemov, kadrovsko politiko, kadrovsko vrzel, itd. Težava pa ni zgolj v vse starejšem prebivalstvu na eni in upadanjem števila rojstev na drugi strani ter v množičnem seljenju delovno aktivnih in mladih iz revnejših predelov Evrope v bogatejše predele. Vse večja težava je tudi preseljevanje mladih in delovno aktivnih iz ruralnih, podeželskih območij v urbana središča. To povzroča vse večje propadanje in zaraščanje podeželskih območij, medtem ko velika urbana središča postajajo pretesna in se vse bolj soočajo z nezmožnostjo kakovostnega zagotavljanja vseh potrebnih storitev vedno večjemu številu prebivalstva. Problem Evrope torej niso zgolj zunanje migracije, pač pa zlasti migracijski tokovi, ki tečejo znotraj EU. S pomočjo kohezijskih skladov EU in zagotavljanjem evropskih sredstev za zagotovitev enakomernega razvoja podeželja se sicer poskuša upočasniti ta proces, vendar takšen pristop ne predstavlja trajnostne rešitve, zato bi bile ključne spremembe in aktivnosti nujno potrebne tudi na ravni vsake posamezne države članice.
Da bi vsaj delno omilili negativne posledice, ki jih bodo demografske
spremembe v prihodnje prinesle, bi torej morale države že sedaj poskrbeti
zlasti za ustrezno družinsko politiko, s katero bi spodbujali mlade k
ustvarjanju družin in povečevanju rodnosti. Enako bi se moralo poskrbeti za
ustrezno stanovanjsko politiko, s katero bi se ustrezna pomoč ponudila zlasti
mladim družinam, kar bi imelo pozitivne učinke tudi na povečanje rodnosti. Poskrbeti
bi bilo treba tudi za učinkovito kohezijsko in kmetijsko politiko na ravni posameznih
držav, s čimer bi se na ustrezen način pomagalo zlasti podeželskim in
kmetijskim območjem in v teh predelih ustvarilo perspektivna delovna mesta, ki
bi mlade in delovno aktivne zadržala v domačih okoljih. Dejstvo je namreč, da
bo zgolj ohranjeno in poseljeno podeželje, z zagotovljenimi kakovostnimi
storitvami, lahko omogočilo vzdržno in razvijajoče se celostno okolje in družbo,
kar je tudi ena od teženj in poudarkov v okviru moje evropske iniciative »Pametne
vasi« (ang.: Smart Villages), ki je
bila kot izredno pomembna in trajnostno naravnana prepoznana tudi s strani
evropskih institucij. Izboljšati bi bilo treba tudi izobraževalni proces, v
okviru katerega bi bilo nujno treba zagotoviti večjo povezavo med
izobraževanjem in potrebami na trgu dela. Le tako bo namreč mogoče izobraziti
profile, ki bodo dejansko zaposljivi in bodo imeli priložnost za delo doma, v
domačem okolju. Smiselno bi bilo zlasti ponovno uvajanje poklicne prakse, ki bi
mlade že za časa študija in izobraževanja ustrezno usposobila in pripravila na
poklicno pot; ali dualni sistem izobraževanja v neposrednem sodelovanju s
prakso in gospodarstvom, kar bi zagotovo doprineslo k zmanjševanju kadrovske
vrzeli in vzdržnemu gospodarskemu razvoju. Potrebna bi bila tudi ustrezna
reformirana strategija zaposlovanja, trga dela, podpora malim in srednjim ter
družinskim podjetjem in nenazadnje tudi ustrezna integracija priseljencev, s
čimer bi se preprečile nadaljnje sekundarne selitve in zgradil ustrezen občutek pripadnosti in vključenosti v družbo.
[1] Glej tudi: Eurostat Regional Yearbook, 2018 edition, Eurostat. Luxembourg 2018.
[2] Glej tudi: Eurostat, dostopno na: <ec.europa.eu/eurostat/web/population-demography-migration-projections/visualisations> (05.02.2020).
[3] Glej tudi: Eurostat Regional Yearbook, 2018 edition, Eurostat. Luxembourg 2018.
[4] Glej tudi: Demographic Trends in EU Regions, European Parliamentary Research Service, Vasilis Margaras, January 2019.
[5] Graf prikazuje stopnjo rodnosti po posameznih državah, zajema podatke iz leta 2017 ter kaže število živorojenih otrok na eno žensko (vir: Eurostat, dostopno na: <ec.europa.eu/eurostat/web/population-demography-migration-projections/visualisations> (05.02.2020).
[6] Glej tudi: Semigra, Selective Migration and Unbalanced Sex Ratio in Rural Regions, Espon Programe 2013, European Union, Leibniz-Institute for regional Geography, Leipzig, Germany: Karin Wiest, Tim Leibert.
[7] Glej tudi: Migration and migrant population statistics, Statistics Explained, Eurostat (dostopno na: <ec.europa.eu/eurostat/statisticsexplained/> (05.02.2020).
[8] Ibidem.
[9] Ibidem.
[10] Ibidem.
[11] Glej tudi: Tim Judah, Farewell to the Balkans – Emigration and falling populations, Facts & Figures, European Parliament, 28.01.2020.
[12] Glej tudi: Strategija Evropske unije za mlade 2019–2027.
[13] Primer: Irska.
Powered by Contextual Related Posts
