Naprej na vsebino

Časopis Slovenec že od leta 1873

Davnega leta 1873 je Slovenec svoj prihod naznanil z besedami s katerimi se lahko poistovetimo še 147 let kasneje: »Dandanes nihče več ne more prezreti, kako važni so politični listi. Brez političnega lista se nobena stranka ne more vtrditi, naj je še tako velika, z listom pa si tudi slaba pridobi čedalje večo moč in izpodrine naposled svoje nasprotnike … / … Ako tedaj mi Slovenci hočemo svojo veljavo vtrditi, se na pravi podlagi ohraniti, pravic nekaj si obdržati, nekaj si jih pridobiti, moramo imeti politični list … / … Živo potreben, torej od vsehstrani zaželen je bil nov list, kteri bi možato, nepristransko, in ob enem pošteno in olikano zastopal zadeve naroda slovenskega. To so sprevideli vsi pravi rodoljubi, kterim je blagor naroda slovenskega resnično pri srcu, in ustanovili so »Slovenca«, kteri danes prvikrat stopi pred spoštovane slovenske čitatelje. Prizadeval si bo, biti v pravem pomenu: Slovenec.« Še bolj so te besede odmevne in razumljive, če jih beremo v luči obdobja v katerem so nastale. Takratna gospodarska, družbena, politična in kulturna klima v slovenskih pokrajinah je namreč omogočila začetek slovenskega narodnega prebujenja in s tem utrdila zavest o obstoju slovenskega naroda.

Slovenec je bil le odziv na takratno politiko

Slovenci dobrih 150 let nazaj zaradi svoje maloštevilnosti niso imeli odločilne vloge v dunajskem parlamentu, zato so bili prisiljeni neprestano menjati svojo politično taktiko. Tako smo imeli na eni strani konservativno politično stranko (dr. Bleiweis), ki se je opirala na duhovščino kot najvplivnejši družbeni sloj med kmečkim prebivalstvom. Na drugi strani so bili mladoslovenci (Fran Levstik), radikalno gibanje izobražencev, ki se je najhitreje uveljavili v kulturi in si prizadevali za postopno uvajanje evropskih kriterijev v slovensko kulturo in način življenja. Oboji so sicer sledili enemu cilju – združitev vseh Slovencev v avtonomno Zedinjeno Slovenijo in uvedbi slovenskega jezika tudi v šolo. A njun vsebinski razkol je botroval k temu, da so mladoslovenci začeli izdajati Slovenski narod, katoliški tabor pa Slovenca.

Slovenec je s svojo kritično nastrojenostjo do domače politike bil vodilni in najpomembnejši časnik. Najprej je izhajal 3-krat tedensko, deset let kasneje  kot dnevni časopis. Pred I. svetovno vojno so bile osrednje teme Slovenca o slovenski domovini, zvestobi katoliški veri, vrednotam, družini in pobudi o Zedinjenju Slovencev. V tem obdobju je pod vodstvom SLS Slovenec veliko pripomogel k razcvetu narodne zavesti, ter postal vodilni časnik, ki je presegel takratni Slovenski narod in Jutro. Urejali so ga pomembni predstavniki slovenskega političnega katolicizma in slovenskega političnega in kulturnega življenja. V tem času so ga urejali Karel Klun, Franci Pevec, Jakob Alešovec, Filip Haderlap, Ignacij Žitnik, Andrej Kalan, Janez Evangelist Krek, Miha Moškerc, Jožef Gostinčar in Franc Terseglav.

Vojna je bila korak nazaj

Če ravno je čas pred I. svetovno vojno v Slovencih močno prebudil narodno zavest jih je vojna sili k temu, da poiščejo ponovno pomoč pri drugih narodih – Hrvatih. Kar je botrovalo k želji, da se Slovence, Hrvate in Srbe združi v enotno in samostojno demokratično telo, nastala je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), ki se je kasneje z združitvijo s Kraljevino Srbijo preimenovala v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. A nova država je ponovno prinesla spore glede bistvenih vprašanj političnega in javnega življenja. Pokazale so se temeljne razlike med narodi in njihov pogled na narodna vprašanja. Spori so se vlekli leta in svojstven vrhunec dosegli, ko je leta 1928 bil dr. Antonu Korošcu zaupan mandat za sestavo nove vlade. Postal je prvi nesrbski predsednik Kraljevine SHS. A tudi to ni umirilo strasti.

Samo politično dogajanje je seveda močno vplivalo na časnikarstvo v tem obdobju. Leta 1919 je izhajalo 87 slovenskih časnikov, dobrih 20 let kasneje že 300, vsi pa kot odgovor na tedanje politične spletke.

Slovenec pa je kljub temu ohranil svojo vodilno mesto. V drugi polovici I. svetovne vojne je bil pod močno avstrijsko cenzuro, ki je leta 1918 popustila, vendar le če so poročali o vojnih dogodkih. Napadi na Slovenca so bili močno prisotni v času med 1929 in 1934, ko je Slovenec nove politične ukrepe odobraval in poudarjal, da bodo ti rešili gospodarsko in politično krizo, a je kljub temu ostal zvest prvotni usmeritvi – pomembnost slovenstva in avtonomije.

Čas II. svetovne vojne je Slovenijo razdelil na 3 okupatorje. Slovenci so takrat lahko ohranili kulturno avtonomijo ter lastno upravo na občinski ravni, a kaj ko so nemški in madžarski okupator vse to ukinila. Ukinjalo se je vse, kar bi lahko ohranjalo narodno zavest slovenskega naroda. Od 300 časnikov jih je ostalo le še 53, ob koncu vojne le še 13. A Slovenec je ostajal še vedno osrednji dnevnik, ob koncu vojne so ga nove oblasti ukinile, ker naj bi bil nesprejemljiv za takratno politiko.Slovenec se je v tem časi zavzemal za popolno avtonomnost Katoliške cerkve v državnem okviru, velik poudarek je dajal predvsem blaginji kmečkega ljudstva.

Od I. svetovne vojne do ukinitve je Slovenec nastajal pod taktirko Izidorja Cankarja, Engelberta Besednjaka, Franca Smodeja, Franca Terseglava, Franca Kremžarja, Mihaela Kreka, Alojzija Kuharja, Ivana Ahčina in Viktorja Cenčiča.

Poskus ponovne obuditve  v letih 1991 – 1996 in obuditev Slovenca od leta 2016

V letih 1991–1996 je začel ponovno izhajati časnik Slovenec: časopis za politiko, gospodarstvo, kulturo in religijo, ki je imel zelo podobno politično usmeritvijo, kot prvotni Slovenec. Opozarjal je na politična dogajanja v takrat že samostojni Republiki Sloveniji, izpostavljala dogodke pomembne za Slovensko kulturo in narod, ter povzemala pomembne dogodke tako v Sloveniji kot po svetu. Prva številka je ugledala luč sveta 25. 06. 1991, zadnja pa 15. 11. 1996. V tem času se je pod prispevke podpisalo več kot 1000 piscev, med drugim tudi Mojca Potočnik, Mateja Komel Snoj, Pavel Fajdiga, Feri Lanšček, Janez Drnovšek, Drago Jančar, Boris A. Novak, Boris Pahor, Andrej Umek in še bi lahko naštevali.

Leta 2016 je Inštitut dr. Antona Korošča (INAK) registriral Slovenca kot blagovno znamko. Novi časi pa terjajo nove pristope, zato smo novega Slovenca, ki ga ravnokar prebirate, zastavili malce drugače, a še vedno v duhu in z vsem spoštovanjem prvega Slovenca.

Spletni časopis Slovenec tako deluje od leta 2016, ko je bil vpisa tudi v razvid medijev in delno zasleduje usmeritev prvotnega Slovenca. Ljudem približuje prispevke in strokovne članke z različnih področij, od politike, do sociale. Skuša zajeti teme, ki so pomembne tako za posameznika, kot širši krog, ter s svojimi prispevki želi opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo, ter ponuja tudi morebitne rešitve. Slovenec je odziv na potrebe ljudi, ki želijo prebrati nekaj drugačnega, koristnega in predvsem objektivnega.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice