Odgovor na vprašanje v naslovu je odločen »ne«, zato bi lahko s tem članek tudi zaključili. Ker pa je potrebno o tem povedati kaj več, predvsem to, da je v praksi odgovor nekoliko drugačen, se nekoliko pomudimo pri tem vprašanju in ga obdelajmo nekoliko bolj podrobno.
Kar se tiče pravno-formalnega članstva, je vsaj pri treh največjih monoteističnih religijah, stvar pravno nedvoumno urejena. Kristjani, muslimani in Judje, lahko pripadamo samo eni religiji. Kar se tiče politeističnih religij, med katerimi sta največji hinduizem in budizem, je stvar nekoliko bolj fleksibilna, ker tam stvari niso toliko pravno dodelane kot pri monoteističnih religijah.
Še posebej je navzoča pluralnost pri sektah, kjer se dejansko dogaja, da ljudje redno prehajajo iz ene verske skupnosti v drugo ali celo pripadajo več skupnostim hkrati. Vendar pri tem ne moremo govoriti o verovanju v klasičnem pomenu besede, ampak gre tu predvsem za človekovo držo, ki se prilagaja trenutnim lastnim religijskih potrebam.
Za izstop iz islama je lahko zagrožena smrtna kazen
V evropskem prostoru je v pravno-formalnem smislu še vedno največ pripadnikov krščanske veroizpovedi. Vse bolj smo priče rasti islama (muslimani), zato postaja poznavanje te veroizpovedi vse bolj aktualno, posebej še v smislu sobivanja s kristjani.
Kar se tiče pripadnosti islamski veroizpovedi, je ta v svojih predpisih zelo radikalna. Iz islamske veroizpovedi praktično ni mogoče izstopiti, saj je za izstop marsikje zagrožena celo smrtna kazen. V zadnjem času so vse bolj aktualna pričevanja, ki govorijo o mukah, ki so jih imeli bivši muslimani, ki so prestopili v krščanstvo. Po življenju jim ni stregla samo uradna institucija, ampak celo najožji člani družine. Torej, pri islamu ne moremo govoriti o nikakršnem spogledovanju z drugimi religijami.
Ker smo že na začetku ugotovili, da pravno-formalno ni mogoče biti član dveh monoteističnih religij hkrati, je bistvo našega razmišljanja praktični vidik. Kot smo videli, je islam glede članstva neizprosen, zato nas zanima, kako je to urejeno v krščanstvu.
V Cerkvi se preveč ukvarjamo z zunanjimi »sovražniki«
V pravno-formalnem smislu postane človek kristjan s krstom, hkrati se s krstom vcepi v občestvo Cerkve. Tudi, če je bil krščeni prej član kakšne druge verske skupnosti, mu v trenutku krsta to članstvo ugasne. Če so stvari v pravno-formalnem smislu dokaj jasne, se vse bolj pojavljajo nejasnosti v praktičnem smislu.
Danes smo lahko skoraj na vsakem koraku priče različnim ponudbam kot so horoskop, vedeževanje, prerokovanje, bioenergija ipd. Poleg tega se vse bolj uveljavljajo različne primesi iz vzhodnih religij, kot je verovanje v ponovno rojstvo, ukvarjanje z jogo, reikijem, ipd.
Pravkar našteto ne bi sodilo v ta članek, če se ne bi s tem ukvarjali tudi kristjani. Ravno mešanje vraževerja in različnih posameznih praks iz posameznih religij, prinaša krščanstvu veliko škodo. V zvezi s tem lahko z gotovostjo trdimo, da krščanstvu ne more škoditi nobena zunanja sila ali ideologija, niti druga religija, ampak si delamo škodo kristjani sami. Je pa res, da se v praksi ukvarjamo največ z zunanjimi »sovražniki« Cerkve, ne želimo pa se soočiti z gnilobo v notranjosti cerkvenega občestva.
Mnogi kristjani se ukvarjajo z nepreverjenimi verskimi praksami
Povprečen kristjan, ki hodi ob nedeljah k maši, bere večkrat na teden horoskop, hodi k vedeževalkam ali jih kliče po telefonu, se z različnimi tehnikami ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, verjame v ponovna rojstva, se ukvarja z jogo, hodi k bioenergetikom, itd.
Če se vrnemo k naslovu in hipotetični pripadnosti dvema ali celo več religijam, lahko rečemo, da je povprečen kristjan multireligijski človek. V pravnem smislu je sicer pripadnik Cerkve, v praksi pa prakticira vse mogoče divje duhovnosti. Posledica tega je človekova razklanost, strah in negotovost. To pa nima nobene zveze s krščanskim življenjem, ki v sprejemanju troedinega Boga, prinaša popolno svobodo.
V restavraciji si ne naročimo vse hrane, ki je na razpolago
Pri tem ne želim posploševati, saj je res, da mnogi kristjani pripadajo Kristusu in Cerkvi z vsem srcem. Gledano večinsko pa kristjani radi mešamo mnoge duhovno-religijske prvine s krščanstvom. To je podobno kot bi v restavraciji naročili vso možno hrano, ki je na razpolago. Namesto, da bi uživali ob enem kvalitetnem meniju, se bi želeli najesti od vseh menijev hkrati.
Vsi vemo, da je posledica prenajedanja, predvsem pa mešanja hrane, ki ne spada skupaj, zdravju škodljivo. Zanimivo pa je, da tega ne spoznamo, ko gre za duhovno področje.
Dar razločevanja
Paleta religijskih ponudb, ki je na voljo v globaliziranem svetu, ni nobena težava. Težava je v tem, ker ne znamo izbirati, predvsem pa se ne znamo odločati. Če bi se znali odločiti za eno izmed religijskih ponudb, predvsem, če bi to naredili po svoji vesti, bi nam bilo to v blagoslov in napredek v življenju. Težava je, ker želimo »sedeti na dveh ali več stolih hkrati«, kar pa vemo, da je nemogoče.
Sodobnemu človeku manjka predvsem dar razločevanja. Nobenih težav ni, če smo priče različnim trgovskim in religijskim ponudbam. Težava je, ker marsikdaj verjamemo vsaki ponudbi in to želimo tudi preizkusiti. Potrebno je le, da se naučimo spoznati, kaj je za nas dobro in kaj ni. To pomeni, da se predvsem naučimo poslušati sami sebe in svojo notranjost. Seveda je vprašanje, če zares želimo vstopiti v svet naše notranjosti? Vstop vanj je lahko boleč, vendar je v vsakem primeru osvobajajoč.
