12. februarja letos, je papež Frančišek izdal posinodalno apostolsko spodbudo z naslovom Querrida Amazonia – Draga Amazonija. Dokument je nastal na podlagi sklepov Škofovske sinode o Amazoniji, ki je bila lani oktobra v Rimu. Osrednja tematika sinode je bila, kako oznanjati evangelij, predvsem pa, kako prinašati zakramente amazonskemu ljudstvu. Ljudstva Amazonije so izpostavljena tudi velikim okoljskim opustošenjem, pri čemer še posebej trpijo zaradi gozdnih požarov.
Tako je poleg okoljske problematike bila na sinodi posebej izpostavljena problematika evangelizacije in v povezavi s tem tudi težavna dostopnost do zakramentov. Poleg trpljenja, ki ga povzroča okoljsko opustošenje, ljudje v Amazoniji trpijo zaradi pomanjkanja žive Božje navzočnosti. Zakramenti Cerkve namreč ljudem prinašajo polnost Božjega življenja. Vrhunec Božjega življenja predstavlja zakrament evharistije, kjer Gospod daruje svoje telo in svojo kri za odrešenje Božjega ljudstva.
Ker je v Amazoniji kronično pomanjkanje duhovnikov, ki so služabniki zakramentov, se je na sinodi odprla resna razprava o povečevanju poročenih moških v duhovnike, kar bi pomenilo spremembe v zakonskih predpisih o celibatu.
V Amazoniji ljudje vidijo duhovnika praviloma enkrat letno
Ljudstva v Amazoniji so izredno prikrajšana za duhovno oskrbo, saj marsikje pride k njim duhovnik samo enkrat letno, ponekod niti to ne. To pomeni, da lahko ljudje samo enkrat na leto prisostvujejo maši, enkrat na leto so lahko pri spovedi, kar je za tiste, ki želijo resno krščansko življenje, vsekakor občutno premalo.
Poleg tega so prikrajšani tudi za ostale zakramente, ki so prav tako življenjsko pomembni. V Cerkvi je še do nekaj desetletij nazaj veljalo nepisano pravilo, da naj otrok prejme krst v prvih dneh življenja. Tega sicer ni več v praksi, še vedno pa starši želijo krst v prvih mesecih otrokovega življenja. Glede na razmere v Amazoniji, otroci ali odrasli, ki to želijo, lahko prejmejo krst ob redki priložnosti, ko je pri njih navzoč duhovnik.
Prav tako je ljudem praktično onemogočen dostop do zakramenta bolniškega maziljenja, ki velja, poleg spovedi, za zakrament ozdravljena. Ta zakrament marsikomu dobesedno vrne tudi telesno zdravje, v kolikor se poslavlja s tega sveta, mu na stežaj odpre vrata v večno življenje.
Sinoda o Amazoniji je predlagala posvečevanje poročenih moških
Zaradi zgoraj naštetih razlogov so škofje, ki so sodelovali na sinodi, zaradi dejstva izredno omejene dostopnosti do zakramentalnega življenja amazonskega ljudstva, predlagali, da bi posebej za to območje, lahko v duhovnike posvečevali poročene moške.
Sklepni dokument sinode o tem spregovori v 111. členu: »Številna cerkvena občestva na amazonskem območju imajo ogromne težave pri možnosti za evharistijo. Včasih ne minejo le meseci, ampak celo leta, preden se lahko kak duhovnik vrne v skupnost, da bi obhajal evharistično daritev, podelil zakrament sprave ali mazilil bolne iz skupnosti. V tej luči predlagamo, da pristojna oblast vzpostavi kriterije in pogoje za posvečenje duhovnikov iz vrst primernih in preverjenih mož iz skupnosti, ki so rodovitno služili kot stalni diakoni in so prejeli ustrezno izobrazbo za duhovništvo, ki imajo legitimno sklenjen in trden zakon, da bi vzdrževali življenje krščanskega občestva z oznanjevanjem Besede in obhajanjem zakramentov v najbolj odročnih delih amazonske regije.«
Nekateri škofje so predlagali, da bi lahko celibat kot možnost izbire razširili na celoten svet in ne samo na Amazonijo, kot je bilo prvotno predlagano. 111. člen je dobil potrebno dvotretjinsko število glasov: 128 za in 41 proti. Zaključni dokument, ki so ga pripravili škofje na sinodi, je bil izhodišče za Apostolsko spodbudo papeža Frančiška, ki je luč sveta zagledala 12. februarja.
Glede na to, da so škofje zaradi utemeljenega razloga hudega pomanjkanja duhovnikov, papežu predlagali, da bi sprejel odločitev o posvečevanju poročenih moških v duhovnike, je marsikdo upravičeno pričakoval, da bo papež to tudi storil.
Nenazadnje, je tudi sam papež večkrat sam omenjal možnost, da bi se predpisi o celibatu, v prihodnosti lahko spremenili.
Pred nastopom papeške službe je imel Bergoglio širši pogled na celibat
Leta 2010, ko je bil Bergoglio še nadškof v Buenos Airesu, je z Abrahamom Skorko izdal knjigo z naslovom V nebesih in na zemlji. Knjiga obravnava tudi problematiko celibata. Bergoglio se v njej zavzema za izbirni celibat, kjer bi se lahko kandidat za duhovnika, pred posvečenjem odločil ali bo duhovniško službo opravljal poročen ali samski. To prakso imajo vzhodne cerkve.
Z nastopom papeške službe je Frančišek svoj pogled na celibat omejil, čeprav ga ni absolutiziral. Dopuščal je namreč možnost, da bi za kakšno območje naredili izjemo, zato se je ta izjema najprej pričakovala na območju Amazonije.
Tema o celibatu je za Cerkev za nekaj časa zaključena
V Apostolski spodbudi o Amazoniji papež niti z besedo ne omenja možnosti posvečevanja poročenih moških, kar je odkrito predlagala škofovska sinoda. V zvezi s pomanjkanjem duhovnikov papež spodbuja latinsko-ameriško Cerkev, naj pošlje na območje Amazonije misijonarje. To je le splošno naročilo, ki nikogar ne obvezuje, saj se latinsko-ameriška Cerkev sama sooča s pomanjkanjem duhovnikov. S tem, ko papež niti ne omenja, da se je na sinodi govorilo o možnosti sprostitve zapovedi celibata, nakazuje, da je ta tema za Cerkev za nekaj časa zagotovo zaključena.
Zanimivo je, da je dan pred papeževo Apostolsko spodbudo izšla knjiga Sveti papež Janez Pavel II. Veliki, katere avtor je italijanski duhovnik Luigi Maria Epicoco. V njej so izvlečki osebnih pogovorov s papežem Frančiškom. Na temo celibata je Frančišek poudaril: »Prepričan sem, da je celibat dar in milost in če želim stopati po sledeh Pavla VI., Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., sem močno obvezan, da v celibatu vidim odločilno milost, ki jo predpisuje latinska Cerkev«. Glede posvečevanja žensk v duhovnice je papež jasen, ko pravi, da se o tem v Cerkvi ne bo več razpravljalo.
Papež je doživljal pritiske s strani tradicionalnih konservativcev
Iz zgoraj zapisanega je razvidno, da je papež Frančišek, predvsem v zadnjih mesecih, potem ko se je zaključila sinoda, precej spremenil svoj pogled na celibat in tudi na žensko duhovništvo. Glede posvečevanja žensk, je nedavno celo angažiral teologe, da bi iz teološkega vidika presodili možnost posvečevanja žensk v diakonise. Red diakonata je namreč podlaga prezbiterata, to je duhovniške službe.
Res je, da ni nikoli rekel, da se bo neposredno zavzemal za to, da bi prišlo do sprememb na teh področjih, je pa vsaj omogočil, da se je o tem razpravljalo. V njegovih zadnjih izjavah pa lahko opazimo radikalizacijo stališč, v smislu, da se ne bo več razpravljalo o ženskem duhovništvu, niti se ne bo razpravljalo o celibatu, ker so se o tem izrekli njegovi predhodniki.
Razloge za papežev obrat v konservativno smer lahko iščemo v močnih pritiskih, ki jih je bil v zadnjih letih, predvsem pa v zadnjih mesecih deležen s tradicionalno-konservativne strani Cerkve. Pritiski so bili tako močni, da je obstala resna nevarnost, da bo prišlo v Cerkvi do razkola.
Pritiski na papeža so se začeli s sinodo o družini leta 2015
Odkrit pritisk na papeža se je začel s sinodo o družini, ki je bila oktobra 2015 v Rimu. V posinodalni apostolski spodbudi o družini z naslovom Radost ljubezni, papež odpira možnost zakramentalnega življenja tudi za posebne primere ločenih in ponovno poročenih. Do takrat namreč ločenim, ki so sklenili ponovno partnersko ali zakonsko zvezo pod nobenim pogojem ni bilo mogoče podeliti zakramentalne odveze in pristopiti k obhajilu.
Zaradi papeževega stališča, ki je pomenil postopno otoplitev stališč glede tistih, ki so se iz različnih razlogov ločili, se je proti njemu odkrito postavil konservativni del Cerkve.
Že v pripravah na sinodo o Amazoniji, predvsem med njenim potekom, so se konservativci odkrito postavili v bran nedotakljivosti celibata. Vrhunec je dosegla izdaja knjige o duhovništvu, 15. 1. letos, avtorja kardinala Roberta Saraha, v kateri je objavljeno tudi mnenje o celibatu Frančiškovega predhodnika Benedikta XVI. Tako Sarah kot Benedikt XVI. zagovarjata absolutno nedotakljivost celibata.
Vse kaže, da so vsi ti pritiski, ki so bili vse pogostejši s strani konservativcev, vplivali na odločitev papeža Frančiška, da ne bo odobril možnost izrednega posvečevanja poročenih moških v duhovnike.
Je pravni predpis celibata najpomembnejši cerkveni zakon?
Glede na burne razprave, se zdi, da je celibat v Katoliški cerkvi ena izmed najvišjih, če že ne najvišja vrednota. Cilj sinode v Amazoniji je bil, da bi obubožanim ljudstvom, ki že tako trpijo zaradi okoljskih posegov, omogočen vsaj dostop do redne duhovne oskrbe, kamor spada redno zakramentalno življenje.
Z možnostjo posvetitve poročenih moških v duhovnike, bi bila dostopnost do zakramentov ljudem bistveno bolj omogočena, saj bi lahko posvetili v duhovnike tiste, ki živijo na področju Amazonije, tako da bi bili duhovniki tam stalno navzoči. Kjer pa je duhovnik stalno navzoč, je tam tudi stalno omogočen dostop do Božjega življenja. Bog namreč v polnosti deluje po zakramentih, saj se v njih daje človeku popolnoma na razpolago.
S tem, ko je uredba celibata ostala nedotaknjena, Cerkev sporoča, da je celibat višja vrednota, kot pa Božje delovanje v cerkvenem občestvu. Za ceno nedotakljivosti celibata, so ljudstva Amazonije še naprej prepuščeni samim sebi, saj je njihovo hrepenenje po stalni navzočnosti duhovnika ostalo neuslišano.
Evropa nima pravice govoriti o pomanjkanju duhovnikov
Zanimivo je, da Cerkev na zahodu v zadnjih letih opozarja, da trpi pomanjkanje duhovniških poklicev, saj je iz leta v leto manj duhovnikov. Kljub vsemu lahko zahodni človek, če želi, vsak dan pride v stik z duhovnikom. Res je, da marsikje to ni mogoče peš, zagotovo pa, z nekajminutno vožnjo z avtomobilom, pridemo duhovnika in s tem do svete maše ali drugih zakramentov.
Iz strani institucije Cerkve bi bilo pošteno, da zaradi ljudstev, ki zares trpijo pomanjkanje duhovnikov, ne bi govorila, da Evropa trpi pomanjkanje duhovnikov. Pošteno gledano, gre v Evropi prej za razvajenost vernikov, kot pa za pomanjkanje duhovnikov.
Vprašanje celibata, ni versko vprašanje, ampak vprašanje cerkvene discipline. Kljub absolutno zaukazanem celibatu za latinsko Cerkev, smo v praksi priče njegovim stranpotem. Nenazadnje verjetno vsak izmed nas pozna kakšnega duhovnika, ki se mu je »zgodil« otrok. Kljub odklonom od celibata, se zdi, da je za Cerkev bolje, da vztraja pri absolutnem vztrajanju pri njem.
Nenazadnje bi ob izbirnem celibatu, lahko prišlo marsikaj na površje. V vzhodnih cerkvah, kjer je celibat izbiren, se velika večina duhovnikov pred posvečenjem poroči. Kdor se ne poroči, se zares srcem odloči za celibat, vendar so ti redki.
Bi lahko liberalizacija celibata izpostavila homoseksualni lobi?
V latinski Cerkvi bi liberalizacija celibata lahko postavila v kočljiv položaj homoseksualni lobi, za katerega je znano, da ima veliko moč. To ni govorjenje na pamet, saj je o tem, da predstavljajo homoseksualni duhovniki resen problem Cerkve, ne dolgo nazaj spregovoril tudi papež Frančišek. V kolikor bi bil v Cerkvi celibat na izbiro, bi bili homoseksualni duhovniki bolj izpostavljeni, saj bi se večina heteroseksualnih duhovnikov poročila, homoseksualci bi ostali samski.
Dosedanja praksa Cerkve kaže, da je celibat duhovnikov najvišja vrednota, ki je celo višja od vsebine evangelija. Cilj Cerkve je namreč oznanjati evangelij in ga po svojih posvečenih služabnikih prinašati med ljudi, še posebej med najbolj uboge. Med najbolj ubogimi pa so zagotovo ljudstva Amazonije, ki zaradi nespremenjene zakonodaje o celibatu, še vedno ostajajo brez rednega dostopa do zakramentov in s tem brez žive Božje navzočnosti in brez živega Božjega delovanja.
