Najprej je prišla Pobuda za vključujočo in operativno koalicijo, ki jo je prejšnji teden s prvo podpisanim Markom Borisom Andrijaničem podpisala skupina intelektualcev in podjetnikov mlajše in srednje generacije. Vrednostno in politično jih lahko umestimo v širši sredinski prostor v slovenski družbi. V njihovem javnem apelu so podprli oblikovanje vključujoče, operativne in razvojno naravnane koalicije kot najboljši izhod za Slovenijo po odstopu predsednika vlade Marjana Šarca.

Nekaj dni za tem smo dočakali Pismo 75 imen iz znanstvenega in akademskega življenja s prvo podpisanim Ddr. Rudijem Rizmanom. Podpisniki so skoraj brez izjeme levo sredinske in skrajno leve vrednostne in politične provenience. Njihovo glavno sporočilo je, da so proti . So proti SDS, proti Janezu Janši , so proti nastajanju nove koalicije.

Pred nami sta dva koncepta delovanja slovenske družbe, ki bistveno določata tudi delovanje in vodenje slovenske države in njenih ključnih družbenih in državnih podsistemov.

Prvi je vključujoč, drugi je izključujoč.

Prvi gradi na preseganju ideoloških razlik, strankarskih in osebnih ambicij in podpira pogum, zrelost in medsebojno spoštovanje. Drugi straši, diskreditira in si jemlje pristojnost, da odloča, katera politična drža je sprejemljiva, katera pa nesprejemljiva. Prvi dokazuje angažirano, aktivno in odgovorno državljanstvo mlajše in srednje generacije, ki ceni tudi podjetniško in gospodarsko prodornost Slovenije.

Drugi pod avreolo znanstvenih in akademskih nazivov izpričuje politično zadrtost, intelektualno nepoštenost in elementarno zavračanje možnosti, da se politična oblast lahko tudi legalno in legitimno zamenja.

Preberite oba teksta. Bodite pozorni na stil, na vsebino, na poudarke. Kakšna razlika! Prvi, »vključevalni« tekst je povabilo in iskrena želja za bolj povezano, sodelovalno Slovenijo. Drugi, »izključevalni« tekst pa je predvsem pisan kot pamflet, v katerem je polno neresnic in žaljivih obtoževanj.

Tudi simbolno, kakšna razlika. Prvi predstavlja mlado, podjetno in sodelovalno  Slovenijo, ki pričakuje, da se slovenska država začne dobro upravljati. In drugi, ki naj bi ga predstavljala ugledna imena iz znanstvenega in akademskega življenja pa predstavlja zamorjeno, politično sebično in nesodelovalno Slovenijo, ki zna biti predvsem »proti«.

Po kateri poti bomo šli? In ker smo na koncu vsi na istem čolnu aktualnega slovenskega zgodovinskega trenutka; so še prostori, kjer bi se lahko pisci obeh tekstov srečali, se pogovarjali?

Za Slovenijo gre!