Strinjali se boste, da je najbolj zavržno kaznivo dejanje zagotovo umor. Vendar so umori povsem različni – eni načrtovani in dodelani, drugi storjeni v hipu. In medtem ko gre pri teh, drugih, za trenutne odločitve, kjer storilec niti ne razmišlja kam s truplom in ga praviloma pusti kar na kraju zločina, so serijski morilci mnogo bolj prefinjeni, tako glede načrtovanja kot glede trupel. Ubijanje je umazan posel, še posebej, če ste serijski morilec in se trupla množijo in kopičijo. Vsak umor je namreč sestavljen iz dveh faz, zunanje, ki obsega neposredno dejanje umora in notranje, premišljene, ki sestoji iz skrivanja ali uničenja dokazov, predvsem pa se je treba čimbolj popolno in neopazno znebiti trupla. In v tem, zadnjem koraku, je storjenih največ napak, saj je bilo največ serijskih morilcev pri tem ujetih, ker se znebiti trupla ni lahka naloga. Skozi zgodovino so se nekateri serijski morilci pokazali kot zelo kreativni, vsaj kar se tega, kako se znebiti trupla, tiče. In če pustimo ob strani slovenskega »kurjača« Metoda TROBCA, ki je trupla umorjenih žensk skuril v krušni peči, pa spregledal, da vse kosti zaradi svoje sestave vendarle ne zgorijo v celoti, vsaj ne na običajni temperaturi v krušni peči, so nekateri serijski morilci po svetu imeli glede tega zelo bujno domišljijo in »izvirne« a zelo zavržne rešitve. Nekateri so trupla celo znali unovčiti in z njimi zaslužili nekaj denarja.

Joseph Douglas Ball, »The Alligator Man«,

je bil ameriški serijski morilec, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja dokazano umoril dve, domneva pa se, da je ubil več kot 20 žensk. Po prenehanju prohibicije je odprl salon, imenovan Sociable Inn. Potem, ko je v njem najprej prirejal petelinje boje, je, da bi povečal promet, zgradil bazen, v katerega je namestil aligatorje iz bližnjih nizko vodnih območij. Šest aligatorjev je običajno hranil vpričo gostov, hrana je bila sestavljena večinoma iz živih potepuških mačk in psov. Po besedah Eltona Cudda Jr., katerega oče je pomagal preiskati primer Ball, je vsaka divja žival, oposum, mačka, pes ali druga žival brez lastnika pripomogla k temu, da je šov postal bolj zanimiv. Ljudje so popivali, Ball je žival živo vrgel aligatorjem in gostje so z zanimanjem gledali proces hranjenja.

Ni minilo dolgo, ko so na tem območju začele izginjati ženske, med njimi tudi njegove točajke, njegova bivša dekleta in celo njegova žena. Leta 1938, ko sta ga namestnika šerifa hotela glede tega zaslišati, je zgrabil pištolo in se ustrelil. Njegov kompanjon, Clifford Wheeler, je policiji priznal, da je Ballu pomagal odstranjevati trupli dveh žensk, ki jih je ubil. Tako so z njegovo pomočjo našli ostanke Hazel Brown in Minnie Gotthard, policija je pregledala tudi bazen in opazila, da se je okrog aligatorjev nabralo gnilo človeško meso. Našli so tudi sekiro, na kateri so bili sledovi krvi in las. Kmalu so ugotovili, da je Ball ubijal in poniževal svoje žrtve, nato so njihove ostanke vrgli aligatorjem.

Pisnih virov iz te dobe je malo, premalo da bi lahko dokumentirali vse Ballove zločine. Očitno je, da je Ball napačno razumel izraz corpus delicti, saj je verjel, da je obsodba za umor brez  trupla nemogoča. Zato si je sodil kar sam, pri čemur ni jasno ali se je ustrelil v glavo ali v prsi.

Kot da je to pomembno.

John George Haigh »The Acid Bath Killer«,

je bil britanski serijski morilec, ki je med leti 1944 in 1949 dokazano ubil šest ljudi, sam je trdil, da jih je umoril devet. Haigh je do smrti pretepel ali ustrelil svoje žrtve, trupla je raztopil v žveplovi kislini, dokler niso postala tekoča, ostanke pa preprosto zlil v kanalizacijo. Priznal je celo, da je popil kri nekaterih žrtev. Njegov izključni motiv je bilo njihovo premoženje, saj je nato ponarejal njihove podpise, prodal njihovo imetje in zbral velike vsote denarja.

Njegova starša sta bila člana Plimutskih bratov, konservativne protestantske sekte in kasneje je trdil, da je v otroštvu trpel za ponavljajočimi se verskimi nočnimi morami. Odlično je igral klavir, izredno je bil naklonjen klasični glasbi in pogosto je hodil na koncerte z glasbo Felixa Mendelssohna, Johanna Sebastiana Bacha, Antonia Vivaldija, Čajkovskega in mnogih drugih. Končal je gimnazijo, postal zborovodja. Iz prve službe so ga odpustili, ker so ga sumili kraje iz blagajne. Kasneje se je lažno izdajal za odvetnika po imenu William Cato Adamson, z več pisarnami. Zaradi prevare z lažnimi delnicami, domnevno umrlih strank, je bil obsojen na štiri leta zapora. Nekdo je namreč opazil, da napačno črkuje priimek Guildford, kar izobraženi odvetnik ne bi storil. Ob začetku druge svetovne vojne so ga izpustili, pa je spet nadaljeval s prevarami in goljufijami. Ponovno je bil izpuščen leta 1943, ko je dobil zaposlitev kot računovodja inženirske družbe.

Haigh je spoznal, da njegova večkratna aretacija izvira iz tega, da je žrtve pustil žive. Pritegnili so ga zločini francoskega morilca Georges-Alexandra Sarreta, ki je leta 1925 trupla svojih žrtev odstranil z žveplovo kislino. Tako je zasnoval svojo metodo uničevanja trupel žrtev z raztapljanjem v kislini. Eksperimentiral je s poljskimi mišmi in ugotovil, da je trajalo le 30 minut, da se je telo raztopilo. V glavi pa je že naredil shemo hitre obogatitve.

Njegova prva žrtev je bil njegov nekdanji delodajalec William McSwan, ki je uradno izginil dne 06. septembra 1944. Haigh je pozneje priznal, da ga je udaril po glavi, potem ko ga je zvabil v klet, truplo pa odvrgel v večjo posodo in polil s 40 litri koncentrirane žveplovo kisline. Dva dni pozneje se je vrnil in ugotovil, da je telo postalo blato, ki ga je preprosto zlil v kanalizacijo. Polastil se je njegovih nepremičnin ter na podoben način umoril in se rešil trupel še petih ljudi, pri čemur je zadnji dve žrtvi ustrelil s pištolo, ki jo je zasegel eni od žrtev.

Zadnji dve trupli je odložil v večji posodi in polil s kislino, vendar klet, kjer je bila posoda, ni imela odtoka v kanalizacijo. Raztopljena trupla je izlil na kup ruševin na zadnjem delu nepremičnine. Kasnejša preiskava območja, ki jo je opravil patolog Keith Simpson, je odkrila 28 kilogramov človeške telesne maščobe, del človeškega stopala, človeške žolčne kamne in del proteze, kar je pozneje med sojenjem ugotovil zobozdravnik ene od žrtev.

Policija ga je odkrila po naključju, ko je našla dokumente, ki so se nanašali na žrtve, med drugim potrdilo o čiščenju plašča ene od žrtev v kemični čistilnici. Poleg šestih je priznal še tri umore, mlajšega moškega in dveh žensk, vendar teh trditev ni bilo moč dokazati in utemeljiti. Ko je bil Haigh aretiran, je izjavil: »Uničil sem (telesa) s kislino. Brez trupla mi ne morete dokazati ubijanja.« Tudi Haig je iskreno verjel, da ga ni mogoče obtožiti, če ni bi bilo trupel. In tu se je zmotil. Tekom sojenja se je skliceval na svojo neprištevnost, v kateri je, kot je trdil, pil tudi kri svojih žrtev.

Priznal je, da je kot mlad fant imel sanje, v katerih je dominirala kri. Ko je v letu 1944 imel prometno nezgodo, so se sanje vrnile. Trdil je, da je pred seboj zagledal gozd razpel, ki so se nato spremenila v drevesa. Sprva se je zdelo, da rosa ali dež kapljata z vej, toda kot se je približal je spoznal, da je bila kri. Ves gozd je začel premikati, bila je tema, blato krvi, ki jo je začel loviti … Ko je bila skodelica polna, mu je prigovarjala … »Pij, je rekla, vendar se nisem mogel premakniti.« Tožilstvo je predlagalo, da porota zavrne neprištevnost, ker so številne priče potrdile njegovo prištevnost in naklep. Porota ga je spoznala za krivega v nekaj minutah, sodnik ga je obsodil na smrt z obešenjem. Dne 10. avgusta 1949 so ga obesili. Ko so mu pred obešenjem ponudili žganje je dejal »Make it a large one, old boy.« In ga je tudi dobil.

Robert William Picton »The Pig Farmer Killer«

je kanadski serijski morilec, ki je bil leta 2007 obsojen zaradi umorov druge stopnje zgolj šestih žensk. Aretiran leta 2002, je bil predmet dolgotrajne preiskave, ki je dokazala še številne druge umore. Obtožen je bil umorov dodatnih dvajset žensk, obsojen na dosmrtno zaporno kazen, brez možnosti pomilostitve v času 25 let, kar je bila najdaljša izrečena zaporna kazen za umor po kanadskem zakonu v času, ko je bil obsojen. Tajnemu policijskemu sodelavcu, ki je bil njegov sostanovalec, je priznal 49 umorov, rekoč, da mora umoriti le še eno žensko, da jih bo 50 in da so ga ujeli, ker je bil »preponosen«.

Z bratom sta bila lastnika kmetije, vendar ju kmetovanje ni zanimalo. Leta 1996 sta pri kanadskih oblasteh prijavila neprofitno dobrodelno organizacijo Piggy Palace Good Times Society in zatrdila, da »organizirajo, usklajujejo in upravljajo posebne prireditve, funkcije, plese, razstave v imenu storitvenih organizacij, športnih organizacije in drugih skupin«. Njegove prireditve so vključevale divje rave partije in nastope prostitutk ter srečanja v preurejeni klavnici na kmetiji. Ti dogodki so po navadi privabili kar 2000 ljudi.

23. marca 1997 je bil obtožen poskusa umora prostitutke Wendy Lynn Eistetter, ki jo je po spolnih odnosih in med prepirom na kmetiji večkrat zabodel. Eistetter se je gola in z mnogimi vbodnimi ranami zatekla na policijo in jim povedala, da ji je Pickton nataknil tudi lisice, da pa je pobegnila, da ga je razorožila in zabodla. Pickton je poiskal zdravniško pomoč v bolnišnici Eagle Ridge, medtem ko je Eistetter okrevala na najbližji urgenci. Po plačilu kavcije v višini 2.000 dolarjev so ga izpustili. Obtožba zoper njega je bila zavržena januarja 1998, ker je bila prostitutka domnevno nezanesljiva priča. Čeprav so ji lisice odklenili s ključi, ki so jih našli v žepu Picktona.

Mesece pozneje so uradniki tožili Picktonove zaradi zanemarjanje kmetijstva, saj je bilo ugotovljeno »spreminjanje velike kmetijske stavbe na zemljišču z namenom izvajanja plesov, koncertov in drugih rekreacij«. Picktonovi so ignorirali obtožbe in organizirali veliko novoletno zabavo leta 1998, nakar so se soočili z odredbo o prepovedi bodočih prireditev; policija je bila »pooblaščena za aretacijo in odstranitev katere koli osebe«, ki bi se udeležila prihodnjih dogodkov na kmetiji. Društvo je neprofitni status naslednje leto izgubilo zaradi nezmožnosti priprave računovodskih izkazov. Pozneje je bilo razpuščeno.

V naslednjih treh letih so opazili, da so vse ženske, ki so v tem času obiskale kmetijo, na koncu izginile. 6. februarja 2002 je policija na posestvu opravila preiskavo zaradi posesti nezakonitega strelnega orožja. Robert in David Pickton sta bila aretirana, policija pa je pridobila drugi nalog, saj so na kmetiji našli nekatere osebne predmete pogrešanih žensk. Oba Picktona so pozneje izpustili, Robert Pickton je ostal pod nadzorom policije. 22. februarja 2002 je bil Robert Pickton aretiran in obtožen dveh umorov prve stopnje, 2. aprila 2002 so bile dodane še tri obtožbe za umore, šesta obtožba je bila vložena 9. aprila 2002, za njim kmalu sedma. 20. septembra 2002 so dodali še štiri obtožbe zaradi umorov, 3. oktobra 2002 so bile vložene še štiri obtožbe, kar je skupno petnajst obtožb. 26. maja 2005 so proti Picktonu vložili še 12 obtožb za umore s čimer se je skupno število obtožb za umor prve stopnje povzpelo na 27.

Izkopavanja so se na kmetiji nadaljevala do novembra 2003. Po podatkih deželne vlade naj bi stroški preiskave samo do konca leta 2003 znašali 70 milijonov dolarjev. Leta 2015 je bila nepremičnina ograjena, potem pa porušene vse zgradbe na posestvu, razen majhnega skednja.

Iskali so dokaze, trupla, ostanke trupel. V prvih dneh izkopavanj so forenzični antropologi pripeljali težko opremo, vključno z dvema 50 metrskima tekočima trakovoma in presejalcem zemlje, da bi našli sledi človeških posmrtnih ostankov. 10. marca 2004 je vlada razkrila, da je Pickton zmlel človeško meso in ga pomešal s svinjino, tako mleto meso pa prodal odjemalcem in javnosti; pozneje je zdravstveni organ lokalne province izdal ustrezno opozorilo. Prepozno. Obstajala je še ena trditev – da je trupla hranil neposredno svojim prašičem.

Sojenje Picktonu se je začelo 30. januarja 2006. Pickton je kasneje na Vrhovnem sodišču Britanske Kolumbije, v prizivnem postopku, priznal, da je kriv 27 umorov prve stopnje. Novinarjem ni bilo dovoljeno razkriti nobenega gradiva, predstavljenega v argumentih. 2. marca 2006 je sodnik zaradi pomanjkanja dokazov zavrnil eno od 27 točk obtožbe.

Proces je bil izredno kompliciran, selil se je iz prve stopnje na pritožbena sodišča in nazaj, tako da je bil na koncu 9. decembra 2007 Pickton kriv le še po šestih točkah umora druge stopnje, obsojen pa na dosmrtno kazen brez možnosti pogojnega odpusta pred 10. leti, 11. decembra 2007 pa je Vrhovno sodišče potrdilo obsodbo na dosmrtno kazen brez možnosti pogojnega odpusta pred 25. leti. Dne 30. julija 2010 izdalo še odločbo o zavrnitvi Picktonove pritožbe in potrditev njegovih obsodb.

Kot že rečeno, Picton je tajnemu policijskemu sodelavcu, katerega pričevanje je bilo zaradi procesnih napak izločeno, na vprašanje o najboljšem načinu, kako se znebiti trupel, odgovoril: »Recikliranje.« Z recikliranjem da se človeško in živalsko tkivo spremeni v bolj zdrave stvari, kot je na primer mast. To je bila Pictonova najljubša metoda in ko je sekal trupla, je ostanke prodal kot mleto meso, kot mešanico človeškega in svinjskega mesa. Ogabno. Spominja pa na govorice o znanem mesarju, katerega hrenovke so bile res dobre. Tudi za njega se je govorilo, da jim primeša človeško meso. Ali je to pripeljalo do njegovega propada pa so lahko samo ugibanja.

( se nadaljuje )