Naprej na vsebino

Kristjani, katoličani… Kakšna je razlika?

Omenjeni besedi iz naslova sta dokaj pogosta izraza v našem prostoru. Gre za verski izraz, ki vključuje pripadnike monoteistične religije, ki verujejo v troedinega Boga. Izraz »kristjani« je nadpomenka, kamor spada tudi izraz »katoličan«. To pomeni, da katoličani predstavljajo eno izmed cerkva znotraj palete drugih krščanskih veroizpovedi.

Cerkev se je rodila na binkoštni praznik

Za začetek krščanstva velja čas po Kristusovem vstajenju, točneje, praznik binkošti, ko so apostoli prejeli Svetega Duha. Od takrat naprej govorimo o Cerkvi, katerih člani so se imenovali kristjani. Da so se že takoj na začetku pripadniki Cerkve imenovali kristjani, lahko beremo v svetopisemski knjigi Apostolska dela. V poročilu o delovanju Cerkve v Antiohiji, je rečeno, da so tam »učence najprej začeli imenovati kristjane« (Apd 11,26).

Samo kristjani sprejemamo Boga za svojega Očeta

Beseda kristjan izvira iz besede Kristus, kar pomeni, maziljenec. Jezus Kristus je Božji maziljenec, ki ga je Bog Oče poslal, da bi odrešil svet. Iz izraza Kristus izvira tudi beseda krst, ki označuje tistega, ki je krščen. Kdor je krščen, je tako kot Kristus, Božji maziljenec, saj sprejme vase Božje življenje. S krstom postane človek brat ali sestra v Jezusu Kristusu, kar pomeni, da lahko vsak krščenec v Svetem Duhu sprejme Boga za svojega Očeta.

Božje sinovstvo oz. hčerinstvo je tipično samo za krščanstvo, saj nobena druga religija ne naziva Boga za očeta.

Beseda »katoliški«, pomeni, »celoten, vseobsegajoč, vesoljen«

Kmalu po začetku krščanstva se je začela za kristjane vzporedno uporabljati beseda »katoličani«. Že kmalu je bilo namreč jasno, da krščanstvo ni religija, ki bi bila omejena samo na določen prostor ali določeno vrsto ljudi, ampak je pridobivalo vse bolj na univerzalnem značaju.

Beseda »katoliški« namreč pomeni »celoten, vseobsegajoč, vesoljen«. V pravem pomenu besede tako Katoliška cerkev ne označuje ene izmed veroizpovedi ali ene izmed mnogih religij, ampak nasprotno, pod svoje okrilje želi sprejeti vse ljudi, saj nikogar ne izključuje. Jezus Kristus ni prišel na svet samo za določeno vrsto ljudi, ampak je odrešil celotno človeštvo.

Na koncilih v Niceji leta 325 in v Carigradu leta 381, so izraz »Katoliška cerkev« umestili v uradno veroizpoved Cerkve. Od takrat dalje je bil izraz »Katoliška cerkev« v veljavi predvsem v pravnem pomenu, medtem ko se je v ljudskem žargonu še naprej uporabljal izraz »Krščanska cerkev«.

Po vzhodnem razkolu nastanejo dve veliki krščanski cerkvi

Iz zapisanega je razvidno, da sta bila izraza »krščanstvo« in »katolištvo« praktično identična. Ko pa je v 11. stoletju prišlo v Cerkvi do prvega velikega razkola, je postal izraz »katoliški« podpomenka izraza »krščanski«. Področje, ki je pripadalo bizantinskemu cesarstvu se je namreč ločilo od Katoliške cerkve.

Bizantinski oz. vzhodni kristjani so začeli sami sebe nazivati »pravoslavni kristjani«. Z izrazom »pravoslavni« so želeli najprej poudariti, različnost od Katoliške cerkve, po drugi strani pa beseda »pravoslavni« označuje ljudi, ki »pravilno« izpovedujejo vero v Boga. Tako so iz ene Cerkve nastale dve: katoliška in pravoslavna, obe pa pripadata krščanski religiji.

Foto: Pixabay

Od 16. stoletja dalje imamo še Evangeličansko cerkev

V 16. stoletju je Cerkev doživela nov razkol, ki mu rečemo tudi zahodni razkol. Bistveni razlog zahodnega razkola je reformacija, ki jo je sprožil Martin Luther. Zaradi njegove radikalnosti, ki so posegale v uradni nauk Cerkve, je bil Luther leta 1521 izobčen iz Katoliške cerkve. Njegov nauk je navdušil velik del Evrope, predvsem srednjo in severno Evropo.

Tako imamo od 16. stoletja dalje, tri velike krščanske cerkve: katoliško, pravoslavno in evangeličansko. V ljudskem jeziku se evangeličani imenujejo protestanti.

»Sola scriptura« še danes povzroča nove razkole

S pojavom protestantizma so se znotraj njega samega začeli pojavljati vedno novi razkoli. Temeljni razlog za to je Luthrovo učenje »sola scriptura«, kar pomeni, da si lahko svetopisemska besedila razlaga vsak po svoje. Katoliška in Protestantska cerkev imata namreč cerkveno učiteljstvo, ki bdi nad pravilno razlago svetega pisma, medtem ko je v evangeličanskih cerkvah, razlaga prepuščena vsakemu posamezniku. Tako imamo danes na svetu okrog 34.000 krščanskih ločin, ki v glavnem izhajajo iz evangeličanske veje krščanstva.

Katoliška in Pravoslavna cerkev sta ostali zakramentalni cerkvi

Kar se tiče krščanskega oznanila, ki ga je oznanjala prvotna Cerkev, lahko rečemo, da sta mu ostali zvesti Katoliška in Pravoslavna cerkev. Za razliko od katolištva, pravoslavje ne pozna vrhovnega voditelja oz. papeža. Zaradi papeške službe je katolištvo usmerjeno centralistično, medtem ko ima vsaka pravoslavna cerkev svojo narodno cerkev, ki jo vodi patriarh.

Tako Katoliška, kot Pravoslavna cerkev poznata apostolsko nasledstvo, kar pomeni, da se škofovsko in duhovniško posvečenje prenaša od Kristusa preko apostolov in njihovih naslednikov na škofe in duhovnike do današnjega časa. Prav tako obe Cerkvi poznata sedem zakramentov, kateri vrhunec je evharistija.

Evangeličanska cerkev razen krsta, praktično ne obhaja zakramentov

V evangeličanski cerkvi se je z Luthrom apostolsko nasledstvo prekinilo, ker Luther ni bil škof. Apostolsko nasledstvo se lahko namreč prenaša  na nove škofe in duhovnike samo preko škofa, s polaganjem rok.

Prav tako evangeličani ne poznajo sedmih zakramentov, ampak imajo samo krst in evharistijo. Pa še pri evharistiji ne moremo govoriti, da je identična katoliški in pravoslavni, saj evangeličanski duhovnik nima moči, da bi v moči Svetega Duha lahko spreminjal kruh in vino v Kristusovo telo in kri.

Zaradi človeških slabosti danes govorimo o več krščanskih cerkvah, med katerimi smo še posebej obravnavali Katoliško, Pravoslavno in Evangeličansko. Vsak kristjan, ne glede na veroizpoved pa je poklican, da se po svojih močeh prizadeva, da bi pripomogel, da bi kristjani v prihodnosti zopet skupaj izpovedovali skupno veroizpoved.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice