Janez Janša potrjen za mandatarja

Od odstopa sedaj že bivšega predsednika Vlade RS Marjana Šarca in do danes je v Sloveniji trajalo posebne vrste obsedno stanje. Tisti, ki se Janeza Janše bojijo bolj kot koronavirusa in množice migrantov, ki se bo prej kot slej prebila tudi do naših mej, so na vsak način želeli volitve, ki pa, glede na javnomnenjske raziskave, ne bi prinesle bistveno drugačnega razmerja sil med strankami, ali če hočete, med levico in desnico, kot ga imamo v tem trenutku. Tudi po mnenju mnogih političnih analitikov bi volitve prinesle k večjemu precejšen strošek v proračunu in podaljšano obdobje brezvladja, ki si ga v tem trenutku, tudi glede na bližajoče se predsedovanje EU, ne moremo privoščiti.

Prav tako si ne moremo privoščiti nadaljnjega zamujanja pri učinkovitosti črpanja evropskih sredstev, reševanja problematike zdravstva, zastarelega sistema šolstva in še na mnogih drugih področjih.

Štirje dobri samaritani

S tega stališča se zdi, kot da so stranke, ki so se odločile, da poskusijo oblikovati vlado znotraj sedanje zasedbe parlamenta, dobri samaritani. In v mnogih trenutkih, se je celo zdelo, da so mučeniki, glede na to, koliko pritiskov so morali v tem času prestati. Janez Janša in SDS sta bili ponovno na udaru z že starimi in nekaterimi malo novejšimi zgodbami (financiranje medijev iz tujine), ki pravzaprav s trenutno situacijo nimajo prav veliko veze, razen tega, da so prav ti mediji bili tisti, ki so javnost obveščali o drugi strani zgodbe in niso zgolj slepo prikimavali prejšnji vladni zasedbi. Aleksandra Pivec je bila na udaru že pred tem, ko se je odločila kandidirati za predsednico Desus-a in poleg prejšnjih zgodb so se v teh tednih našle še nekatere druge – upravičeno ali ne v tem primeru niti ni tako pomembno, kot je zgovorna zrežirana časovnica polen pod noge. Zdravko Počivalšek je bil verjetno tisti, ki je moral prebroditi največ viharjev, da je dosegel konsenz znotraj lastne stranke za podporo vladi. Za Novo Slovenijo je bila verjetno odločitev najlažja, čeprav tudi z nekaj notranjimi polemikami. Ob tem se mi poraja vprašanje: kaj se zgodi s strankami in njihovimi člani po preštetih glasovih? Nikogar namreč ni bilo na predvolilnih soočenjih, ki ne bi trdil, da je ključno, da akterji med seboj sodelujejo, se pogovarjajo in napnejo vse moči, da naredijo to, kar je dobro za Slovenijo. Na kateri točki postane lasten sedež vreden več kot dobrobit naroda, ki te je izvolil in si ga dolžan zastopati?

Kakorkoli že, to je sedaj za nekaj časa za nami. Šefi štirih strank so z mandatom, potrjenim od organov svojih strank, sedli za mizo in podpisali osnutek koalicijske pogodbe, za katero nihče z malo zdrave pameti ne more reči, da je slabo. Morda se v nekaterih točkah res ne moremo vsi strinjati, a to, kar je pomembno, to, kar je nujno, da v zdravi državi funkcionira, je zapisano na način, da je dobro za vse. In kdo pri zdravi pameti ne bi podprl rešitev, ki so dobre za vse? Ker če je dobro za vse, je dobro tudi zate in tudi zame. Tako je razmišljala tudi večina prisotnih poslancev v Državnem zboru Republike Slovenije danes.

V ospredje postavljamo tisto, kar nas združuje in povezuje.

Kandidat za mandatarja Janez Janša je ob začetku nagovora poslancev danes poudaril, da koalicijske partnerice v ospredje postavljajo tisto, kar nas združuje in povezuje. »Zagovarjali bomo sodelovanje na podlagi pripravljenosti delati za skupno dobro.« V nadaljevanju je podal še glavne točke programa, med katerimi je še posebej izpostavil debirokratizacijo, s katero lahko bistveno pospešimo razvoj v državi, decentralizacijo, ki je potrebna zaradi boljše organiziranosti države pri evropskih sredstvih, za enakomeren razvoj Slovenije in tudi edini način, da se Ljubljana ne zaduši v izpušnih plinih, demografske izzive, izzive zdravstva, šolstva, učinkovite obrambe in še mnogo drugih pomembnih tem, a dejstvo je, da je že s prvimi izrečenimi besedami zadel žebljico na glavico – to je, kar narod pričakuje od politike: sodelovanje, manj ukvarjanja s samimi seboj in več ukvarjanja z dobrobitjo, s tem, da Slovenija postane domovina za vse. Te besede so dosegle vse, razen predsednice SAB Alenke Bratušek, ki se z oblikovanjem nove vlade ne poslavlja zgolj od vlade, temveč je tudi v parlamentu ne bomo več videli, saj na zadnjih volitvah ni bila izvoljena. Poslanci SAB-a tako niso prevzeli glasovnic in o novem mandatarju niso glasovali.

Janez Janša je dobil 52 glasov ZA in 31 glasov PROTI. Verjetno si ne dela utvar, da bo vladanje lahko, a želimo mu (in Sloveniji) da bi bilo uspešno in pošteno.

Čestitke mandatar!