Krst otrok in starševska odgovornost za rast Božjega življenja

Še pred nekaj desetletji je bil krst otrok skorajda samo po sebi umevno dejstvo, saj je bila velika večina otrok takoj po rojstvu krščenih. Ob tem se ni skoraj nihče spraševal, če je krst podeljen iz verskih razlogov, saj je krst spadal v sestavni del človekovega življenja. Krst je bil del tradicije in zato je bila njegova podelitev v prvi vrsti kulturno dejanje, ki je sodilo v prostor, kjer je že stoletja prisotno krščansko izročilo.

Ali želja po krstu dejansko vključuje elemente vere?

Danes krst otrok ni več sam po sebi umeven, še vedno pa se podeljuje otrokom staršev, ki to želijo. Tako kot krščevanje ni samo po sebi umevno, tudi ni samo po sebi umevno, da tisti, ki krstijo svojega otroka, tudi v resnici želijo krst zaradi verskih razlogov. Če se v preteklosti nismo spraševali po razlogih za krst, se danes, ko živimo v spremenjenih kulturnih razmerah, vsaj nekateri sprašujemo, zakaj se ljudje odločajo za krst.

Vprašanje, ki se postavlja je, ali starši v resnici želijo s krstom otroku posredovati tudi vero, kar je v preteklosti bilo skoraj samo po sebi umevno, ali pa jemljejo krst zgolj kot dogodek, kjer je v ospredju veseljačenje ali se zadaj skriva celo praznoverje.

S krstom starši prevzamejo odgovornost verske vzgoje

Če je nekaj desetletij nazaj bilo za starše normalno, da svojemu otroku posredujejo krščanske vrednote, danes mnogi starši, sicer otroka krstijo, toda po krstnem obredu na področju vere zanj nič več ne storijo. To je nekaj podobnega, kot da bi seme položili v zemljo, takoj za tem pa bi popolnoma pozabili na okopavanje, zalivanje, ipd.

Starši namreč s tem, ko se odločijo za krst, prevzamejo odgovornost, da bodo otrokovi prvi vzgojitelji v veri. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo krstno življenje v otroku zamrlo. Lahko se celo zgodi, da mu bo krst celo škodil, ker potem, ko bo odrastel, ne bo vedel, kaj pravzaprav s krstom početi.

Mnogi krščeni so postali nasprotniki Cerkve

Rezultat neodgovornega odnosa do krsta se pokaže čez nekaj let, ko po prejemu birme, otroci množično zapustijo okrilje Cerkve. Mnogi izmed njih postanejo odkriti cerkveni nasprotniki, vse več se jih tudi izpisuje iz Cerkve. Primer takšne prakse so mnogi slovenski politiki, ki so sicer v mladosti hodili k verouku ali celo ministrirali, danes pa so odkriti cerkveni nasprotniki.

Zanimivo je, da med tistimi, ki niso imeli nobenega opravka s cerkvijo, skoraj ne bomo našli njenih nasprotnikov. To pomeni, da je nekaj narobe s samimi začetki, pri samem krstu, ki ga mnogi jemljejo kot dejanje »za vsak primer«, češ, saj ne more škoditi. Resnica je ravno v tem, da lahko tistemu, ki ima do krsta in do krščanstva brezbrižen ali celo sovražen odnos, njegovo sprejetje celo nevarno.

Za krst veljajo podobne zakonitosti kot pri rojstvu

Ob tem se sprašujemo zakaj sploh krstiti otroke in kakšna je vloga staršev pri krstu otroka? Ali je dovolj samo namen staršev, da želijo krst za svojega otroka ali je potrebno staršem storiti še kaj več?

Odgovor na vprašanja glede krsta otrok in s tem tudi vloge staršev, je lahko dokaj preprost, če seveda krst razumemo kot nekaj naravnega, kar je analogno naravi in zakonitostim človekovega življenja.

Povsem naravno je namreč, da starši podarijo otroku življenje. Pri začetku otrokovega življenja je pomembno, da mu starši življenje sploh omogočijo. Ko je otrok spočet v materinem telesu, je predvsem vloga matere v tem, da otroku pusti rasti in se razvijati v njenem telesu. Ko pride čas poroda, ga rodi v življenje, vendar s tem še njena naloga ni končana.

Vloga staršev je tudi v tem, da otroku omogočajo rast v vseh človekovih razsežnostih: telesni, psihični in duhovni. Vse tri človekove razsežnosti se prepletajo, vendar je pri tem ključnega pomena duhovna razsežnost. Omogočanje razvoja duhovne razsežnosti se začne s krstom otroka, kar pomeni, da starši s krstom svojega otroka vsadijo vanj Božje življenje.

»Pošiljanje« k verouku je lahko celo škodljivo

S tem pa njihova naloga ni končana, ampak ravno nasprotno, sprejeli so odgovornost, da bodo omogočali, da bo seme Božjega življenja v njem rastlo in se razvijalo do takrat, ko bo otrok postal duhovno odrasel, kar pomeni, da bo lahko skrbel sam za svojo duhovnost. Tradicionalna krščanska miselnost narekuje, da je bistveno, če starši otroka vpišejo k verouku, ga pošiljajo k nedeljski maši in se na ta način ob koncu osnovnošolskega verouka »dokoplje« do zakramenta birme. Vendar je vprašanje, če je takšen način verske vzgoje sploh smiseln, če že ni celo škodljiv.

V Katoliški cerkvi se je uveljavilo popačeno mišljenje, kjer mnogi mislijo, da otrok doseže duhovno zrelost, ko prejme zakrament birme. Zakrament birme ni zakrament zrelosti in odraslosti v veri, ampak zakrament, ki omogoča rast Božjega življenja. Starši s krstom otroka vsadijo vanj Božje življenje, z birmo pa se lahko Božje življenje razvija.

Sporna praksa podeljevanja zakramentov

Ob tem je potrebno povedati, da k neučinkovitosti verske vzgoje pripomore tudi cerkvena praksa, kjer se birma podeljuje v razmiku skoraj desetletja in pol od krsta. To, da je med krstom in birmo velika časovna razlika, poleg tega je vmes umeščen prejem prvega obhajila, je v resnici teološko sporno, če že ne nesprejemljivo.

To vse bolj spoznavajo tudi škofje po svetu. Dober primer je škofija Spoleto v Italiji, kjer je nadškof Renato Boccardo prestavil birmo na en dan pred prejemom prvega obhajila. Hkrati je tudi poizkusno za tri leta ukinil birmanske botre. Birmanski botri so v zadnji letih postali prej vir pohujšanja kot sodelavci pri verski vzgoji. Botri se iz verskih vzgojiteljev prelevili v »bankomate«, kar nima nobene zveze s krščanstvom, ampak nasprotno, ljudi spodbuja k materialističnemu pojmovanju krščanstva, kar z evangelijem nima nobene zveze.

Če potegnemo vzporednico z zakonitostim človekovega življenja, pomeni razmik krsta in birme podobno, kot če bi novorojenemu otroku petnajst let onemogočali priti do zraka. Če krst pomeni Božje rojstvo, pomeni birma Božje dihanje. Evharistija, ki je krona zakramentov uvajanja v krščanstvo, pomeni prejem Božje hrane. Poleg nerazumnega časovnega zamika imamo torej, prav tako, nepravilno zaporedje zakramentov uvajanja v krščanstvo.

Ko človek pride na svet, najprej zadiha, šele potem ga nahranimo. Ko pa potegnemo vzporednico s prakso v Katoliški cerkvi, lahko vidimo, da pri krstu otrok sprejme Božje življenje, potem ga čez približno osem let nahranimo z Božjo hrano, še čez sedem let pa mu omogočimo Božje dihanje.

Racionalizem pred odprtostjo za Svetega Duha

Omenjeno zaporedje prejema zakramentov uvajanja v krščanstvo nam govori, da je poleg starševske verske vzgoje potrebno najprej pravilno teološko razumeti in pravilno razporediti zakramente uvajanja v krščanstvo. Zaporedje prejema zakramentov uvajanja je neživljenjsko, posledica česa je, da ljudje tudi krščanstvo jemljejo kot neživljenjsko.

To je posledica racionalizma, ki narekuje, da mora človek z razumom spoznati in prepoznati razliko med navadnim kruhom in Kristusovim telesom pod podobo kruha. Zato naj bi bil po katoliškem pojmovanju mejnik razpoznavnosti otrokovih sedem let.

Pri tem smo postavili v ozadje delovanje in moč Svetega Duha, ki lahko deluje v vsakem obdobju človekovega življenja. Ker pa smo krščencem onemogočili prejem polnosti Svetega Duha, ki bi ga lahko sprejel pri birmi ob koncu krstnega obreda, smo namesto Svetega Duha na prvo mesto poučevanje na šolski način. Tako smo v luči racionalizma zastavili versko vzgojo v obliki verouka. Kljub temu da so posledice takšnega načina iz leta v leto bolj očitne, z množičnim osipom otrok po birmi, še vedno vztrajamo v spornem načinu pastoralnega delovanja.

Pravoslavje v polnosti omogoča rast Božjega življenja

Če za primerjavo pogledamo vzhodne krščanske cerkve, lahko vidimo, da krst in birmo podeljujejo skupaj, nato pa otrok pristopi k obhajilu. Redne pastoralne vzgoje v obliki verouka, kakor ga poznamo pro nas, skoraj ne poznajo. Kljub temu otrok v pravoslavju že v rosnih letih jasno pozna, kaj je vsebina krščanstva. Zakaj? Zato, ker na vzhodu bolj odpirajo svoja srca Svetemu Duhu, kot pa na zahodu. Da je temu tako, se lahko sami prepričamo, ko bomo srečali pripadnika Pravoslavne cerkve. Brez sramu nam bo razložil kaj je bistvo krščanstva, medtem ko za katoličane ni gotovo, če nam bodo res znali razložiti kaj je njegovo bistvo. Kljub temu da smo bili katoličani deležni več verskega poučevanja, pravoslavni bolj poznajo bistvo krščanstva, ravno zaradi večje odprtosti Svetemu Duhu.

Pri verski vzgoji tako ne gre v prvi vrsti za pridobivanje verskega znanja v obliki poučevanja na šolski način, ampak za način odpiranja Svetemu Duhu. Glede na to, da je pri nas birma šele pri petnajstih letih, pomeni, da krščencu petnajst let onemogočamo delovanje Svetega Duha.

Krščanstvo v obliki zapovedi lahko postane ideologija

Vloga staršev ni v tem, da bi morali otroku posredovati mnogo verskega znanja. Vloga staršev je samo, da so otroku prvi pričevalci vere. Če sami živijo Božje življenje, potem bodo Božje življenje otroku tudi posredovali. Seveda ni nujno, da bo otrok tudi sam avtomatsko živel tako kot njegovi starši. Pred seboj bo imel sliko nekoga, ki živi krščanstvo in potem se bo na podlagi pričevanja staršev lahko v zrelosti sam odločil ali bo takšno življenje tudi sam sprejel ali ne.

Rak rana mnogih krščanskih staršev je namreč, da nemočno opazujejo, kako se njihovi otroci oddaljujejo od krščanskega življenja. Pri tem jih obdajajo občutki krivde, češ, da niso dovolj dobro otrokom predali vere. Resnica je morda tudi v tem, da so tudi sami sprejeli popačeno sliko krščanstva. Predaja krščanstva v obliki zapovedi in prepovedi, sploh ni krščanstvo, ampak samo ena izmed mnogih ideologij.

Dvojno življenje lahko izhaja tudi iz izkrivljene verske vzgoje

Prav tako je vprašljiva krščanska vzgoja, če sloni zgolj na pošiljanju otroka k verouku in k nedeljski maši. V prvi vrsti je tu problematična beseda »pošiljanje«. Če je samo otrok tisti, ki mora obiskovati verske dejavnosti, potem je bolje, da ga sploh ne bi »pošiljali«. V prvi vrsti je tu zgled staršev. Če pomeni staršem nedeljska maša vrhunec in bistvo njihovega življenja, potem je njihov zgled na mestu, če pa ga samo pripeljejo v cerkev, sami pa gredo v trgovski center, potem prižgejo zeleno luč za otrokovo razklanost.

Na ta način se otrok priuči dvojnega življenja, kjer mu nekaj narekuje njegova notranjost, na zunaj pa deluje glede na njegovo trenutno življenjsko korist. Da je tega v slovenski družbi veliko, ni treba dokazovati, saj smo pragmatičnemu načinu življenja priče na vsakem koraku. Iz zapisanega lahko vsaj sklepamo, da dvojno življenje izhaja tudi iz izkrivljenje verske vzgoje.

Verska vzgoja je stvar srca

Pri vprašanju verske vzgoje ne gre za vprašanje količine, ampak za vprašanje srca. Če je bistvo krščanske vzgoje zgolj v količini naučenih molitvic ali veroučne snovi, potem ni krščanstvo nič drugega kot materializem. Takšen način je obsodil že Jezus: »Pri molitvi pa ne blebetajte, kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Če pa je bistvo krščanske vzgoje odpiranje Božji ljubezni, ki živi v nas, potem je zadeva povsem drugačna. Kdor ljubi, namreč moli z odprtostjo srca, kar pa ni časovno omejeno, ampak je človekova življenjska drža.

Morda smo pozabili, da je ljubezen edina stvar, ki se je ne da naučiti niti kupiti, ampak jo je potrebno preprosto sprejeti. Če starši sprejmejo otroka z ljubeznijo v življenje, potem je velika možnost, da se bo počutil varen ob starševski ljubezni. Če starši z ljubeznijo predajo otroku Božje življenje s krstom, potem je velika možnost, da se bo Božje življenje v otroku pravilno razvijalo. Kako pa se bo Božja ljubezen kazala v otrokovem življenju, ni več stvar staršev, ampak je to zadeva Božje previdnosti.

Odgovor na vprašanje, kdaj človek povsem versko odraste, lahko najdemo pri apostolu Pavlu, ki je šele ob koncu življenja dejal: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Tako tudi apostol Pavel potrjuje, da človek ne odraste versko pri birmi, ampak dozori šele ob slovesu s tega sveta.